Konec minulega leta je po porodniškem dopustu spet stopila pred televizijsko kamero. Z žarečimi očmi, še lepša, zagotovo tudi zrelejša.
Z Natašo Gavranić smo klepetali o ljubeznih. Tisti največji, ki nosi ime Gal. Pa ljubezni do dela in nogometa.
S kakšnimi občutki ste se po premoru vrnili na delo?
Ko sem šla na porodniški dopust, sem si mislila, da bom komaj čakala, da se vrnem. Da se bom vrnila celo pred iztekom porodniškega dopusta. A nekaj mesecev po porodu sem začela zares uživati v materinski vlogi. Ko sva se z Galom navadila drug na drugega, sem zares začutila, da so se začeli najlepši dnevi. Poletje je bilo čudovito. Jeseni pa sem, priznam, začela bolj spremljati naše oddaje in pogrešati službo. Kljub temu sem porodniški dopust izkoristila v celoti in ta čas preživela z Galom. Toliko časa drug za drugega ne bova imela nikoli več.
Kaj pa zdaj, ko ste spet v televizijskem pogonu?
Marsikdo mi ne verjame, da uživam v delu in da sem vesela, da sem spet v delovnem pogonu. Ampak sem. Veliko bi se še rada naučila in se pri delu izkazala, ker to, kar delam, rada delam. Tiste prve dni sem resda ves čas razmišljala o Galu, kako se ima v vrtcu, ali je vse v redu. K sreči imamo čudovite vzgojiteljice, ki jim popolnoma zaupam. Pošiljale so mi fotografije, tako da sem bila z vsem na tekočem. (smeh)
Gal je bil 11. januarja star leto dni. Kakšen ritem imate zdaj? Kdo ga pelje v vrtec, kdo ga gre iskat?
Zjutraj ga jaz peljem v vrtec. Gal ni imel nobenih težav s prilagajanjem, takoj se je navadil, tretji dan je brez težav spal v vrtcu. Rad gre v vrtec in to mi veliko pomeni. Pomirja me, ker vem, da se ima v redu, da mu ni hudega. Kadar vodim šport, ga gre iskat moja mama ali pa Blaž (Blaž Jarc, Natašin partner, op. a.). Tiste dni ga bolj malo vidim. Vendar ne delam vsak dan, tako da vse nadomestiva.
Kakšen otrok je Gal?
Priden, izjemno priden. Z njim res ni nobenega dela. Bil je ogromen dojenček, dobre štiri kilograme je imel. Porod je bil lahek, k sreči nisem vedela, kako velik bo. (smeh) Samo sebe sem presenetila, ker sem mislila, da bom bolj panična, da bom komplicirala. Pa nisem. Najbrž se je to pokazalo tudi pri Galu. V nosečnosti nisem brala nobenih forumov, prebrala sem eno knjigo, nisem se želela obremenjevati. No, zdaj že prihaja obdobje, ko Gal kaže svojo trmo. Zdaj smo v fazi, ko bo treba postaviti meje. To je zdaj izziv.
Je bil Blaž prisoten pri porodu?
Da, bil je ob meni. Dobro se je izkazal. Pričakovala sem, da ga bo panika. Pa je zdržal. Moški se v takih trenutkih izkaže ali pa ne. Ko sem ponoči dobila popadke, me je miril, da so najbrž lažni in da naju bodo iz porodnišnice poslali domov. Ko sem iz sprejemne sobe prišla v halji, je bilo jasno, da gre zares. Pa sva kar mirno prestala vse faze in dobila Gala.
Pravite, da ste jeseni spet začeli bolj podrobno spremljati športno dogajanje. Septembra smo se vpisali v zgodovino, ko so naši košarkarji postali evropski prvaki. Vam je bilo takrat žal, da niste del ekipe, ki poroča o teh izjemnih uspehih?
