Pri 18 letih je Yuri Bradac prvič obiskal Združene države Amerike. Dežela novih možnosti je tudi njemu postala drugi dom in mu na stežaj odprla vrata. Po vseh teh letih je zdaj pridobil tudi zeleno karto, ki pomeni vstop v brezmejno življenje.
Yuri je svojo kariero začel kot maneken v New Yorku, od koder ga je pot odnesla na drugo stran celine v Los Angeles, kjer živi že dobrih sedem let. “Trenutno ne razmišljam, da bi se preselil v katero drugo mesto, ampak nikoli se ne ve in nikoli ne veš, kaj ti prinese življenje. Sem v LA-ju ter razpet med Ameriko in Slovenijo, kjer je še vedno moj dom,” pravi Yuri, “veliko sem na poti in tudi v New York se še vedno vračam zaradi dela. Prav v tem času se mi spet odpirajo novi projekti. Razmišljam celo, da bi tam najel apartma, kar bi mi zelo olajšalo delo.”
Yuri je vsa ta leta, ki jih je preživel v ZDA, ko je tam ustvarjal, delal z delovnim vizumom. A zdaj so mu podelili še zeleno karto, za katero je Yuriju čestitala tudi ameriška vlada. “Zelena karta je vstopnica, zadnja stopnja, ki marsikomu odpre nova vrata v življenje v Ameriki. Ta listina je eden izmed najbolj zaželenih dokumentov in je velika tema pri vseh, ki so se in se bodo naseljevali v ZDA. S pridobitvijo zelene karte postaneš Američan in odprejo se ti nove možnosti brezskrbnega ustvarjanja. Moti me le, da zdaj potrebujem samo še potni list, da lahko postanem guverner Kalifornije. (smeh) Za tega lahko po pridobitvi zelene karte zaprosiš po dveh letih,” razlaga Yuri, “ko opraviš razgovor, tako imenovani intervju, na podlagi katerega ti nato dodelijo še potni list oziroma zaprosiš za državljanstvo. Pridobitev zelene karte je dolgotrajen postopek, ki lahko traja tudi nekaj let. Ko jo pridobiš, ti ostane dosmrtno in ne vem, kaj bi moral človek narediti, da bi jo odvzeli.”
Yuri je za pridobitev listine vzpostavil stik s svojim odvetnikom, s katerim sta pripravila vso potrebno dokumentacijo. “Vsi skupaj smo bili presenečeni, da sem odgovor dobil že v pičlih osmih mesecih. Navadno pridobitev in odobritev trajata več kot leto dni. Seveda sem moral predložiti vse reference, ki sem jih zbral v teh letih. A to ni bilo dovolj. Potrebuješ še priporočila. Ogromno so k temu pripomogli tudi Lady Gaga in njena produkcija, kampanja Christiana Audigierja ter moje delo v filmski in manekenski industriji.”
Yuri je tako za pridobitev zelene karte moral predložiti tudi reference in povabila na nadaljnje projekte, ki se bodo šele izvedli. “Predložiti moraš tudi pogled v prihodnost – projekte, ki se pripravljajo, in s čim ti je zagotovljena nadaljnja eksistenca. Vse to so reference, ki so pomembne za pridobitev tako pomembnega dokumenta. Seveda so še druge možnosti. Ena možnost je poroka – to večina izkoristi. A tudi na tem področju so Američani v zadnjih desetletjih postali veliko previdnejši. Izdelali so posebne intervjuje, preizkuse, ki jih veliko 'mladoporočencev' ne opravi. To je zadnji preizkus, in če ti ne uspe, lahko samo še spakiraš kovčke in nemudoma zapustiš državo. Tukaj so res strogi. Vedeti moraš, da je intervju zelo težak, saj so se zelo izurili v lovu na pare, ki so želeli na lahek način pridobiti listine za vstop v novo življenje. Prvi pogoj je ta, da moraš kot par živeti najmanj dve leti pod isto streho. Imeti moraš skupne račune, skupne pogodbe, skratka čim več dokazil, ki potrjujejo skupno življenje. S tem že na začetku odpade možnost, da se poročiš pod pretvezo. Ko preteče določeno preizkusno obdobje, te povabijo na intervju. Tam te temeljito izprašajo. Baje obstajajo vprašanja, na katera še pari, ki ne živijo resnično nekaj let skupaj, ne znajo odgovoriti.”
Yuri je za delovni vizum delal dva mandata po tri leta in vzporedno s tem redno plačeval vse davke. “Sam sem šest let delal z delovnim vizumom E1H1. Obstaja sicer še tako imenovana oviza, ki je namenjena predvsem estradnikom. Tudi za pridobitev tega vizuma je postopek dolgotrajen, enak kot za zeleno karto. Edina razlika je, da bi po treh letih spet moral zaprositi za vizum. Torej moraš vso dokumentacijo in vse reference pridobivati znova. Druga možnost je, da se zaposliš v podjetju ali da odpreš svoje podjetje. Spet pa so določene obveznosti, kot so začetni kapital v določeni vrednosti, imeti moraš svojo pisarno. Ampak to so spet vizumi, ki po določenem času več ne veljajo,” doda Yuri in pojasni: “Vsa ta leta sem seveda tudi plačeval davke. Ti so v Ameriki še posebej pod drobnogledom. Najprej pridobiš socialno številko (social security number), kot je pri nas recimo davčna številka. Ta številka pove o tebi vse. Dobiš tudi vavčer, ki ga izpolniš in oddaš. Na tem vavčerju so številke obdavčitve od 0 do 9. Obkrožiš število glede na napoved svojih prihodkov. Če obkrožiš recimo številko 9, ti ne vzamejo davka in ob koncu leta prikažeš poslovanje, na podlagi katerega te obdavčijo. To pomeni, da plačaš, ampak na koncu. Če pa to delaš sproti in davke sproti plačuješ, potem na koncu leta nimaš odvečnih skrbi. Jaz recimo obkrožim 0 in jih plačujem sproti. Če jih preplačaš, pa ti jih na koncu leta tudi vrnejo. Minimalna meja, da te obdavčijo, je letni zaslužek nad 18 tisoč dolarjev. Če tega ne presežeš, si oproščen davka.”
Yuri se je na novo življenje popolnoma navadil. “Obožujem morje, podnebje, sonce, razgibanost, ljudi. LA je moj drugi dom. Všeč mi je, da me je mesto sprejelo, da imam vpogled v zakulisje dogajanja, v vrvež, ki je povezan s šovbiznisom. Najbolj pa mi je všeč, ko me pridejo obiskat prijatelji. Rad jim razkažem mesto in kanček utripa Amerike na drugačen način,” doda Yuri. Svoje prijatelje tako odpelje v najprestižnejše restavracije, klube in jih seznani z znanimi estradniki, ki so njegovi dobri prijatelji. Na leto tako sprejme do deset obiskov.
“Zgodilo se mi je tudi že, da sem imel dva obiska hkrati. A tudi to sem uredil.” Po ogromni reklamni kampanji Christiana Audigierja, v kateri je Yuri krasil veleplakate po vsej Ameriki, in po nastopu v spotu pevke Lady Gaga je njegova prepoznavnost še večja. “Zdaj, ko sem pridobil še zeleno karto, ni več ovir, ki bi me omejevale. Čestitala mi je tudi ameriška vlada in vesel sem, da so se stvari razvile v tej smeri.”
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču