Priljubljena voditeljica Špela Močnik: "Če si v družini srečen in izpopolnjen, potem tudi v službi vse lažje steče"

Priljubljena voditeljica Špela Močnik: "Če si v družini srečen in izpopolnjen, potem tudi v službi vse lažje steče" (foto: Foto: Aleksandra Saša Prelesnik) Foto: Aleksandra Saša Prelesnik
Vir: Story
11. 10. 2020

"Moj največji cilj je najti ravnovesje med službo in srečnim družinskim življenjem. To je največ vredno, in da uspešno krmariš med njima," je v pogovoru dejala novinarka, televizijska voditeljica oddaje Dobro jutro in ustvarjalka Špela Močnik.

"Prevečkrat se pogovarjamo samo o službenih ciljih. Meni se zdi zelo pomembno vlagati tudi v odnose z družino in prijatelji. Tudi tukaj je treba poskrbeti za harmonijo. Če si v družini srečen in izpopolnjen, potem je vse lažje. Tudi v službi vse lažje steče. Otroke bi rada dobro vzgojila. Na koncu bo veliko več vredno to, kar sem jim dala kot mama, in ne toliko to, kar sem ustvarila v službi!"

Njena topla energija, optimizem, iskrenost in dobrosrčnost s televizijskih zaslonov vsako jutro sijejo v naše domove. Špela nas z žarom v očeh navdušuje že vse od Hitove budilke na Radiu Hit. Z njo smo poklepetali po koncu poletja, ko je že bila v polnem zagonu z jutranjo oddajo.

Špela Močnik

Kako ste preživeli poletje?

Vzela sem si mesec dni dopusta, da sem se lahko malo nadihala med eno in drugo sezono na televiziji. Veliko sem bila na morju, saj me navdahne z neko drugo energijo in me popolnoma sprosti. Ogromno časa sem preživela z družino, z otroki in kužkom. Zelo rada jadram, vendar letos žal nismo šli nič zaradi koronavirusa. Ljubezen do jadranja tli v meni že od malega, saj so jadrali že moji starši. Vso mladost sem jadrala, ta ljubezen je ostala, predvsem do podvodnega ribolova.

Podvodnega ribolova? To ste me presenetili ...

Ja, zelo rada lovim, in to s puško. To je klic narave, vse, kar ujamemo, tudi pojemo. Nobene ribe, raka, hobotnice ali školjke ne ujamemo kar tako. Če imam poleti možnost, potem lahko vsak dan jem ribo na žaru, ki sem jo sama ujela. Nekateri imajo svoj zelenjavni vrt, jaz imam pa ribe. Z družino imamo svoj avtodom in gumenjak, kar pomeni, da nismo vezani na lokacije. Vsak konec tedna smo na drugem kraju. Gumenjak nam omogoča svobodo, da lahko potujemo iz zaliva v zaliv. To je takšna posebna svoboda, lahko greš nekam, kjer imaš svoj mir in kjer ni nikogar. Vse, kar slišiš, so škržati iz borovcev. Čedalje bolj mi ustreza samota, nisem več ljubiteljica gneče v kampih in zabav v obmorskih mestih. Seveda mi je to tudi v redu, ampak na dopustu potrebujem odmik od vsega.

Se popolnoma odklopite od tehnologije?

Enkrat na dan preberem novice prek spletnih portalov, da sem na tekočem. Predvsem zaradi narave posla si ne morem privoščiti, da ne bi spremljala dogajanja okoli sebe. Ampak znam odmakniti časopise, radio in računalnik. Na dopustu so mi bolj pomembni človeški odnosi, pogovarjanje, druženje in spontano dogajanje. Nisem rada vezana na uro, tako kot smo zdaj, ko gremo v službo, kdaj moram pobrati otroke, kdaj imajo treninge in kdaj imam svoje obveznosti. Ura nas ves čas preganja.

Kaj radi počnete ob prostem času?

