Z novim letom je vodenje baleta v SNG Opera in balet Ljubljana prevzel priznani italijanski koreograf Renato Zanella. Med drugim nam je povedal, kako se je lotil novega izziva, ki ga zaznamuje pandemija covida-19, in kako ocenjuje razmere v slovenskem baletu, zaupal pa nam je tudi, da se je že srečal z umetniškim direktorjem mariborskega baleta Edwardom Clugom.
1. januarja letos ste prevzeli mesto umetniškega direktorja baleta v SNG Opera in balet Ljubljana. Kaj ste storili do zdaj kot novi direktor?
Zagotovo je bil to najbolj nenavaden začetek dela na položaju direktorja. Prvi dan smo imeli s plesalci uvodne vaje, naslednji dan pa je država doživela popolno zaprtje. Ta preizkušnja nam vsem predstavlja velik pritisk, kako zagotoviti, da bodo vsi sodelavci ostali zdravi. Moja glavna skrb je zato v tem trenutku namenjena temu, da ohranimo motivacijo in formo plesalcev, sicer pa se že osredotočamo na sezono 2021/2022. Posebej velik izziv pa mi poleg tega predstavlja učenje slovenščine.
Plesalce ste že spoznali, kako pa ocenjujete njihovo kondicijo in pripravljenost na delo, zlasti v teh težkih razmerah, ki onemogočajo normalno delo?
Plesalce poznam že od prej, saj sem že lani maja dobil povabilo, da bi naredil koreografijo za tukajšnji balet. Premiera predstave bi morala biti oktobra, žal pa se je datum že dvakrat prestavil. Lahko rečem, da so vsi plesalci zelo delavni in nam vsem dajejo navdih, lahko vam tudi zagotovim, da dobro ohranjajo formo v teh težkih časih. Moje mnenje o ansamblu je zelo pozitivno, še zdaleč pa seveda nismo na vrhuncu. Negotovi časi, ki jih doživljamo, nam ponujajo možnost, da tudi marsikaj izboljšamo. Vsi že komaj čakamo, da lahko ponovno začnemo delati. Celotna ekipa si prizadeva, da se vrnemo 15. aprila.
Plesalec in koreograf ste bili v številnih evropskih baletnih hišah, vodili ste baletne ansamble v štirih evropskih mestih v različnih državah, v domači Veroni, Atenah, Bukarešti in na Dunaju. Kaj vas je pritegnilo v Ljubljani, da ste se odločili in se prijavili na tukajšnji razpis?
Na to delovno mesto se nisem prijavil le zato, da bi prišel v vašo čudovito deželo. (smeh) Prišel sem predvsem zato, ker me zanima teater kot celota, ne le ples, ampak tudi glasba in petje, kar je tukaj združeno v eni gledališki hiši. Menim namreč, da operne hiše ponujajo možnost za edinstveno in celovito predstavitev umetnosti v živo, zato je to nekaj, kar moramo podpirati in negovati. Zame je poseben izziv predstaviti občinstvu in novim generacijam žive umetniške oblike, za kar se trudim tudi kot oče štirih otrok.
Kaj menite, kakšne so razmere v slovenskem baletu, ki ima dve baletni hiši, eno v Ljubljani eno in Mariboru?
Menim, da je slovenski balet na visokem nivoju, in zagotavljam, da ste lahko nanj zelo ponosni. Pomembno je, da imata obe hiši jasno začrtano usmeritev in pri tem se mi ne zdi nič narobe, da ljubljanski goji bolj klasično zvrst. Seveda pa se morata oba repertoarja, klasični in sodobni, dopolnjevati, saj le tako lahko slovenski javnosti ponudimo možnost, da uživa v raznovrstni umetnosti.
Poznate Edwarda Cluga, umetniškega direktorja mariborskega baleta? Morda nameravata kaj sodelovati?
Seveda, kdo ga ne pozna. Do njega in njegovega dela gojim globoko spoštovanje, zlasti do tega, kar ustvarja v svoji matični hiši v Mariboru.
Mislila sem, ali ga poznate osebno?
