Igralec Aljoša Ternovšek je sprejel izziv in skupaj z veliko ekipo soustvaril nov film Slovenija, Avstralija in jutri ves svet režiserja Marka Naberšnika.
Na svečani premieri v Mariboru si ga je ogledal skupaj z vsemi ustvarjalci ekipe.
Končno smo dočakali, da je na filmskih platnih ugledal luč sveta celovečerni film režiserja Marka Naberšnika Slovenija, Avstralija in jutri ves svet. Ste bili kaj na trnih, kako bo slovensko občinstvo sprejelo ta film?
Pred vsako premiero sem na trnih, kako bodo ljudje sprejeli, kar smo počeli. Bolj ko mi je projekt ljub, bolj sem na trnih. Pričakovanja so vedno nehvaležna. Želja pa je, da bi ljudje začutili in ozavestili težavo sistema, v katerem živimo in kako ta sužnjelastniški sistem vpliva na naša življenja. Kakšno rušilno moč ima, kako je destruktiven. In da ga je treba zrušiti.
Film se je snemal lani v Mariboru na različnih lokacijah. Od znamenitega Ljudskega vrta – kjer ste spremljali tekmo, do zapuščene tovarne, nakupovalnega središča Europark ... Kateri del snemanja (od teh lokacij) je na vas naredil največji vtis?
Nogometna tekma je bila svojevrstno doživetje. Bil je prvi snemalni dan za vso ekipo. Poleg tega, da smo morali posneti kar nekaj materiala, smo se vzporedno spoznavali in treba je bilo tudi kar nekaj improvizacije. Na koncu pa je Maribor izgubil tekmo in zadnjo možnost, da postane prvak.
Mesto Maribor je nekoč slovel po svoji bogati industrijski coni, ki je danes zgolj senca samega sebe. Kako ste na snemanjih doživljali to podobo?
Z mestom Maribor se ukvarjam že kar nekaj časa. Naredili smo monodramo Kleščar, po kateri smo posneli tudi film, v kotlovnici TAM-a smo v okviru EPK-ja naredili predstavo Was ist Maribor?, ki se je ukvarjala s propadom TAM-a, v Cankarjevem domu opero Igra o Antikristu, katere tema je bil propad Mariborske nadškofije. Žal je Maribor zaradi vsega tega neizčrpen vir inspiracije. Želel bi si, da bi se to spremenilo in upam, da sem vsaj malo pripomogel k ozaveščanju, ki je prvi korak do sprememb.
Zgodba filma se prepleta med dramo in komedijo. V stranski, a pomembni vlogi igrate Igorja. S čim se Igor ukvarja in kakšno nalogo ima v filmu?
Igor se ukvarja z mrežnim marketingom, torej nategom. Edina naloga, ki ji sledi, je nategniti čim več ljudi, v našem primeru glavnega junaka.
Ste sami kdaj podlegli kakšnemu mrežnemu marketingu?
Hvala bogu niti na daleč, čeprav je bil v moji neposredni bližini.
Igor v prvi vrsti živi za delo, je ločen in po glavi mu rojijo ženske. V bistvu pa je v sebi popolnoma izgubljen in nesrečen. Koliko sebe ste lahko dali v ta lik in kako ste doživljali Igorja?
Lastne izkušnje nimam, sem pa od blizu opazoval, kako deluje na človeka in njegovo družino. S težavo sem relativno dobro seznanjen. Mrežni marketing naj bi nudil hiter in dober zaslužek in to je tisto, kar ljudi prepriča. Nekatere zaradi tega, ker bodo lahko otroku plačali letovanje, nekatere pa zaradi čistega pohlepa.
Kako zahtevna je bila Igorjeva vloga in kako se vi kot igralec poistovetite s tovrstnimi vlogami?
Bila mi je v čisti užitek. Vloge negativcev so vedno zelo privlačne, zlasti če so dobro napisane, če začutiš človeka iz mesa in krvi, če začutiš razlog početja, težavo, ki človeka vodi. In pri Igorju sem to prebral in začutil.
Če potegneva črto, je rdeča nit tudi v tem, da se sreče ne da kupiti na silo. Nam zaupate, kaj ste se tudi sami naučili v filmu?
Ameriške sanje so mrtve, oziroma bolje bi bilo, ko nikdar ne bi niti zaživele.
Nam zaupate kakšen posebej zanimiv trenutek s snemanja filma?
V Portorožu je bilo pestro. Med pijansko sceno smo se izvrstno zabavali.
Režiser Marko Naberšnik je znan po njegovih odličnih slovenskih filmih. Kako je bilo ustvarjati z njim?
Z Markom sva prvič sodelovala, imel sem pa občutek, kot da se poznava že od nekdaj. S takim človekom je ustvarjati čisti užitek. Pa še našel sem novega prijatelja.
S kom od preostalih soigralcev ste imeli največ skupnih kadrov in kako ste se vživeli v skupno delo?
Največ sva snemala z Juretom. Glede na to, da sva sošolca iz Akademije, se kar dobro poznava, in to nama je pomagalo, čeprav ni vedno tako. V tem primeru pa so se stvari zlile tako, kot je treba. Seveda tudi po Markovi zaslugi.
Kako ste doživljali film, ko ste si ga z ekipo ga prvič ogledali?
Kar se prvega ogleda tiče, je vedno zelo poseben. Ne morem gledati filma kot celote, ampak gledam, katero ponovitev kadra je režiser z montažerjem izbral in kako je kader, sekvenca odigrana. Ko bom videl film drugič, tretjič bo lažje, nikoli ne bo objektivno, ker ne more biti, bo pa večja distanca.
Besedilo: Mima // Foto: MP Produkcija/Željko Zeleničič