Pevec Werner se je zadnja leta bolj kot glasbi posvečal družini in vzgoji hčerke Kanenas, ki je v tem letu postala prvošolka. Prazniki bodo za družino Brozović letos še toliko bolj čustveno obarvani, saj so praznično smrekico tokrat prvič okrasili v novem domu, kjer so malo iz Ljubljane našli idilično družinsko stanovanje.
Med prazniki se večina izmed nas predaja veselemu vzdušju. Je tudi pri vas doma za božič tako?
Da, tudi pri nas je tako in se začne 1. decembra. Tisti, ki imajo otroke, vedo, o čem govorim. Najlepša je ta iskrena nepotrpežljivost otrok, tako da pri nas vse prehiteva, Miklavž, Božiček, božični večer, ko se okrašuje smrekica.
Kakšno simbolno moč oziroma pomen pa ima božič za vašo družino?
Temu prazniku pripisujem zelo velik pomen. Vzgojen sem tako, da se na božič, kjerkoli smo, zbere vsa družina na enem mestu. Zelo sem vesel, da imam še vedno žive in zdrave starše in da še vedno negujemo to tradicijo. Vsako leto se za božič zbere vsa družina in pri starših naredimo smrekico s starimi okraski še iz mojega in bratovega otroštva. Za nekatere se natančno spomnim, kje sva jih z mamo pred 40 leti kupila. Nekateri okraski so celo starejši od mene. Vsako leto me ti okraski in svečke odpeljejo nazaj v čudovito otroštvo, ki sem ga imel.
Ga praznujete tradicionalno z vsemi običaji? Kako pri vas poteka božični večer?
Božični večer se začne že nekje ob 18. uri, ko moj oče še zdaj, kot takrat v mojem otroštvu, postavi smrekico v dnevno sobo zraven kamina. Midva z bratom zdaj vse to bolj opazujeva in seveda obesiva kakšno bunkico ter se spomniva otroštva in bombonov, ki so viseli na smreki in sva jih pojedla, še preden so prišli trije kralji, nazaj pa sva zavila kamenčke, da mami ne bi opazila. Naši otroci pa veselo krasijo smrekico. Mami in oče pa veselo opazujeta dogajanje. Potem sledi večerja, po večerji se pogovorimo o preteklosti, spomnimo se lepih in smešnih trenutkov. Včasih smo šli tudi k polnočnici, zadnja leta pa zaradi gneče božič raje dočakamo doma.
Seveda brez daril ne gre, sploh v družinah z otroki. Predvidevam, da je pod vašo okrašeno smrekico kar nekaj daril namenjenih hčerki Kanenas?
Da, najina Kanenas še vedno verjame v Božička, Miklavža, zobne vile in vsa pravljična bitja. Pravijo, da ko enkrat nehaš verjeti v vsa ta čudovita bitja, nehaš biti otrok in se izgubi vsa čarovnija.
Imate kakšna pravila in omejitve pri kupovanju daril?
Seveda. Zelo rad obdarujem ljudi, ki jih imam rad, predvsem s pozornostmi. Čez leto si zapomnim, kdo mi kaj pove in kdo kaj potrebuje. Takšno darilo je več vredno kot kakšna zelo draga materialna stvar.
Kakšno pozornost pa si z ženo največkrat izmenjata v teh decembrskih dneh?
Z ženo si privoščiva darila nematerialnih oblik, torej kakšen kratek oddih v alpskih toplicah čez mejo, razvajanje, masaže ...
Prazniki so letos za vas še toliko bolj čustveno obarvani, saj jih boste prvič praznovali v novem domu, kamor ste se preselili pred nekaj meseci, kajne?
Da, to je res, je nekaj posebnega in zato se tudi dogovarjam z družino, da tokrat vsi pridejo k nam in da prvi božič v novem domu dočakamo pri nas.
Iz mestnega vrveža ste se preselili v okolico Ljubljane. Pa se tam že počutite kot doma?
Počutim se fantastično, ne samo jaz, ampak tudi Andreja in Kanenas, ki je spoznala nove prijateljice. Naselje leži nasproti čudovite doline, okoli nas je narava, v naselju je veliko otrok in pazijo drug na drugega, čisto nasprotje od tega, kar smo bili navajeni v Ljubljani. V Ljubljani sem bil jaz igrača moji Kanenas, tukaj pa je našla vrstnike in se veliko lepše vede, je veliko bolj odgovorna. Otrok za igro potrebuje vrstnike, mi starši jih ne moremo zamenjati, pa če se še tako trudimo. Otrok mora iti skozi različne faze odraščanja, nas starše te faze živcirajo in nas jezijo, ker ves čas želimo, da je otrok vljuden, spoštljiv, ampak pozabljamo, da je samo otrok, ki radovedno in zelo iskreno spoznava svet s čistim srcem, v nasprotju z nami, odraslimi.
Najbrž vam manjka samo še kakšna snežinka, da doživite še tisto pravo zimsko idilo?
Verjamem v Božička in upam, da bo, ko bo nosil darila za naše male škratke, tudi nam starejšim prinesel kašno snežinko s severnega tečaja. (smeh)
Kako pa sicer najraje preživljate skupne družinske trenutke v zadnjih dneh iztekajočega se leta?
Novo leto je pri meni zaradi mojega dela v glavnem delovno. To je nekako rdeča nit vsakega decembra, saj sem že kot najstnik za novo leto nastopal.
Tudi novo leto praznujete bučno ali ni večjega slavja?
Za novo leto obvezno skočim s stola. Pravijo, da je od tega skoka odvisno celotno prihodnje leto. Torej, skočite samozavestno, veselo in zavriskajte! (smeh)
Če pogledate nazaj, po čem si boste najbolj zapomnili leto 2015 in zakaj?
Absolutno po selitvi in hčerki Kanenas, ki je letos postala prvošolka in je v šoli zelo pridna, vsaj za zdaj. (smeh)
Kako pa kot oče sprejemate njeno odraščanje? Vam leta prehitro minevajo?
Težko sprejemam njeno odraščanje, želel bi, da bi za vedno ostala moja mala pupika, ampak to ne gre. Nisem zamudil nič, kar je vezanega na njeno otroštvo. Bil sem prisoten pri vseh mejnikih njenega odraščanja, rojstvu, prvem tehtanju, kopanju, prvih korakih, prvem hranjenju po žlički, prvem dnevu vrtca in šole. Čas neusmiljeno teče in s tem se težko spopadam.
Spadate v skupino zaščitniških očkov ali tistih bolj 'svobodomiselnih'?
Mislim, da ne spadam niti v eno niti v drugo. S Kanenas imava poseben odnos. Ker sem se z njo zelo veliko ukvarjal in sem tudi kariero v zadnjih letih postavil bolj na stranski tir, se je med nama spletla posebna vez. Ko je otrok majhen, zna to biti zelo naporno, ampak se ves ta vloženi čas in trud nekega dne obrestujeta. Seveda jo bom zaščitil, če se da, ampak hkrati jo bom pustil, da svobodno leti skozi življenje in jo vse življenje brezpogojno podpiral.
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču