Igralec Tadej Pišek: Za otroke moraš odpreti srce

A Tadej tudi zdaj ne počiva, saj se mu je pred nekaj meseci rodil sin Vito, posveča pa se tudi novima predstavama. Z njim smo se pogovarjali o družinskem življenju, kako je igrati za otroke, o prepoznavnosti in novih načrtih ...

Tadej, pred kratkim ste postali oče. Kako se počutite v svoji novi vlogi?

Odlično. Vito ima zdaj že skoraj štiri mesece in je pravi velikan, midva pa nadvse uživava, ko opazujeva, kako raste in se razvija.

Kako ste preživeli obdobje karantene? Kako je koronavirus vplival na zadnje mesece Viljine nosečnosti.

Karantena je bila super, z Viljo sva hodila po zabavah, imela sva veliko časa za druženje s prijatelji, družino, predvsem tiste, starejše od 80 let. Hecam se ... Na začetku karantene se nama je pridružila psička Dobby, in tako sva ta podarjeni prosti čas izkoristila za njeno dresuro in navajanje na skupno življenje. Ni nam bilo hudega, odlično se razumemo in smo tudi znali izkoristiti ta čas.

Kaj vam pomeni družina?

Predvsem varnost in zavetje skupnosti, ki se brezpogojno podpira in razume. Bojim se, da bi daljši odgovor na to vprašanje iz mene izzval filozofski esej o medčloveških odnosih, tako da naj ostane pri tem kratkem odgovoru.

Kakšni ste bili kot otrok? Kakšne spomine imate na svoje otroštvo?

Sicer mi tega niso starši nikoli direktno rekli, a glede na pripovedovanje, mislim, da sem bil precej trmast in koleričen otrok. Sem le škorpijon, čeprav se je moj značaj v zadnjih desetih letih zelo umiril. Imam celo občutek, da sem se malo zresnil, kar pa mi ni všeč. Nekaj moram ukreniti glede tega ...

Zaigrali ste v številnih otroških predstavah. Srečali smo vas v vlogah Ceferina, Kometa Repatca, zajca v Sapramiški, nastopate tudi v Pekarni Mišmaš in Sapramiški. Kaj vam pomeni pravljični svet? Katere pravljice najraje pripovedujete sinu?

Otroške predstave me odpeljejo v neki svet, ki ga odrasli prekmalu pozabimo. V svet domišljije, dobrega in zlega, svet norosti, nedolžnosti. Če želiš ustvarjati za otroke, moraš odpreti srce, se sprostiti in si dovoliti zabave in norosti. To otroško norost poskušam ohranjati čim bolj živo, vsakdanjik tako dobi popolnoma nove barve. Prav pa mi pride tudi pri pisanju pravljic, pesmic in gledaliških tekstov za otroke. Te Vito vedno sliši prvi.

Kaj nove razmere pomenijo za gledališče? Kakšne načrte imate za prihajajočo sezono?

Na temo korone in gledališča je bilo povedano že ogromno. Trenutne razmere v Sloveniji kulturi žal niso naklonjene, in kljub trdemu delu bo težko preživeti. Sam poskušam na to gledati pozitivno, čeprav mi je korona pred poletjem odnesla popolnoma vse projekte za prihajajočo sezono. A vedno se pokaže kakšna nova priložnost, tako zdaj delam z Matjažem Pograjcem predstavo po legendarnem romanu Dečki s Pavlove ulice, za tem pa bo kmalu tudi premiera moje monokomedije, ki jo ustvarjam s čudovito ekipo komikov. Se je že zelo veselim.

V Sloveniji vas poznamo po seriji Reka ljubezni in vlogi Roka Slaka. Ali je res, da ste Voranca Boha, svojega brata v seriji (igral je Blaža Slaka) poznali že od prej. Kje sta se spoznala?

Z Vorancem sva drug za drugega vedela že v Pionirskem domu, ki sva ga oba obiskovala kot otroka, a po pravici povedano, se tam nisva nikoli prav zares družila. Na akademiji sva se spoznala še enkrat, ampak prijateljski odnos pa se je zares začel razvijati šele na snemanju Reke ljubezni.

Zaradi serije Reka ljubezni vas je poznala vsa Slovenija. Kako ste se soočali z nenadno prepoznavnostjo? Kaj vas je obdržalo na trdnih tleh?

Kdo pa pravi, da sem na trdnih tleh?! (smeh) Reka ljubezni je bil zelo zahteven projekt, ki sem se ga lotil z vsem spoštovanjem in zagnanostjo. Poleg snemanja sem se vsak dan vozil še v službo v Slovensko stalno gledališče Trst, zvečer pa še na predstave s Špas teatrom. Tako nisem imel dosti časa razmišljati o slavi in prepoznavnosti. Predvsem pa sem igralec, ker rad ustvarjam, ljubim oder, nastopaštvo, 'slava' in estrada mi nista blizu.

Kdaj ste ugotovili, da vas zanima gledališče? Kako se je začela vaša ustvarjalna pot?

Vedno povem, da sem v gledališču pristal po naključju. Odraščal sem v družini pravnikov in normalno sem se tudi sam videl v tej smeri. V osnovni šoli sem začel obiskovati dramski krožek v Pionirskem domu, ko je prišel čas odločitve za vpis na akademijo, pa sem se na sprejemne prijavil bolj za šalo kot zares. In bil sem sprejet. V drugo sprejemnih izpitov verjetno ne bi šel več opravljat.

Kako pomembna je bila zate podpora družine in bližnjih prijateljev, da ste se odpravili na to pot?

Družina in prijatelji so bili o moji odločitvi obveščeni, ko sem bil že sprejet na akademijo. So me pa vsi podpirali in še vedno hodijo na vse moje predstave, poslušajo vse radijske igre, berejo vse moje tekste ... Najlepše pa je, da mi potem tudi odkrito podajo kritiko. To mi veliko pomeni.

Nam lahko zaupate kakšno anekdoto iz Pionirskega doma?

Ko sem se vpisal v Pionirski dom, je dramski krožek vodila legendarna pedagoginja Bjanka Mihočka (danes Kršmanc). Kmalu nas je naučila, da na vse pohvale odgovorimo: "Vse, kar znam, vse, kar vem, me je naučila Bjanka Mihočka." In to seveda velja še danes, po vseh teh letih lahko še vedno rečem:"Vse, kar znam, vse, kar vem, me je naučila Bjanka Mihočka."(smeh)

Opravljali ste tudi vlogo žiranta na Otroškem festivalu gledaliških sanj, ki poteka že 18 let. Kaj bi sporočili vsem nadobudnim igralcem in njihovim staršem?

Igralcem bi predvsem rekel, da je gledališče prostor kreative, igre in zabave. Nadvse pomembno je, da se na odru zabavamo in imamo dobro. Starši pa naj uživajo v gledaliških mojstrovinah svojih otrok, ker bodo te prerasle v dragocene spomine, ki bodo ostali tudi, ko bodo njihovi otroci že zdavnaj odrasli.

Napisala: Nika Kovač, Fotografije: Ana Gregorič Osebni Arhiv, Arhiv Pionirskega Doma

Novo na Metroplay: Kako se dobro ločiti? | N1 podkast s Suzano Lovec