Werner: Starša sta moj vzor!

Tik po predstavitvi njegove nove dišave, v resnici prvič za našo revijo, sva spregovorila o njegovi karieri, družini, trenutkih z njegovo izbranko Andrejo, hčerkico Kanenas in starši, za katere priznava, da so še danes njegovi veliki vzorniki.

Story: Werner, z izdajo dišave ste uresničili še eno od svojih poslovnih želja. O čem pa ste sanjali kot otrok?

Zlahka lahko rečem, da sem bil kot otrok sanjač. Že takrat sem imel jasno začrtane cilje, saj sem želel postati ali pevec ali pa kapitan ladje. (smeh) Starši in najbližji so se zabavali ob tem, ko sem jim razlagal, da bom priljubljen pevec, spomnim se tudi, da je šlo to mojemu devet let starejšemu bratu zelo na živce. Takrat je bil namreč mlad roker po duši, medtem ko sem jaz že od nekdaj oboževal zabavno glasbo in sanjal, da bom prepeval na splitskem festivalu zabavne glasbe ter Zagreb festu. No, ni minilo niti deset let, ko so moje sanje postale resničnost. Takrat sem se jaz malce pozabaval z bratom in mu vse vrnil. (smeh)

Story: Omenili ste brata. Kako pa so na vaše sanje, upe in želje vplivali vaši starši oziroma okolica?

V resnici sem bil od nekdaj najbolj samozavesten od vseh. (smeh) Mislim, da sem že ob rojstvu dobil instinkt, zaradi katerega zelo dobro čutim ljudi in dobro predvidevam. V resnici vam lahko že zdaj povem, da moja pevska kariera, razprodani koncerti, milijonske naklade plošč, dišava ... da to še ni vse. Da se bo zgodilo še nekaj veliko večjega. Kaj? Ne vem še, vem pa, da se bo zgodilo. In da se vrnem ... Starši so me od nekdaj podpirali na moji poti. Bil sem odličen učenec in ekonomsko šolo končal z odličnim uspehom. Takrat so želeli, da nadaljujem šolanje, zato sem se vpisal na pomorsko fakulteto in končal dve leti študija.

Story: Kaj pa potem? Kaj je v vaše življenje prineslo glasbo?

Prelomnica se je zgodila, ko so pravi ljudje izvedeli, da v mali vasici z imenom Selce živi fant s posebno karizmo in samosvojo interpretacijo. Povabili so me, da bi tekmoval in predstavljal Hrvaško, in takrat je bila zame tudi prvič napisana skladba. Na omenjenem tekmovanju so me opazili Djordje Novković, Ivo Lesić in drugi avtorji, velikani zabavne glasbe. Čeprav bi moral ravno v tistem času oditi na ladjo za eno leto, sem načrtom rekel ne. Odločil sem se, da bom živel svoje sanje, starši so me pri tem podprli in se začeli zavedati vseh mojih besed iz otroštva. Že isto leto sem potem posnel svojo prvo ploščo za JUGOTON, nastopil na zagrebškem in splitskem festivalu in tako pravzaprav čez noč stal na velikih odrih poleg svojih glasbenih idolov, kot so Oliver Dragojevič, Novi fosili, Mišo Kovač, Neda Ukraden, Ljupka Dimitrovska ... To je bil noro dober občutek in dodatni veter za mojo samozavest, instinkt. Pa komaj 20 let sem bil star.

Story: Od takrat pa niste imeli nikoli kakšnega 'slabega trenutka'?

Ne, nikoli nisem obupal, ker sem kozorog! Je pa res, da je mnogo mladih pevcev z vrhunskimi vokali, ki sem jih takrat spoznal, obupalo. Ko nastajaš in ko si mlad, te vsi podpirajo in so vsi tvoji prijatelji. Ko pa ti uspe in postaneš njihova konkurenca, se začne vojna. Na to nisem bil pripravljen. Prav takšno vojno, o kateri govorim, doživljajo mladi pevci, ki postanejo zvezde v resničnostnih šovih. Veste, znati peti je samo mali delček šovbiznisa. Čez polena se moraš naučiti stopati z dvignjeno glavo in nasmehom. Biti moraš pripravljen na vse krivice, ki se ti bodo godile. Enako kot jaz v tem svetu ni obupala niti Severina, Mladen Grdović, Gibonni ... To je generacija, ki je začela v istem času kot jaz.

Story: Kdo pa je bil potem tisti, ki vas je vedno znova spomnil, da je to, kar delate, dobro, odlično?

Izključno samo moja kraljevska publika. Brez njih bi težko šel čez težke trenutke v svoji karieri. Vsakega oboževalca in vsako oboževalko prav zaradi tega iskreno in izredno spoštujem. Mislim, da sem eden od redkih pevcev, ki gre po koncu koncerta k oboževalcem, jim stisne roko, se jim zahvali za njihovo energijo in zvestobo. Zato so oni na prvem mestu in njihovo mnenje je zame sveto.

