Na povabilo Petra Polesa je Werner obiskal center za otroke in mladino s posebnimi potrebami v Vižmarjah. Ganjen nam je zaupal, da si ga je zaželela spoznati majhna deklica.
"Bil sem na obisku v enoti CUDV (Center za usposabljanje, delo in varstvo) v Vižmarjah. To je socialnovarstveni center za usposabljanje, vzgojo in izobraževanje, zdravstveno varstvo, nego in rehabilitacijo otrok, mladostnikov in odraslih oseb z zmerno, težjo in težko motnjo v duševnem razvoju in z dodatnimi motnjami. V bistvu me je povabil moj dobri prijatelj Peter Poles, ki je znan tudi po tem, da osrečuje ljudi. Nanj pa se je obrnil Ajet Kevrić, predsednik društva Bod' to kar si, v katerem želijo otrokom in mladostnikom s posebnimi potrebami ponuditi čim več nepozabnih izkušenj. Ajet je tudi vedel za željo Elmeli, deklice iz tega centra, saj pomaga tem otrokom in se nesebično razdaja. Rekel mi je, da Elmeli pozna vse moje pesmi in da je njena velika želja, da bi me spoznala. Pogledal sem na koledar in sem prvi prost termin rezerviral za obisk moji Elmeli," ganjeno razlaga Werner.
Le zdravje in pošteno srce
Werner je sicer znan po tem, da rad naredi kaj dobrega za drugega. Na to pa ne gleda kot na dobrodelnost, pravi, ampak bi to moralo biti vsem nekaj samoumevnega. "Ne, jaz na take stvari ne gledam kot dobrodelnost, to je nekaj čisto normalnega in samoumevnega: nekomu podariti nasmeh, malo časa, pogovor, pomagati starejšim, svojim sosedom, zavzeti se za šibkejšega, pomagati bolnim, zavzeti se za tistega, ki mu se godi krivica, in to povedati na glas. To moralo bi biti normalno," poudari Werner.
"Žal je svet že tako pokvarjen, da gredo nekateri celo tako daleč, da te še obsojajo, če nekomu pomagaš ali javno opozoriš na krivico, češ kaj to tebe briga oziroma kakšne koristi imaš od tega. Ti ljudje žal zadeve sodijo po sebi in po tem, kako sami živijo, na srečo je na svetu še veliko dobrih in poštenih ljudi, ki radi pomagamo in nas to razveseljuje," pojasni Werner svoje stališče.
Med otroki s posebnimi potrebami se je počutil dobro. "Vedno se z njimi počutim enkratno, to so posebni ljudje, mladostniki, otroci, ki nesebično razdajajo svojo energijo, pokažejo, da so te veseli, zapojejo iz srca, so neskončno iskreni in pri njih ni blefa, niso obremenjeni s tem, kaj bo kdo rekel, kaj bo kdo mislil – so natančno taki, kot so, pravi sončki, ki te prebudijo svojimi žarki iz tega norega življenja, ki ga živimo, in ti na poseben način povedo, da za lepo življenje ne potrebuješ nič drugega kot zdravje ter iskreno in pošteno srce."
Enkrat tam nekje ...
Na obisku pri otrocih in mladostnikih s posebnimi potrebami je Werner izvedel veliko ganljivih zgodb, ki so se dotaknile njegovega srca. "Ja, poznam veliko ganljivih in žalostnih zgodb in vprašam se zakaj. Zakaj jih Bog, če imajo že težave v razvoju, ne blagoslovi z zdravjem? Žal ne poznam odgovora, izvedel ga bom enkrat tam nekje ..." žalostno pripoveduje Werner.
Njegov obisk je te otroke in mladostnike zelo osrečil, njemu pa prinesel zadovoljstvo, da je naredil nekaj zanje, hkrati pa jih tudi občuduje. "Moj obisk jih je zelo osrečil, pa tudi mene. Veste, oni čutijo človeka drugače kot mi, nas je ta svet pokvaril, oni pa živijo v svojem svetu iskrenosti, pozitivnosti, dobrote – drugega niti ne poznajo, mi pa živimo v svetu blefiranja. V njihovem svetu so vrednote, ki so nas jih učili nekoč, še vedno na prvem mestu in tako je prav, mi smo jih pa žal izgubili," razmišlja Werner s solznimi očmi.
"Na koncu bi se želel pokloniti vsem vzgojiteljem, staršem in ljudem, ki delajo v teh ustanovah in skrbijo za te naše otroke, mladostnike. Kapo dol, zame ste vi pravi heroji, ki nesebično razdajate svoje srce in pomagate tem našim sončkom narediti življenje lepše."
Eva Jandl