Rad sem aktivna, rada hodim na treninge z lastno težo, rada hodim v hribe, na kolo, na tenis, pozimi rada smučam, poleti pa plavam. Ni športa, ki ga ne bi rada poskusila. Neko obdobje sem jahala konje in tudi to bi rada ponovno obudila. Več imam interesov, kot ima dan ur. Povsod bi bila, vse bi počela, vse me zanima, ampak mi časovno ne znese. Rada sem aktivna, ne za to, ker je to treba biti, ampak ker mi zares paše.

Rada tudi berem. Če lahko na dopustu preberem dve knjigi, je že pravo razkošje, ker imam več časa. Branje knjig je moja strast, nimam nekega specifičnega žanra, po navadi berem po trenutnem navdihu ali priporočilu. Knjige nas res obogatijo, predvsem naš besedni zaklad. Svoje otroke zato rada navajam, da več berejo. Spodbujam jih, naj rajši preberejo kakšno knjigo, kot pa igrajo igrice, ko jim je dolgčas.

Otroci in tehnologija. Kako gledate na to, da otroci zelo kmalu dobijo svoj prvi telefon?

Nisem ravno zagovornica tega, da otroci prekmalu dobijo telefon. Pri nas ima starejša hči telefon samo zato, da pokliče, ko pride iz šole. Vsa ta tehnologija gre prehitro. Jaz sem svoj prvi telefon dobila v gimnaziji, takrat smo ravno tako prišli normalno domov, starše pa smo poklicali prek stacionarnega telefona - in vse je bilo v redu. Danes imamo preveliko potrebo po nadzoru, otroci dobijo telefon že v drugem razredu osnovne šole. Potem pa je vsak na svojem telefonu in igra igrice. Otroci s tem izgubljajo socialni stik. S partnerjem sva tukaj složna in tečna, da otroci ne visijo po cele dneve na telefonu, ampak smo raje skupaj aktivni nekje v naravi. Preveč smo navajeni biti dosegljivi in na voljo. Ne predstavljamo si biti en dan brez telefona, in to se mi zdi strašljivo.

Špela Močnik

Zelo dobro ohranjate zasebno življenje zase. Je težko potegniti črto in se odločiti, kaj deliti na socialnih omrežjih s preostalim svetom in kaj ne?

Že na začetku sem se odločila, da ne bom vsega delila z vsemi. Ni mi do tega, da bi na svojih socialnih omrežjih objavljala svojega partnerja in otroke. Zdi se mi, da se potem preveč razgalimo. Gledalci veliko o meni izvedo že med samo oddajo in prek intervjujev. Otroci se bodo pa sami odločili, ko bodo starejši, ali se bodo objavljali ali ne.

Menim, da moramo spoštovati njihovo zasebnost in tudi zasebnost partnerja. Ta del mene je samo moj. Družina je moj varni pristan in ni mi ga treba deliti s svetom. Velikokrat se zgodi, da me kdo vpraša, ali sem sama. Nisem, samo ne objavljam na socialnih omrežjih, s kom sem. Mi, ki delamo v medijih, smo že navajeni te pozornosti, moj partner pa ima čisto drugačno področje delovanja in nima želje, da bi se izpostavljal v medijih, zakaj bi ga potem vključevala.

Spomnim se vas še iz Hitove budilke, že kar nekaj časa je od takrat ...

V Hitovi budilki sem bila šest let, leta 2010 sem zaključila. Pozneje sem delala na Radiu Center, potem pa sem zaplavala v marketinške vode. Zanimalo me je še kaj drugega kot mediji, hotela sem poskusiti nekaj novega. Ampak sem se kar hitro vrnila. Ljerka Bizilj je bila moja urednica na Radiu glas Ljubljane, ona pa je ravno v tem času začela prenavljati oddajo Dobro jutro. Nekako je potem spontano naneslo, da sem se pridružila ekipi na televiziji. Od nekdaj mi je bila takšna mozaična oddaja, lotevali so se različnih tem, in to mi je bilo všeč.

Ljudje so vas zelo lepo sprejeli v oddaji zaradi vaše sproščenosti in iskrenosti. Imate radi svojo službo?

Zelo rada opravljam to delo, menim, da na televiziji ne moreš nikogar vleči za nos. Če delaš s srcem, se to čuti in vidi na zaslonu, ljudje začutijo, če nisi iskren. Izredno uživam v svojem delu, res je super oddaja. Samo čedalje težje mi je zjutraj vstajati. (smeh) Sodelavci so tudi odlični, smo takšna luštna in mlada ekipa.

Pomembno je, da rad prideš na delovno mesto. Če si v okolju, kjer te delo ne navdihuje, je res izjemno težko. Mi smo včasih več skupaj, kot smo doma. Vedno smo veseli, ko se nekdo vrne z dopusta ali z bolniške. Radi se skupaj družimo in ustvarjamo. Ne bi si želela hoditi v službi, kamor bi mi bilo težko iti. Imam res srčne sodelavce, odnosi v medijskem svetu so pomembni. Niso povsod tako pristni.

Koronavirus nas je zadel kot strela z jasnega. Kako ste preživeli karantensko obdobje?

Oddajo Dobro jutro smo še vedno imeli, gostje so nastopili po Skypu, voditelji smo bili v studiu sami. Večinoma smo delali od doma, sestanke smo imeli prek Zooma. Saj je šlo, je bilo pa naporno. Ko delaš od doma, nisi doma samo ti, ampak tudi šoloobvezni otroci. Težko je bilo najti ravnovesje med službo in otroki, ki se šolajo od doma.

Delo se nikoli ne konča, potrebovali smo veliko organizacije. Otroci so stari 7, 8, 11 in 13 let. Najmlajša dva sta zdaj v tretjem razredu, starejša dva sta pa v 6. in 8. razredu. Pri starejših dveh je bilo veliko dela za šolo. Največji problem je bila dinamika vseh štirih skupaj. En je končal delo prej in se je hotel igrati, drugi pa je zato izgubil motivacijo in bi se je tudi želel igrati. Izjemno pomembna je organizacija, predvsem zato, ker so vsi potrebovali svoje računalnike, imeli so sestanke prek računalnika in razlago navodil za delo. To je bilo kar zahtevno. Včasih, ko sem šla na oddajo, je bilo kot nekakšen oddih. (smeh)

Torej je bilo v tem obdobju kar izziv za vas najti ravnovesje med službo in družino?

Izziv je bil tako za otroke kot za nas starše, za vse. Podarjen nam je bil čas kot družini, kar se tiče službe in šole pa je bilo pa izjemno naporno. Več časa smo bili skupaj in smo se še bolj povezali. Vse je bilo zaprto, nikamor nismo šli in smo bili res skupaj. Že tako se s partnerjem trudiva, da sva vedno na voljo, da za konec tedna kam gremo, da skupaj kaj počnemo. Ampak to so bili res izjemni časi. Mlajša dva otroka sta se na koncu že kar veselila šole, starejša dva ne toliko.

Rekli ste, da vam je bil med karanteno čas kot družini podarjen. Kaj ste mislili s tem?

Na splošno v življenju preveč hitimo, ampak tega žal ne moremo spremeniti. Lahko si rečemo, da ne bomo hiteli, si vzeli več časa zase, ampak nas okoliščine, narava službe in aktivnosti prisilijo k temu, da hitimo. Vse bi bilo bolj preprosto, če bi imeli več časa drug za drugega. Izjemno pomembno je, da smo v ljubeči družini in da se med seboj razumemo.

Za marsikaterega je bilo verjetno to karantensko obdobje težko. Biti doma cele dneve z družino, ki ne funkcionira, ali s partnerjem, ki ni ljubeč, ni preprosto. Spoznala sem, da sem res lahko vesela in srečna, da imam takšno družino, kot jo imam. Zdaj vem, da tudi če sem z njimi zaprta doma dva meseca, se bomo imeli še vedno radi. Takrat šele vidiš pristnost odnosov.

Ali tudi med prijatelji negujete pristne odnose?

Naložbe v prijateljstvo ti nihče ne more nadomestiti, prav tako v družino. Najti moramo ravnovesje med obojim. Med karanteno smo s prijateljicami neprestano ohranjale stik, vsako priložnost smo poskušale izkoristiti za druženje.

Ti pristni odnosi med nami so izjemno pomembni, če tega nimaš, je potem vse težje. Pomembno je vlagati v prijateljske in družinske odnose. Vedno si rada vzamem čas za prijateljice, da gremo kam skupaj, na potovanje, izlete, rade hodimo skupaj v gledališče. Včasih si vzamemo tudi vikend zase, ker to potrebujemo. Res se imamo rade in vedno se imamo super skupaj.

Ste se med karanteno začeli ukvarjati s kakšno novo veščino?

Iskreno ne, ves čas smo kuhali in posprav­ljali posodo. Seveda smo tudi mi pekli kruh in kakšno sladico, vendar nismo nič kaj novega izumili. Otroci so malo več skakali na trampolinu, ko pa je bilo konec karantene, je trampolin spet sameval. (smeh) Bili smo veliko zunaj, naš pes je bil 13-krat na dan na sprehodu. Imamo 10 let starega malega hrta whippeta. On je navajen biti po 8 ur na dan sam doma, spati in imeti svoj mir. Za to se je včasih kar malo zavlekel v svoj prostor, da je imel mir.

Imate radi živali, kajne?

Življenja brez psa si sploh ne predstavljam več. Psi so mi od nekdaj zelo blizu, ker so tako čuteči. Ne rečemo brez razloga, da so človekov najboljši prijatelj, saj psi ne pogojujejo ljubezni. Radi imajo tudi tiste, ki niso najbolj prijazni do njih. Ljudje znamo pogojevati ljubezen, živali pa tega ne znajo in imajo res brezpogojno rade. Imeti kužka je eno samo veselje. Otroci ga imajo zelo radi, povsod gre z nami, kamorkoli se odpravimo.

Kakšne načrte imate za prihodnost?

V službenem smislu sem se izredno veselila letošnjih olimpijskih iger, kamor bi morala iti in tam imeti vsakodnevno oddajo, saj mi je šport zelo blizu. Rada spremljam veliko športnih prenosov, tudi v naši redakciji najbolj pokrivam športni del oddaje. Ravno je bil namreč aktualen Tour de France in sem bila seveda vpeta v dogajanje. Upam, da bodo prihodnje leto olimpijske igre res izpeljali. Moj cilj je, da bi enkrat kot novinarka šla delat na olimpijske igre.

Drug cilj, ki sem ga sicer že kdaj na glas povedala, pa je, da bi enkrat v življenju naredila športni dokumentarni film. To je velik pečat, ki ga lahko pustiš kot televizijski ustvarjalec. Mi smo ustvarjalci oddaj, in ne samo voditelji, ker jih tudi ustvarjamo sami. To je takšna tiha želja. Že nekaj časa pa si želim napisati tudi otroško knjigo. Najmlajši hčerki sem velikokrat pripovedovala pravljice, ki sem si jih sproti izmišljevala. Nekoč pa mi je sama predlagala, da bi jih lahko zapisala. Še danes me velikokrat opomni, tako da mi morda pa res nekoč uspe.

Še kakšna misel za naše bralce?

Želela bi si, da bi bili kot družba bolj potrpežljivi in strpni. S koronavirusom in različnimi mnenji smo se zelo razdvojili. Malo več strpnosti do različnih mnenj bi nam olajšalo življenje. Ne bi se toliko obsojali in bi bili vsi bolj sproščeni. Kot družba bi lahko naredili korak naprej, lahko bi bili bolj odprti in zreli.

Napisala Maja Drnovšek, Fotografije: Aleksandra Saša Prelesnik

Izbrali smo drugačen pristop. Ga boste podprli?
V nasprotju z ostalimi mediji smo se odločili, da svoje spletne vsebine ohranimo brezplačne za vse. V času, ko je sledenje aktualnim informacijam nujno, verjamemo, da si vsak od nas zasluži dostop do natančnega in celovitega pregleda vsebin. Poleg tega pa tudi neomejen dostop do kakovostnih lifestyle vsebin.
Vsak prispevek, velik ali majhen, je dragocen in ključnega pomena za našo uredniško neodvisnost.

Podpri in prispevaj

Nova Story že v prodaji

Story

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri