Ylenia Mahnič: “Od sebe veliko zahtevam!”

Ylenia Mahnič: “Od sebe veliko zahtevam!” (foto: Alpe, Darko Vinkl, Nora Production Group) Alpe, Darko Vinkl, Nora Production Group
Vir: Story
13. 10. 2016

Na festivalu slovenskega filma v Portorožu so premierno predstavili težko pričakovani film Nika, v katerem ima glavno vlogo 19-letna Koprčanka Ylenia Mahnič, ki je v sproščenem pogovoru za revijo Story razkrila kar nekaj zanimivosti o svoji prvi vidni filmski vlogi.

Z vlogo, ki ji je bila pisana na kožo, je očarala celotno produkcijsko, igralsko ekipo ter številne ljubitelje slovenskega filma.

Story: Nam razkrijete, kako so vas izbrali za tako pomembno vlogo v mladinskem slovenskem filmu Nika. Kaj je prepričalo igralsko ekipo, da se je odločila za vas?

Na avdicijo, za katero sem izvedela zadnji trenutek, sem se odpravila brez večjih pričakovanj, zaradi česar nisem imela težav s tremo, kar je malce pomagalo. Filmska ekipa bi vam lahko povedala več o tem, a pravijo, da sem jih prepričala s svojo energijo; sem namreč precej 'sončen' človek in vedno dobre volje. Najverjetneje so ocenili tudi, da dovolj dobro igram in znam voziti avto ter motor, kar je bil eden izmed pogojev. Že na avdiciji sem se z režiserjem Slobodanom odlično ujela in odšla sem z dobrim občutkom.

Story: Film pripoveduje zgodbo o neustavljivi najstnici, ki je po očetu podedovala strast do hitrosti in tekmovanja v kartingu, čeprav ga je ravno ta pokopala. Ste po naravi športnica ter kako ste se sami videli v igralski vlogi adrenalinsko razpoložene najstnice?

Sem definitivno v veliki meri športnica. S plesom, show danceom, jazzom, modernom se namreč ukvarjam že od prvega razreda osnovne šole. Udeleževala sem se različnih plesnih tekmovanj in nastopov, med drugim plesnih pravljic, kjer sem prvič prišla v stik z igranjem in ki sem jih oboževala. Ples se sicer zelo razlikuje od kartinga, a naval adrenalina pred nastopom oz. tekmo je podoben. Tu nisem imela težav s poistovetenjem z Niko.

Story: Kakšna je Ylenia v realnem življenju?

Ylenia je v realnem življenju precej nenavaden človek, pri čemer bi moji vneto prikimali. Nisem ravno človek zabav, raje se družim s prijatelji v kakšni kitajski restavraciji ali kinu, pogosto pa le potrebujem svoj mir. Od sebe veliko zahtevam in blestela bi rada v vsaki stvari, ki se je lotim. Rada plešem, kot sem prej omenila, pojem, igram, berem in predvsem pišem. Sem zelo nekonflikten človek, ki ni skoraj nikoli slabe volje, in včasih mejim skoraj na hiperaktivnost. Najhujši stvari, ki se mi lahko zgodita - poskrbim pa, da se mi ne - sta dolgčas ter to, da mi zmanjka hrane. (smeh)

Story: Film ima zelo pomembno sporočilo, saj prikazuje atraktivne prizore vožnje s kartingom v ozadju univerzalne zgodbe o izgubi, ljubezni, odraščanju in iskanju prave poti. Kako ste skozi snemanje filma dojemali takšen preplet pomembnih življenjskih sporočil?

Faze odraščanja, skozi katere gre Nika, so se dogajale tudi meni, samo v malce drugačni obliki. Nisem imela na primer težav z dojemanjem uporništva, ker sem, priznam, tudi sama precej uporniška, če me želijo starši omejiti. Na splošno sem trmasta in želim izvesti vse cilje, ki si jih zastavim, ne glede na ovire. Nika prihaja tudi v konflikt z mamo, ker si ta zanjo želi drugačne stvari, kot si jih Nika želi zase, in tu sem lahko spet videla sebe s svojimi izkušnjami, saj sva si z mamo prav tako zelo različni in druga druge pogosto ne razumeva. Nika je bila v filmu zaznamovana tudi z izgubo starša, s čimer, k sreči, nisem mogla sočustvovati, a zdi se mi, da sem z igro dosegla bistvo.

Story: Vaša prva igralska vloga je požela val medijskega zanimanja. Vas je to presenetilo? Kako sprejemate prepoznavnost in medije, ki želijo pisati o vas?

No, za zdaj še ni tako hudo. Nihče ne teče za mano za avtogram, ni nobenih paparacev. (smeh) Vse skupaj je zabavna izkušnja, ki mi je dala misliti. Zdi se mi zanimivo na primer, kako drugače gledajo ljudje npr. na festivalih nate samo zato, ker si igral v filmu. Še posebej mlajši gledalci pristopijo še posebej plaho, prej pa te še opazili ne bi. Po tem sem pomislila, da so tudi drugi filmski vzorniki tako normalni ljudje kot jaz in jih pogosto preveč kujemo v zvezde.

Story: Nika je eden redkih filmov, ki obravnavajo tematiko kartinga in v ospredje postavljajo žensko junakinjo, saj je karting eden redkih športov, v katerem moški in ženske tekmujejo med seboj. Vam je bil film pisan na kožo in bi si v prihodnje želeli še v kakšni drugi podobni vlogi nastopiti v kakšnem slovenskem filmu?

Kot hčerki mame, ki me je vse življenje vzgajala v feminističnem duhu, mi je v veliko čast, da lahko igram vlogo Nike, in mislim, da mi je bila v tem pogledu vloga definitivno pisana na kožo. V prihodnje pa bi se rada preizkusila še v kakšni drugi vlogi, ki mi ne bi bila toliko blizu, saj so take večji izziv. Vloge namreč ne moreš sestavljati iz lastnih izkušenj in pogledov.

Story: To je bila vaša prva glavna filmska vloga. Pred kratkim ste zaključili srednjo šolo. Kje pa boste nadaljevali študij in ali je morda igralska akademija oz. karkoli podobnega v vaših mislih?

Študij bom nadaljevala na filozofski fakulteti, smer anglistika, ker angleščino, še posebej staro angleščino, naravnost obožujem. Na igralsko akademijo letos nisem bila sprejeta, a me to ni preveč potrlo, ker verjamem, da se vse zgodi s svojim namenom. Tukaj se ne bom ustavila in študij igre bom poskusila nadaljevati, če ne tu, pa morda v tujini.

Story: V filmu je bilo sicer opaziti kar bogato igralsko zasedbo znanih imen: Sebastiana Cavazzo, Boruta Veselka, Gašperja Tiča, Gojmirja Lešnjaka - Gojca ter druge. Kako ste se ujeli z drugimi igralci, ki so že pravi mojstri? So vam pomagali s kakšnimi koristnimi igralskimi nasveti?

Z njimi sem se odlično ujela, ker so vsi po vrsti zabavni, prijetni in preprosti. Še posebej sem se ujela z Marjuto Slamič, ki igra mojo mamo, in Nenadom Tokalićem, s katerima še vedno ohranjam stik. Med snemanjem so mi bili v ogromno pomoč že samo tako, da so bili vedno razumevajoči in mi vedno znova vlivali občutek, da zmorem. Pomagali so mi tudi z nasveti, ampak najpogosteje so me nasmejali do solz.

Story: No, pustiva malce področje filma, o katerem v tem trenutku govori vsa Slovenija. Zanima nas, kakšni filmi so vam všeč?

Najraje imam fantazijske filme in tudi med pisanjem se zatekam na to področje, ker je v njem preprosto vse mogoče in nisi nikjer omejen. Tudi muzikale imam rada. Les Miserables je na primer eden mojih najljubših filmov. Najmanj me povlečejo vase akcijski filmi, za večino visoko oglaševanih ameriških filmov pa prav tako ne maram zapravljati časa.

Story: Nedvomno je v igralskem svetu kakšna ženska osebnost, ki vas je s svojimi filmi prepričala in na katero gledate kot na idol igralke?