Story: Kaj pa družina?

Moja Kanenas je zdaj že zelo podobna Andreji, seveda pa tudi meni. Tolikokrat, ko jo gledam, se moram ugrizniti v jezik, ko mi ni všeč kaj, kar počne. Potem pa se spomnim sebe in ugotovim, da sem bil še hujši. (smeh)

Story: Se spomnite trenutka, ko ste Andrejo prvič predstavili staršem?

Se, se pa spomnim tudi, da me niso jemali ravno resno. (smeh) Pred Andrejo sem doma predstavil že veliko deklet, in šele ko sem spakiral svoje stvari v rdečega clia in se z Andrejo preselil v najeto stanovanje v Ljubljani, sta se začela zavedati, da sem našel svojo drugo polovico srca.

Story: Pa bi lahko rekli, da vam je bila ljubezen staršev vzor pri ustvarjanju lastne družine?

Zagotovo. Starša sta mi omogočila čudovito otroštvo, polno ljubezni. Naša družina ni bila finančno bogata, ampak čustveno. Ko sem bil mlajši, ko sem komaj začel v glasbenem svetu, sem bil na priučene stvari, kot so prijaznost, poštenost, pravičnost in spoštovanje, kar malce jezen, ker te vrline v poslovnem svetu žal niso dobrodošle. Če si preveč nasmejan, te ljudje hitro označijo za klovna, za nekoga, ki ni resen. Če si prijazen, te hitro predstavijo kot nekoga, ki je sumljiv in ki ima nekaj za bregom. Če si pravičen in če opozarjaš na krivice, se po njihovem mnenju vtikaš v nekaj, kar se te ne tiče. Če nekoga spoštuješ, in to javno poveš, spet ni dobro, ker ga mogoče ne spoštuje tisti, s katerim sklepaš posel. Res je noro, kakšni so normativi poslovnega sveta. No, zdaj vem, kako vse to deluje, kljub vsemu pa sem zaradi staršev velik človek, pošten, iskren, srčen in večni borec za pravico. Mislim, da je to edino, kar šteje, kar potrjuje tudi moje občinstvo, ki mi je zvesto že 28 let.

Story: In če smo že pri preteklosti. Ste bili kot otrok navezani na starše? Na mamo morda bolj?

V resnici na oba. Starša sta moj vzor in v tem duhu vzgajam tudi svojo Kanenas, ne glede na to, v kakšen nor svet jo bom poslal, ko odraste. Želim si, da bi se zavedala vrednosti človeka, da bi vsakega človeka cenila po vrlinah, in ne po denarju.

Story: Kako zdaj na primer s starši preživite proste skupne urice?

Mami ima ta privilegij, da vedno dobi prvi primerek moje nove plošče. (smeh) Tako je tudi tokrat dobila prvi primerek moje nove dišave the KING. Bila je navdušena! Pravi, da bo ta vonj brez dvoma velik hit in da diši omamno. Tako da bi se lahko človek ves čas 'šprical' z njim. (smeh) Njeno mnenje mi od nekdaj pomeni zelo veliko.

Story: Pa vas mama velikokrat spremlja ob takšnih večjih poslovnih uspehih, kot je bil ta?

Mama je moje sonce, z njo se redno slišim. Seveda je redno prihajala na moje koncerte in festivale, zdaj, ko je že v letih - ima jih 85 - je sicer še vedno polna energije in veselja, vendar jo zdaj raje kot na koncert v Slovenijo pripeljem, ko imam kakšne proste dneve. Takrat se rada odpraviva na kakšen sprehod, rada greva na Brezje, obiščeva njene brate. Zabavava se po svoje.

Story: Nam lahko malce razkrijete, kako?

Nimava kakšnih posebnih ritualov, mislim, da je najina stvar ta, da se veliko pogovarjava. Kot otrok je namreč preživela drugo svetovno vojno, ima ogromno izkušenj in natančno zna oceniti vsako situacijo. Ko je prišlo do osamosvojitve in smo ji razlagali, da je to demokracija in da tega ne razume, se spomnim, da je takrat rekla: "Otroci, demokracija je samo beseda, za katero se skriva kapitalizem, in ta ni lep. Živela sem že v svetu, ko je imel nekdo vse, drugi pa niti za kruh." Takrat smo vsi pametovali, zdaj, ko so drugi časi, se pogosto zamislim nad njenimi besedami.

Story: Po teh besedah sklepam, da ji blišč estradnega sveta in vaši slavni prijatelji ne pomenijo prav veliko?

