Nekdanji udeleženec šova Big Brother Tibor Baiee, ki smo ga zadnjih nekaj tednov lahko spremljali v televizijskem šovu MasterChef, nam je zaupal, kako se je lotil novih izzivov za štedilnikom.
Tibor, kar nekaj izzivov oddaje MasterChef je za vami in veliko sreče ste imeli pri različnih preizkušnjah. Katera se vam je do zdaj zdela najtežja in kako gledate na izziv v MasterChefu?
Zelo sem vesel, da se mi je v šovu uspelo obdržati do te točke, saj sem le tako lahko še bolj vsrkal vse to neprecenljivo znanje, ki nam ga ponujajo sodniki in ne nazadnje tudi sotekmovalci. Sam se ne bi strinjal, da sem imel veliko sreče, saj sem s kar nekaj krožniki in pomočjo pri skupinskih izzivih dokazal, da si zaslužim mesto v MasterChefu in nisem tu le za šov, kot si je morda sprva kdo mislil. Imel pa sem kar nekaj sreče takoj na začetku, ko sem se po nepotrebnem lotil prezahtevnega kiša na izzivu 'slovenska košarica' in pristal na izločitvenem popravnem izpitu iste košarice, le da tokrat s še manj časa. Kiš sem sicer dostavil, a kar se okusov tiče, ni bil nič posebnega in imel sem res srečo, da je Miro naredil še slabšo jed, ki jo je Karim kar izpljunil.
Kuharske veščine vam dajejo veliko kreativnost. Kako pa je s kuharskim znanjem? Kje ste pridobili te veščine in kako ste svoj napredek pri kuhi opazili med trajanjem MasterChefa?
Več ko imaš tehničnega znanja, bolj si lahko kreativen pri krožnikih, zlasti ko gre za omejene sestavine in časovni pritisk, kar sta zagotovo najtežja ovira in preizkušnja v tem šovu. Ljudje pred ekrani si ne morejo niti predstavljati, kako je to doživljati v kuhinji MasterChefa. Ko sem spremljal šov, sem vedno govoril, kaj vse bi naredil, če bi dobil te ali one sestavine. Iz prve roke pa lahko potrdim, da se ti zaradi pritiska, kamer in silne želje po dokazovanju ideje zmanjšajo vsaj za 80 odstotkov. Pri meni se je vse začelo zelo burno in nervozno, bil sem kot kura brez glave. Potem pa se mi zdi, da sem iz oddaje v oddajo napredoval. Kritiki pred ekrani pogosto pozabljajo, da je to tekmovanje ljubiteljskih kuharjev, kjer smo po večini vsi samouki.
Ste doma tudi sami veliko časa za štedilnikom? Kaj najraje kuhate?
Kuham vse, ni pa skrivnost, da obožujem močne eksotične okuse in da imam rad pikantno. Zadnje leto in pol večino časa posvetim službi in leto in osem mesecev stari hčerki, tako da sem za štedilnikom manj kot navadno. Zato je šov pravi balzam za dušo, kjer enostavno uživam in dobivam potrditev, da je kuhanje moja velika strast, in bi želel v prihodnje tega vedno več.
Kakšne začimbe najraje uporabljate in kako kombinirate okuse?
Ni lepšega in okusnejšega kot sveže utrgano zelišče, ki raste na okenski polici ali balkonu. Tisti, ki karkoli ve o kuhinji, ve, o čem govorim. Mogoče še bolj kot zelišča pa je pri sestavi jedi pomembno ravnotežje okusov – sladko-slano-kislo – in da je na krožniku več različnih tekstur – kremno, hrustljavo, tekoče itd. Ko usvojiš in razumeš to, je napredek gromozanski, okuse pa si tako ali tako vsak zloži po svoji paleti.
Po čem se zgledujete? Uporabljate kuharske knjige ali kuhate po občutku?
Zelo redko kuham po receptu, veliko raje kuham po občutku, saj mi to daje večjo svobodo in užitek. Kuharskih knjig ne berem, rad pa po televiziji ali internetu pogledam kak dober recept, saj sem vizualni in slušni tip. Pa tudi te recepte skoraj vedno spremenim oz. dodam neko svojo noto, sicer bi bilo res dolgočasno.
Kako gledate danes na hrano? Kaj vam pomeni dober obrok in s čim vas lahko presenetijo, če vam kuhajo drugi? Kakšna hrana vam je še posebej pri srcu?
Kdo bi rekel, da bom od malega izbirčneža v otroštvu, ki ni jedel praktično ničesar, postal ljubitelj hrane in predvsem nove drugačne hrane, še manj pa, da bom tekmoval v največji in najbolj znani kuharski oddaji na svetu. Če bi ujel zlato ribico, bi zagotovo eno željo izkoristil za moč, da lahko jem neomejene količine hrane in se mi vseeno ne bi poznalo na videzu in zdravju. (smeh) Kaj bi človek še drugega želel kot zdravje in dobro hrano?
Vemo, da se v današnjem svetu veliko hrane tudi zavrže. Kako skrbno sami ravnate s hrano?
Zdi se mi, da s hrano nikoli ne ravnamo dovolj dobro, sploh če upoštevamo, kako racionalni so ljudje, ki živijo v pomanjkanju. Verjetno se tega premalo zavedamo. Sam se trudim, da nakupim samo tisto, kar vem, da bom pripravljal, in samo toliko, kot bom potreboval. Na živce mi grejo ljudje, ki kar mečejo v košare vsepovprek, češ to imam rad, bom že porabil, potem pa stvari gnijejo v hladilniku.
Foto: Tomo Jeseničnik, Igor Zaplatil, Helena Kermelj
Novo na Metroplay: Kako se dobro ločiti? | N1 podkast s Suzano Lovec
