Srđan Milovanović je pravi multipraktik: kot pevca smo ga spoznali v oddaji Znan obraz ima svoj glas, poleg tega pa je tudi sinhronizator, igralec in plesalec.
Še najmanj ga poznamo kot profesorja angleškega jezika, a ravno v tej vlogi se v zadnjih mesecih loteva novih podvigov. V pogovoru nam je razkril, kako premaguje strah in kako vzgaja otroke, ter predstavil izzive, ki se jih loteva v prihodnosti.
Srđan, kako ste preživljali obdobje karantene? Verjetno je bila izolacija nekaj popolnoma drugega kot decembrski meseci, ki ste jih preživljali v studiu Pop TV in snemali oddajo Znan obraz ima svoj glas ...
Karantena je glasbene izvajalce precej prizadela, saj smo čez noč ostali skoraj brez dela in zaslužka. Sam sem na srečo lahko še vedno sinhroniziral, sicer pa sem čas izkoristil za – dobesedno – delo na domu; postavil sem ograjo okoli dvorišča, uredil vrt, posejal in zasadil vrtnine, položil ploščice na terasi …
Življenje se počasi vrača na ulice mest. Za glasbene izvajalce je zaradi odpovedi koncertov v tem obdobju še vedno težko. Vi pa ste se lotili novih izzivov. Nam lahko zaupate, kako ste preživeli zadnje dni?
V teh časih je marsikomu težko, ne le glasbenikom, in najbrž je marsikdo prisiljen poiskati nove načine zaslužka oziroma sploh preživetja. Kot kaže, prireditev še nekaj časa ne bo, in ker nisem človek, ki bi lahko sedel križem rok – ali ki bi si lahko kaj takega privoščil – sem se odločil, da se preizkusim v nečem, o čemer sem v preteklosti že razmišljal, a doslej prave priložnosti za to še ni bilo. V Pionirskem domu sem vodil poletno delavnico sinhronizacije in pri tem neizmerno užival. Vesel sem, da sem lahko s svojim znanjem in izkušnjami spodbudil otroško ustvarjalnost in otrokom pomagal premagati strah pred mikrofonom in nastopanjem. Pogrešam oder, vendar sem moral tudi pri poučevanju uporabiti domišljijo, kreativnost in improvizacijo ter globoko brskati po sebi – in seveda tudi do tega občinstva čutim veliko, če ne še večjo odgovornost.
Kako dolgo se že poigravate z mislijo o poučevanju? Je bila odločitev za skok v pedagoške vode za vas težka?
Prihajam iz pretežno učiteljske družine in za študij angleščine sem se odločil z mislijo, da jo bom nekoč poučeval. Toda bolj ko se je bližala diploma, bolj se je poučevanje oddaljevalo – vse več sem se ukvarjal z glasbo in nastopal, položaj učitelja pa je postajal vse bolj deklasiran. Hkrati sem do poučevanja čutil vse večji strah in vse večje spoštovanje. Oboje čutim še danes, vendar so mi izkušnje z drugih področij delovanja dale dovolj samozavesti in znanja, da sem se skoka v pedagoške vode kljub vsemu razveselil. Pomaga, da imam tri otroke in da tudi prek njih spoznavam, kaj v šoli deluje in kaj ne, kaj otroke zanima in kako jim je treba približati snov, da jo bodo čim lažje usvojili.
Kako bi opisali svoje zadnje dni v učilnicah Pionirskega doma? Vas otroci prepoznajo?
Bilo je krasno! Nekateri otroci so me prepoznali, drugi ne – vesel pa sem, da sem z vsemi navezal pristen stik in da smo se razšli bogatejši za pomembno izkušnjo. Pomagal sem jim najti svoj glas in ga izraziti, oni pa so z mano delili delček svojega sveta in neizmerne domišljije. Na koncu nisem bil več Srđan iz oddaje, ampak Srđan, ki z njimi cvili kot miška, rezgeta kot konj, tuli kot sirena in šepeta kot duhec. Nekdo, ki jim pomaga spregovoriti in jim potem tudi prisluhne.
Občutek imamo, da ste mojster v premagovanju strahu, saj hodite po poteh, ki niso ustaljene. Kje lahko dobimo vaš pogum?
V resnici sploh nisem pogumen, ampak izbiram manjši strah – bolj se bojim občutka krivde in obžalovanja, da nečesa nisem poskusil, kakor neuspeha. Ampak dolga leta je bilo obratno. Šele ko sem se predolgo valjal po dnu, sem začel plezati iz svojega brezna, ki sem si ga sam ustvaril. Moj 'pogum' izhaja iz tega, da sem se moral velikokrat pobrati in da mi ni preostalo drugega, kot da zagrizem v svoje strahove.
Kakšen otrok ste bili? Ste se v šoli dobro počutili?
Kot osnovnošolec sem bil tih, sramežljiv in priden odličnjak. V srednji šoli pa sem si dal malce duška, preizkusil sem marsikaj in obenem maksimalno izkoristil možnosti, ki mi jih je ponujala gimnazija v Ljutomeru – hodil sem na debatna tekmovanja, treniral košarko in rokomet, ob koncih tedna igral z ansamblom, na koncu pa še zmeraj 'stisnil' in opravil maturo z odlično oceno. To je marsikoga presenetilo, ker sem bil precej raztresen, ampak šola mi je bila vedno pomembna, še bolj pa znanje.
Kaj so znanja in življenjske skrivnosti, ki jih želite prenesti na učence na svojih urah?
Rad bi, da otroci začutijo željo po znanju in da spoznajo, da je vsakršno znanje koristno, čeprav si morda zdaj še ne predstavljajo, kako bi jim lahko prišlo prav. Želim si tudi, da bi se otroci pri pouku počutili dovolj 'varne', da izrazijo svoje misli, ideje, da si upajo biti, kdor so. Na delavnici smo se hitro dogovorili: tu smo prijazni drug do drugega, sprejemamo različnost mnenj in značajev, ne obsojamo, temveč spoštujemo in spodbujamo. Velikokrat se izkaže, da smo sposobni več, kot smo si predstavljali, in krasno je videti otroka, ki premaga strah, da vse od sebe in je na koncu ponosen na svoj izdelek!
Do šolskega sistema ste kritični. Kaj delate v Pionirskem domu drugače?
Kritičen sem do plati, ki jih poznam. Nočem preveč udrihati po sistemu, ki ga ne poznam do podrobnosti, saj po končani fakulteti nisem šel v šolo. Do takrat je permisivna vzgoja vzredila četo ambicioznih, vendar pogosto nekritičnih staršev in tako ali drugače čustveno poškodovanih otrok, ki so razburkali hierarhijo v šoli. Dolgo se je govorilo o pravicah otrok, premalo o obveznostih. Da se razumemo, sistem ni idealen, prežet je s pretirano birokracijo, učni načrti od otrok zahtevajo preveč, ampak od poklica, ki sem ga hotel opravljati, so me odvrnili predvsem odnosi. No, odkar imam svoje otroke, se lažje soočam s tem, predvsem pa čutim večjo odgovornost, da to presežem. Na srečo, kajti prenašati znanje na otroke in jim pomagati premagovati strahove, da bi iz sebe v življenju naredili kar največ, so bile od nekdaj moje sanje. S Pionirskim domom si ta pogled na pedagoški proces delimo, zato se kljub spoštljivemu strahu veselim izzivov, ki me čakajo.
In kakšni izzivi vas čakajo na začetku novega šolskega leta?
Po uspešno izpeljani julijski delavnici sinhronizacije me čaka še ena avgusta, od septembra dalje pa me boste lahko na hodnikih Pionirskega doma srečevali redno. Tam bom poučeval angleščino, imeli pa bomo tudi celoletno delavnico mjuzikla in avdio delavnico angleščine ter ob koncih tedna različne redne glasbene nastope. Upam, da bom poleg tega čim več sinhroniziral, pa tudi, da se bodo omejitve glede prireditev sprostile in bom lahko končno spet stopil tudi na druge odre.
Ne smemo pa povsem pozabiti na zadnji poletni mesec. Kako boste preživeli svoj dopust?
Zaradi oddaje Znan obraz ima svoj glas, predstav, sinhronizacije in drugih obveznosti sem bil od poletja do karantene precej odsoten, kar so domači šampionsko prenesli, pa vendar sem imel precejšen občutek krivde. Zato sem – ironično – že pozimi rezerviral počitnice na hrvaški obali in upam, da jih bomo lahko v celoti izkoristili. Tega se že zelo veselim. Potem pa bom moral dokončati ograjo, postaviti pergolo, nadstrešek za avto, položiti ploščice na balkonu, urediti klet … in bo že jesen. Ali zima. (smeh)
Napisala: Nika Kovač, Fotografije: Pop Tv, Pr - Gradivo
