Za pevko Tjašo Hrovat Steklasa je pretresljivo leto: "Pomembno je, da se pogovarjamo o tabu temah"

Za pevko Tjašo Hrovat Steklasa je pretresljivo leto: "Pomembno je, da se pogovarjamo o tabu temah" (foto: Foto: Oa) Foto: Oa
Vir: Story
31. 12. 2022

Pevka Tjaša Hrovat Steklasa je pred kratkim pustila službo učiteljice s posebnimi potrebami, da lahko danes ustvarja najlepše ljubezenske skladbe s svojim možem Urošem Steklaso v glasbenem duetu Uroš in Tjaša. Za njo je pretresljivo leto, ki jo je zaznamovalo za vse življenje.

Pred letom dni ste postali mamica razigrani dojenčici. Kakšni so zdaj vaši trenutki ob kavi?

Odkar je moja hčerka Lori v vrtcu, so moji kavni trenutki bistveno mirnejši. Tudi toplo kavo pijem, kar je redkost, ko imaš otroka. Običajno je tako, da si narediš kavo, vmes tečeš naokoli in potem piješ mrzlo. Zdaj pijem toplo in tudi to je nekaj vredno! (smeh)

Velikokrat sem že slišala, da se z otroki navadiš na mrzlo kavo.

Ne moreš se je navaditi. Zanič je. Zanič! (smeh) Zato pa potem toliko bolj ceniš trenutke, ko lahko piješ toplo.

Po prvem letu starševstva in uspešni koncertni sezoni sta z možem izdala novo pesem S tabo si upam leteti. Čestitke! Navdih črpata iz vsakdanjih dogodkov in svojih zgodb, ampak ali mislita, da vama lahko tovrstnih ljubezenskih tematik zmanjka?

Najprej hvala za čestitke. Uroš je kreativa najinega dueta in resnično upam, da mu nikoli ne zmanjka inspiracije. Za zdaj pravi, da jo največkrat črpa iz najine zveze in vesela sem, da je tako. Po mojem mnenju ima pesem S tabo si upam letet najlepše besedilo, kar jih je Uroš napisal. Njegovi komadi odraščajo skupaj z njim. Nisva še tako stara, ampak nisva pa več najmlajša.

Kako usklajujeta delo in zasebno življenje?

Ni vedno enostavno. Težko najdeva čas za vajo. Če imaš skupino, se z njimi dogovoriš, kdaj in kje je vaja, in vaja je. Midva pa imava prostor za vaje doma, zato velikokrat vajo prelagava in greva na primer raje ven na sprehod z Lori in potem vadiva. Ves čas prelagava, zato je težje. Večkrat pride do nesporazumov, ko on zagovarja nekaj, jaz pa nekaj drugega. Glede tega sva zelo ognjevita. (smeh) Ker se poznava v dno duše, drug pred drugim nimava filtrov. (smeh) Kmalu ugotoviš, da si isti tim in da delaš za enako stvar, zato na koncu vedno prideva do rešitve, ki ustreza obema. To je prav tako vodilo najine zveze. Če nama obema nekaj ni okej, se v to ne spuščava.

Ali poslovne zadeve ločujeta ali sta oba za vse?

Uroš je zadolžen za kreativo, jaz pa za biznis. Zdi se mi, da si lahko tako pustiva več svobode in zaupava drug drugemu. Če on resnično zagovarja eno stvar, ki meni ni tako všeč, tudi popustim in rečem, da lahko preizkusiva in vidiva, kako bo šlo. (nasmešek) In seveda obratno.

Na začetku minulega leta ste sporočili, da je vaša mami Vilma po hudem boju z rakom preminila. Kot da smrt ni bila dovolj hud udarec, ste spontano splavili in izgubili otroka. Zakaj ste se odločili, da o tem javno spregovorite na Instagramu?

Zdi se mi pomembno, da svoj glas in doseg na družbenih omrežjih uporabimo tudi za širjenje informacij, ki so koristne. Prav tako je pomembno, da se pogovarjamo o težkih tabu temah, za katere imam občutek, da se jih ljudje še vedno izogibajo. Takrat sem imela dovolj.

Težko mi je bilo. Ljudje te pustijo v dreku. Zmešajo drek in potem gredo. Ko te nekaj vprašajo, pričakujejo pozitiven odgovor. Na primer, vprašali so me, kako je kaj mami, jaz pa sem rekla, da ne kaže dobro. Potem so mi rekli, da bo vse v redu, in odšli naprej. Jaz sem ostala v tistem spominu, ko so me spet spomnili na njeno slabo stanje, oni pa šli naprej. Vprašanja o teh temah so bila grozna in temu sem želela narediti konec oziroma vsaj ozavestiti ljudi, da so začeli o tem razmišljati. Podobno situacijo sem doživela pri spontanem splavu. Razna vprašanja, kot so, zakaj čakava, zakaj še nisem noseča, so močno bolela. Ljudje nimajo realnega vpogleda v to, zato sem si želela izkoristiti svoj glas.

Zdi se, da so vaše sporočilo takrat zelo dobro sprejeli.

Zelo. Ljudje so delili zgodbe in prejela sem ogromno opravičil od tistih, ki so mi kdaj zastavljali podobna vprašanja. Če se vsaj en začne zavedati, kako je človeku na drugi strani, je bil moj cilj dosežen. Nisem želela kritizirati ljudi, saj vem, da večina ljudi, ki postavi takšna vprašanja, ne misli slabo, ampak ne pomisli, kaj pustijo takšna vprašanja. To sem želela takrat izpostaviti in mislim, da so se moje besede marsikoga dotaknile.

Hkrati ste številne spodbudili, da spregovorijo o tabu temi, in kot ste omenili, da delijo svoje zgodbe.

Pred tem nisem vedela za nobeno prijateljico, da je šla skozi enako situacijo, ko pa sem enkrat javno spregovorila, so tudi one meni priznale. Spregovorila sem, ker nisem želela, da posameznice mislijo, da so same v tem, in da vidijo, da gre skozi enako situacijo veliko ljudi.

Kako ste si pomagali v težkih trenutkih?

Ko mi je umrla mami, sem napisala skladbo Pesem za mami. Ljudje se mi od takrat naprej še bolj zaupajo in pri meni iščejo uteho. To mi je zelo lepo. Veliko mi jih je že reklo, da jim je pesem v uteho in se po njej boljše počutijo. Ali pa jih pahne čez rob, ko se morajo zjokati. Jaz sem s to pesmijo lažje prebolela izgubo oziroma lažje prebolevam, saj je še nisem povsem prebolela. Nekateri izgube nikoli ne predelajo, kar na dolgi rok ni v redu, saj lahko čez čas izbruhne na plan.

Napisala: Živa Avžner // Fotografije: Osebni Arhiv

Nova Story že v prodaji

Story