Evropski prvaki v košarki in NK Maribor v Ligi prvakov. To sta dve športni zgodbi, ki sem ju zamudila. In da, bilo mi je žal, da nisem del evforije, ki je pospremila ta dva uspeha. Razmišljala sem, da moji sodelavci delajo kot nori in da se piše zgodovina. Zdaj, ko sem se vrnila, je bolj zatišje.
Pomlad bo hitro tu, kaj vas čaka?
Tekme prve slovenske nogometne lige in delovni vikendi, kar mi ustreza, ker je Blaž ob vikendih doma. Marsikdo mi reče, kako uboga sem, ker moram delati ob sobotah in nedeljah. Pa nisem nič uboga. To je moja služba, ki jo imam rada. Ne predstavljam si, da bi hodila v službo od osmih do štirih. Ali pa da bi delala v pisarni. Veliko bolj mi ustreza v vseh pogledih razgibano in dinamično delo.
Od kod ljubezen do športa, še zlasti do nogometa?
Nikoli se nisem pretirano ukvarjala s športom. Šele v srednji šoli, ko sem dojela, da je šport dober za telo, za postavo, sem začela plesati. Tudi nogomet se mi je zgodil spontano. V prejšnji službi sem pokrivala različne športe, ko pa sem prišla na Pop TV, se mi je ponudila Liga prvakov, kar me je zelo razveselilo. Nogomet mi je od vseh športov zagotovo najbolj blizu, spremljam dogajanje na domačih in svetovnih zelenicah.
Za popularizacijo slovenskega nogometa ste s športnimi prenosi in studii v živo naredili veliko. Vas kdaj kdo ustavi in reče kakšno o fuzbalu?
Da, vse pogosteje. Slovenski nogomet resnično postaja vse bolj priljubljen. Spomnim se, ko je Olimpija postala državni prvak. Bila sem na tekmi in po njej me je presenetilo, koliko ljudi me je prepoznalo, se želelo fotografirati z mano. Takrat sem dojela, da ljudje res spremljajo prvo slovensko nogometno ligo. Potem pa je tu še največji nogometni uspeh – NK Maribor v Ligi prvakov, ki za popularizacijo domačega nogometa pomeni največ.
Za koga navijate?
Ne za Olimpijo ne za Maribor. (smeh) Ko Maribor igra v Ligi prvakov, pa nedvomno za vijoličaste.
Pa med tujimi klubi?
Najljubši mi je Real Madrid, vendar nisem najbolj vneta navijačica. Tako bom rekla, ko igrata Real in Barca, navijam za Real.
Kaj vas pri nogometu privlači?
V nogometu so zvezdniška imena. To je šport, v katerem se vrti res ogromno denarja. To je mašinerija. Številke o gledanosti nogometnih obračunov so neverjetne. Včasih se mi zdi, da so številke pri nogometnih prestopih prešle vse meje dobrega okusa, a po drugi strani smo mi tisti, ki tekme gledamo in navijamo. Očitno nas je ljubiteljev nogometa res veliko.
Ste sicer športna družina?
Da, veliko gledamo šport. (smeh) Ne, ne jaz ne Blaž nimava nekega svojega športa. Se pa trudiva, da bi imela dve uri na teden zase, za gibanje. Želim si, da bi Gal vzljubil šport in ga treniral. Meni je vseeno, katerega, če vprašate Blaža, pa bo treniral košarko. (smeh) Zdi se mi, da ti rekreativni šport veliko da in da te veliko nauči.
Bo Gal dobil bratca ali sestrico? Razmišljata o tem?
Takoj po Galovem rojstvu sem bila prepričana, da je to to. En otrok, ki se mu popolnoma posvetiš in mu daš vse. Tudi zaradi najinih urnikov in delovnih obveznosti se mi je zdelo, da je en otrok dovolj, da nam bo tako lažje. Zdaj pa pravim: vse ob svojem času, bomo videli, kaj nam bo prineslo življenje.
Besedilo: Maja Sodja // Fotografija: arhiv pop tv