Dejansko so moji idoli v večji meri moškega spola, najbližje ženskemu bi prišla Audrey Hepburn. Občudujem Matta Smitha, še posebej v angleški seriji Doctor Who. Na splošno pa delujem tako, da se od vsakega človeka, ki mi prekriža pot, poskušam naučiti nekaj - načina razmišljanja, pogledov na stvari ... Lahko bi rekla, da imam v tem pogledu veliko idolov.

Story: Vsaka filmska vloga je odgovorna in jo je treba znati odigrati do popolnosti, da je nato režiser zadovoljen. Kako je vam uspelo premagati tremo ter kdo vam je stal ob strani, da ste svojo nalogo res odlično opravili ter dokazali, da vam igralski svet zelo leži?

Zanimivo, vendar, roko na srce, treme med snemanjem nisem nikdar imela. Prvi dan sem se še posebej presenetila. Videla sem, koliko ljudi je na setu, in zdelo se mi je tako zanimivo, da ima vsak svojo funkcijo, in postala sem tako radovedna, kaj kdo dela in kako stvari potekajo, da nisem imela časa za tremo. Mi je pa vsekakor olajšal situacijo Slobodan, ki je bil z mano vedno razumevajoč in potrpežljiv, čeprav je bil pod pritiskom, in mi v kombinaciji z drugimi nadarjenimi igralci dvigal samozavest, da sem sčasoma prenehala dvomiti o sebi.

Story: Ob šoli in glavni vlogi v mladinskem filmu Nika ste bili tudi del vseslovensko priljubljene ekipe muzikala Briljantina ...

Nisem imela neke posebne vloge, mi je pa muzikal ostal v res lepem spominu. V plesni šoli Art Dance, kjer treniram ples, smo namreč pripravljali ta muzikal, a nam je primanjkovalo moških, zato sva se s prijateljico javili za vlogi. Druge ženske so se takih vlog vedno otepale, jaz sem pa komaj čakala, da jo odigram, ker rada igram vse, kar nisem, v tem primeru moškega. Veliko ljudi mi je po predstavah povedalo, da dejansko niso opazili, da sta med moškimi tudi dve ženski.

Story: Glede na to, da ste mladi, kako na vaše prve igralske korake gledajo starši, prijatelji? Je kdo od njih že takoj na začetku v Ylenii opazil igralski talent?

Zelo sem zadovoljna, da sem dobila to vprašanje in da se lahko končno zahvalim staršem tudi javno. Cenim, da so mi že od malega pomagali na poti do spoznavanja sebe in me po tem, ko so videli, iz kakšnega testa sem, spodbujali v tej smeri. V tretjem letniku sem razmišljala na primer, da bi se po gimnaziji vpisala na medicino, smer psihiatrija, a so mi takoj povedali: "Ylenia, vse lepo in prav, ampak ti si umetniška duša." Imam to srečo, da sem obkrožena z ljudmi, ki verjamejo vame, tudi ko sama včasih podvomim. Mama, tudi če sva si neprestano v laseh, kot se pri teh letih spodobi, hvala.

Story: Kakšne so vaše želje za v prihodnje, tako na zasebnem kot poslovnem in študijskem področju?

Želim si, da me bo sreča spremljala, ker je videti, da je to danes skoraj vse, kar človek potrebuje, saj sem vztrajna že dovolj. Želim si rasti, spoznati nove ljudi, nove poglede na svet in ne zapravljati časa s pesimizmom. Izdati želim tudi knjigo, ki jo pišem, in prej ali slej postati diplomirana igralka. To bo za zdaj vse, da ne bomo prehitevali.

Napisala Alojz Petrovčič
Fotografije Alpe, Darko Vinkl, Nora Production Group

Značke: Ylenia Mahnič
Story

Brali ste prispevek, ki je povzet po članku iz revije

Story41/2016

Naročite se na revijo Story:

04 511 64 44 izpolnite spletno naročilnico

Ne spreglejte, revija je lahko tudi lepo darilo.
Podarite naročnino svojim najbližjim.


Priporočamo

Nova Story že v prodaji

Story 41/2016

Story 41/2016, od 06. 10. 2016