Da, odkar sem bil imenovan, sva se že srečala ter delila poglede na prihodnost in dobre občutke ob tem. Meniva, da bi operni hiši kdaj lahko sodelovali, kar je tudi želja ravnatelja SNG Opera in balet Ljubljana Staša Ravterja. Brez dvoma bova s Clugom pri tem naletela tudi na težave, vendar sva pripravljena na skupno delo, na širjenje obzorij in kakovosti, kar bi nam prineslo tudi večjo mednarodno prepoznavnost.
Znani ste po tem, da ustvarjate predstave različnih repertoarjev, klasičnega in novoklasičnega, pa tudi svoja avtorska dela. Kako boste začrtali to pot v Ljubljani?
Moj cilj je, da v repertoarju ohranimo dosedanja odlična dela, ki jim bomo dodajali nova iz klasičnega in sodobnega repertoarja, pa tudi moja. Kot plesalec sem zelo užival v različnih stilih plesa, prav tako gledam na to kot direktor. Zelo sem ponosen na svoje dosedanje delo, to si želim predstaviti tudi slovenskemu občinstvu.
Zakaj so klasična dela še vedno tako priljubljena, kaj lahko dajo sodobnemu občinstvu?
Če mislite na pravljične zgodbe ... le kdo jih ne obožuje? Pri klasikah se ohranijo tiste, ki preživijo nove trende. Pri čemer moramo povedati, da današnje predstave niso take, kot so bile prej, temveč se nadgrajujejo. Nove generacije plesalcev se namreč nenehno izpopolnjujejo tako v tehničnem kot v umetniškem, estetskem pogledu. Da bi to dosegli, je treba trdo delati, prostora za napake pa je pri tem izredno malo.
Sodobno občinstvo bo predstavo sprejelo, če pri ustvarjanju ne slediš le naslovu ali trendu, temveč predvsem napredku in zmožnostim plesalcev v različnih stilih. To je zame pomemben del. Zato bo tudi v Ljubljani repertoar tako različen in težaven, kolikor zmorejo plesalci.
Katero predstavo boste kot prvo predstavili ljubljanskemu občinstvu?
Načrtujemo baletni diptih, sestavljen iz koreografij Vsi na valček na glasbo očeta Straussa in Opus 73, ki je posvečen klavirskemu koncertu Ludviga van Beethovna Opus 74. Prav tako pa načrtujemo novo interpretacijo Hačaturjanovega baleta Spartak.
Od leta 2018 vodite oddelek za koreografijo na glasbeni šoli v St. Poeltnu v Avstriji, izobraževanju koreografov ste se posvečali že pred tem. Boste tudi v Sloveniji delovali na tem področju?
Da, to načrtujem. Ob rednem delu plesalcev bomo uvedli dodatne aktivnosti, 'off ballet', na posebnih srečanjih bomo tudi javnosti omogočili vpogled v delo v zaodrju, prav tako bomo razvijali nove projekte s koreografi. Posebej se moram zahvaliti direktorju Stašu Ravterju, ker me pri teh prizadevanjih povsem podpira.
Kaj je vam osebno kriza zaradi covida-19 vzela in kaj dala? Ste našli nove izzive, priložnosti?
Covid-19 nam jemlje najpomembnejši vrednoti: čas in svobodo! Zame je pomembno, da ne izgubljam več časa in da izkoristim priložnost, ki sem jo dobil kot umetniški vodja ljubljanskega baleta, da opozorim, kako pomembna je živa umet-
nost. Zdaj so zaprta gledališča, če bomo naslednjič ostali brez elektrike, bomo mi edina umetniška oblika, ki jo bomo lahko izvajali in ji sledili. Trenutne razmere so podobne vojnim, in kot v vsaki vojni v zgodovini se moramo prilagoditi po najboljših močeh, tako v izobraževanju, komunikacijah, pravicah in ciljih, ki si jih zadajamo. Vsi upamo na najboljše, kar pomeni čim hitrejšo vrnitev v normalno življenje.
Napisala: Lena Kreutz // Fotografije: Wolfgang Mayer In Armonioz_Art