Ne, starša nista nikoli želela riniti v svet znanih. Je bila pa mami zelo vesela, ko ji je na njen rojstni dan na 'after partiju' po mojem koncertu Neda Ukraden zapela pesem Sretan ti rodjendan mama. Neda je zapela samo njej, saj je njen rojstni dan praznovala ravno, ko sem imel koncert v Mariboru.

Story: Če sem vas prej spraševala o vašem času z mamo. Kako pa si čas zase najpogosteje vzamete s partnerico Andrejo?

Midva si vzameva čas za Maldive. Tam najdeva drug drugega, zadihava skupaj in se na neki način prerodiva. Zdaj, ko prihajajo hladnejši dnevi, se bova za kakšen vikend odpravila v Bad Kleinkircheim, v čudovit hotel, kamor zahajava že 20 let. Tam naju lepo razvajajo, privoščiva si romantične večerje, sanjske zajtrke, masaže, savne ... Komaj čakam, da konec oktobra spet malo napolnim baterije.

Story: Kdaj pa sta se nazadnje tako pocrkljala?

Nazadnje, ko sva si vzela čas zase, sva se odpravila v Metropolis spa center v Kamniku, kjer sva bila kar štiri ure sama v džakuziju, z jagodami, čokolado, privoščila sva si masaže ...

Story: Pa so takšna praznovanja povezana s kakšno obletnico, rojstnimi dnevi?

Midva se presenečava vsak dan, saj so nama od nekdaj pomembne majhne stvari. Na obletnice v glavnem pozabiva oba. (smeh) Spomniva se, ko naju pokliče kakšna priča in nama čestita. (smeh) Mislim, da bistvo ljubezni ni v obletnicah in pozornosti enkrat na leto. Bistvo je, da sta oba partnerja deležna pozornosti ves čas, vse življenje. Veste, to so drobne stvari, ki nič ne stanejo, a so vredne več kot najdražji diamantni prstan.

Story: Kako pa vaju v teh dneh osrečuje vajina deklica?

Ko pride otrok na svet, se ti življenje postavi na glavo. Spremenijo se vse prioritete in to govorim realno ter brutalno iskreno. Ni lahko biti predan starš in jaz nisem želel zamuditi niti ene ure otroštva svoje deklice. Bil sem zraven, ko se je rodila, ko je prvič jedla na žličko, ko smo jo prvič kopali, tehtali, ko je šla prvič v vrtec pa v šolo ... Doživel sem torej nekaj, česar se ne da ovrednotiti. Seveda je sedem let posel malce trpel, ampak tega ne bi zamenjal za nič na svetu. Veste, biti starš ne pomeni imeti otroka, ampak živeti življenje z otrokom.

Story: Pa niste nikoli razmišljali, da bi družinico povečali še za kakšnega družinskega člana? Hčerkica ni nikoli izrazila želje, da bi imela bratca ali sestrico?

Kot sem rekel, je zame očetovstvo nekaj več kot samo imeti otroka. Moj posel je zelo zahteven in me zahteva v celoti. Prav tako je v tem poslu tudi moja Andreja, ki je poleg vsega še zelo zelo predana mamica. Naša miška za zdaj ni izrazila želje po bratcu, ker ima okoli sebe v naselju, kjer živimo, ogromno prijateljev. Včasih rečem, da je naš dom kot javno igrišče, saj nenehno nekdo prihaja in odhaja. (smeh)

Story: Pa vam kdaj kaj pove, da se komu kaj pohvali, kdo je njen očka in kaj počne? Ste bili kje zraven?

V glavnem jo o tem sprašujejo sošolci in prijatelji. Sem ji pa že, ko je bila mlajša, razložil, da ati ni nič posebnega. Da so glasba, koncerti in televizijski nastopi moja služba, tako kot vsaka druga. Je pa res, da rada posluša glasbo, da jo čuti in rada posluša prav vse zvrsti. Opazil sem, da so ji še posebej všeč skladbe iz šestdesetih, sedemdesetih in osemdesetih. No, včeraj me je na primer vprašala, kdaj je izšla pesem Despacito. Povedal sem ji, da je izšla na začetku tega leta, in to, da je glasbenik skladbe, ki ji je všeč, še vedno živ, jo je navdušilo. (smeh) Vprašala me je, ali ga slučajno poznam, in dodala, da je zelo luštkan. (smeh)

Story: In da zaključiva ... Kakšni so vaši načrti za prihajajoče hladne dni?

Moja jesen bo zelo delavna, saj je do maja pred mano velika koncertna turneja po športnih dvoranah. Najprej se vidimo v športni dvorani Domžale 24. novembra letos, potem pa 8. decembra v dvorani Golovec v Celju. Vmes me čakata še snemanje nove pesmi pa promocija dišave. Skratka, kraljevsko obarvani jesen in zima. (smeh)

Kaja Milanič