Mariborčanka Maja Pihler Stermecki si je umetniško ime sposodila pri najbolj znani knjižni junakinji pisateljice Astrid Lindgren. Pravzaprav ji je vzdevek Bilbi (Pika Nogavička v hebrejščini) nadel prijatelj Tomer iz Izraela, ko je igrala v lutkovni predstavi Pika Nogavička.
"Pika je fantastična. Je resnična mojstrovina otroške literature. Vedno znova me inspirira," pravi vsestranska umetnica, ki jo večina verjetno najbolj pozna po uspešnici Hvala za vijolice. Glasilke je začela trenirati v otroških pevskih zborih, a je glasbena tekmovanja v smislu otroških pevskih festivalov niso zanimala, saj je bil ples njena otroška ljubezen. "Ker sem zelo zgodaj začela trenirati standardne in latinskoameriške plese, sem od nekdaj sanjarila o tem, da bom plesalka."
V 13 letih sta s plesnim partnerjem večkrat postala državna prvaka v standardnih plesih in prejela kar nekaj prestižnih mednarodnih medalj. "Konec osnovne šole sem se navdušila za gledališče, v gimnaziji pa je to navdušenje postalo enakovredno ljubezni do plesa," pripoveduje. Na mariborski 2. gimnaziji je obiskovala English Student Theatre, kjer se je prvič seznanila z muzikalom in se začela bolj intenzivno ukvarjati s petjem. "Glede nadaljnjega študija sem bila zelo neodločena, saj me je zanimalo ogromno stvari. Nazadnje sem se odločila za študij, pri katerem sem lahko združila ljubezen do plesa, gledališča in petja."
Izbrala je zasebno akademijo Vienna Musical School, ki je takrat edina v Evropi ponujala dvojezični študij muzikala – v nemščini in angleščini. Čeprav je bila že sprejeta na dunajsko akademijo, se je vseeno udeležila sprejemnih izpitov na AGRFT-ju, ker ni vedela, ali jo bo družina lahko finančno podpirala pri študiji v tujini. "S sprejemcev se spomnim improvizacij na temo pralnega praška in petja pesmi En hribček bom kupil. Zdaj, ko z distance pogledam tisto obdobje, se mi zdi, da sem bila kot vesoljec na napačnem planetu. Ko si neke stvari zelo želiš, lahko v tej želji pregoriš, in mislim, da se mi je zgodilo prav to. Seveda se mi je neuspeh na sprejemnih izpitih zdel velika tragedija, a danes ničesar ne obžalujem," razlaga pevka.
Dopoldne Ana Frank, zvečer Cabaret
Že pred diplomo je Bilbi uspešno opravila avdicijo za muzikal Cabaret v Berlinu in komaj čakala, da se v 'novem' mestu začne 'novo' življenje: "S poletnimi prekinitvami sem berlinsko produkcijo muzikala igrala tri leta, skupaj okoli 350 predstav. Dela in glasbe se sicer nisem naveličala, a me je, tako kot ostale, začela najedati rutina, ker se ni zgodilo nič 'novega'. Zaradi tega občutka sem začela ponovno pisati avtorsko glasbo in igrati na kitaro, hkrati pa sem igrala tudi v potujočem otroškem gledališču Scheselong v predstavi Ana Frank. Ano Frank sem igrala dopoldne, zvečer pa Cabaret."
Pred vsako predstavo je dve uri namenila treningu v obliki plesnega in pevskega ogrevanja, poleg tega pa je obiskovala tudi dodatne igralske delavnice in ure solo petja na Universitaet der Kuenste Berlin. Znanje in izkušnje danes prenaša na mlajše generacije. Je umetniški vodja Šole muzikala na 2. gimnaziji v Mariboru, kjer je sama začela s prvimi gledališkimi koraki.
Dodelana stilska podoba
Bilbi od drugih pevk ločijo dodelana stilska podoba in zanimiva oblačila. "Za nekatere garderobne kose skrbim sama, veliko pa mi pomaga prijateljica, sicer fotografinja in vintage strokovnjakinja Ramaida Osim, medtem ko za nakit skrbi oblikovalka Bojana Kovač Zemljič iz Galerije E2RD. Zelo rada obiskujem 'secondhande' in bolšje sejme doma in po Evropi," pravi. Navdušujejo jo modni stili iz preteklosti, saj so, kot pojasni, z njimi povezane zanimive zgodbe, zgodovinsko ozadje.
Petdeseta leta prejšnjega stoletja so zanjo le eden izmed navdihov, to pa zato, ker sta bila takrat močno v ospredju ženstvenost in vse, kar spada zraven. "Nikoli ne bom pozabila predavanj o ličenju na akademiji, kjer smo se ves teden ukvarjali z ženskimi obrvmi in s tem, kako in zakaj se je njihova podoba spreminjala skozi čas." Pri odrskih oblačilih ji je najbolj pomembno, da podprejo zgodbo, ki jo želi povedati z nastopom. Vedno se odloča po intuiciji in ob tem upošteva nasvete tistih, ki jim zaupa.
"Če si zapičim v glavo, da mora moj kostum vsebovati na primer kletko, bom raziskovala in iskala tako dolgo, dokler ne bom našla ustrezne kreativne rešitve. Mojemu možu gre to blazno na živce, ker sem sposobna v desetih minutah celotno stanovanje spremeniti v atelje."
Hvala za vijolice
Slovenska javnost jo je spoznala z uspešnico Hvala za vijolice, ki je nastala po debati o ljubicah in varanju. Čeprav je pesem naletela v večji meri na pozitiven odziv, je bilo tudi nekaj kritik: "Negativni komentarji so prihajali predvsem po spletu, prek Facebooka in e-pošte. Dobila sem celo dve sporočili, naj se neham norčevati iz nesrečnih resničnih osebnih zgodb in podobno." In čeprav je omenjena pesem postala radijska uspešnica, je 'ustvarila' minus na bančnem računu.
"Z možem sva sanjača, verjameva v to, kar delava, in glasba je za naju način življenja. Smo zelo majhen trg in ta majhnost ima svoje zakonitosti. Kljub uspehu skladbe nama žal ni uspelo pokriti kredita, ki sva ga najela za prvi album Drobne slike." Nekatere radijske postaje jo maksimalno podpirajo, spet druge manj ali skoraj nič.
"Prva žalostna stvar je, da je pri mnogo radijskih postajah človeški um in čustva zamenjal računalniški program, ki narekuje ozke, enolične playliste, ki naj bi zagotavljale komercialni uspeh. S sprejemanjem najrazličnejših formul uspešnosti iz tujine se mnogokrat pozablja na domačo 'kreativo' in ustvarjalce. Zakaj so bile stare popevke tako uspešne? Ne samo zaradi izjemno kvalitetnega avtorstva, temveč tudi zaradi tega, ker je bil ustvarjen 'prostor' zanje. Domače kreative je ogromno in tudi kvaliteta avtorstva je višja, kot se tega zaveda nezadovoljna slovenska publika. Problem je v 'ustvarjalnem prostoru', ki se nenehno krči, tako na radiu, televiziji kot tudi na koncertnih odrih. Po eni strani seveda razumem stališče in ravnanje radijskih postaj, po drugi strani pa se mi zdi takšno ravnanje neodgovorno, saj močno krojijo okus poslušalcev," razlaga umetnica.
V prihajajočem letu bo Bilbi poslušalcem ponudila nov album z naslovom Toskana. "Snemanja nove plošče z mojim bendom Direktorji se izredno veselim, saj gre za zanimivo nadaljevanje prvenca, tako v glasbenem kot v čustvenem smislu. Izdam lahko to, da bodo subtilno harmoniko zamenjale raznovrstne klaviature izpod prstov izjemnega Davorja Klariča, kitare pa bodo zajokale v stilu čustvenega Petra Dekleve. Ubrano ritemsekcijo sestavljata Urban Krč na bobnih in Luka Herman Gaiser na kontrabasu in e-basu. Obeta se rokenrol zgodba z močnimi sporočili," se veseli Bilbi
V najstniških letih je bila upornica
"Konec osnovne šole sem začela nositi bulerje, kariraste srajce, prečko na sredini las, v walkmanu pa so odmevali Pearl Jam, R.E.M in Nirvana. Morala sem prijeti za kitaro, ni šlo drugače! Ta glasba me je držala pokonci in mojim najstniškim dnem dajala smisel. Osnove kitare sem hitro osvojila, na morskih počitnicah pa je bila ob večerih nepogrešljiva. Kot najstnica nisem bila ravno zgovorna, sem pa z veseljem glasno zabrenkala in zapela Everybody hurts ali Alive."
Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ
