Werner je bil s princeskama – ženo Andrejo in hčerko Kanenas – pri starših na Hrvaškem in ravno so se vračali v Ljubljano. Andreja je povedala: ‘’Vse sva že spakirala, dala sva stvari v avto, vključno s telefonoma, posedla Neni v stolček in jo privezala, midva z Wernerjem pa sva se poslavljala od najbližjih. Ker je Werner Neni že, ko je bila še čisto majhna, dajal ključe avtomobila, dokler se ni še sam usedel za volan, kar je trajalo približno eno minuto, je to naredil tudi tokrat.’’ A tokrat je bilo vse drugače …
‘’V trenutku, ko sva prijela za kljuki, je naredilo ‘klik’. Neni se je zaklenila! Kako ji je uspelo tako močno pritisniti – gre namreč res bolj na trdo – nama še zdaj ni jasno. Werner ji je govoril, naj ‘fajn’ pritisne, znova in znova. Nekaj časa je poskušala, nato pa je videla, da nekaj ne ‘štima’, ker se nisva usedla v avto, in je vrgla ključe na tla. Groza!’’ Mamici Andreji je v tistem trenutku planila v jok. Zavedala se je, da mamin jok pri otročku le še poslabša situacijo, a si ni mogla pomagati. ‘’Grozno je bilo, ko me je Kanenas klicala, midva z Wernerjem pa nisva mogla do nje.’’
In ker zakonca najbolje delujeta v kriznih situacijah, sta se hitro spomnila rešitve. Najprej sta sicer hotela razbiti okno na tisti strani, na kateri ni sedela Kanenas, potem pa sta se spomnila na prijatelja Piko in Aleša Čepina. ‘’Na pamet sva vedela le Pikino številko, ki se je takoj aktivirala, pustila vse in šla k nama domov poiskat rezervni ključ, potem sva kontaktirala še Aleša, ki je bil takoj pripravljen, da nama pripelje ključ. Na srečo je bila Kanenas tik pred odhodom previta, nahranjena in že utrujena. Malo je sicer jokala, a je zelo hitro zaspala. Potem smo se spomnili na HAK, ki zna v takih primerih odklepati avte. Zato smo poklicali v Crikvenico in prišli so zelo hitro. Res kapo dol – avto so brez poškodb odprli v treh minutah, Neni pa je mirno spančkala. Vse se je dobro izšlo, nama pa je v poduk: nikoli več ključev v roke najini hčerkici!’’ je še zaključil Werner.