Če drži pregovor, da se po jutru dan pozna, se zagotovo vsem, ki trenutke pred sončnim vzhodom preživljajo v družbi jutranje ekipe Radia Antena, obeta energije poln in nasmejan dan. Trio s svojevrstnim in nadvse zabavnim smislom za humor sestavljajo Jean Frbežar, Sebastijan Cegnar in Jerica Zupan. Poklepetali smo z njimi in se zabavali ob izvirnih in hudomušnih odgovorih.
Story: Vsako jutro poslušalcem 'postrežete' z zajtrkom, polnim smeha. Kaj pa vaš zajtrk, kaj je ponavadi na meniju vašega ranega jutra?
Jean: Pollitrski jogurt. Včasih še kakšna banana. Zagotovo pa kava. Konec tedna je pesem drugačna, takrat je čas za 'normalen' zajtrk. Sin zadnje čase zahteva, da zjutraj, ko vstaneva in si umijeva zobe, pojeva vsak svoje kosmiče in popijeva jabolčni sok s čajem. Oskar sok, jaz čaj.
Sebo: Dva decilitra vode s stisnjene pol limone, košček ingverja, banana, jabolko in skuša. (smeh)
Jerica: Najprej voda, potem kava, energijska ploščica in nato sadje, če ga v jutranji naglici ne pozabim doma. Po desetih letih zgodnjega vstajanja si bom verjetno tudi jaz ob štirih zjutraj v dva decilitra vode stiskala limono. (smeh)
Story: Zaupajte nam, se zgodi pogosto, da vas kdo razvaja z zajtrkom v postelji?
Jean: Glede na to, da vstajam ob 4.45, so možnosti, da bi me kdo razvajal z zajtrkom v postelji, približno podobne možnosti, da bi zadel sedmico na lotu. Čez vikend pa eden od naju z ženo vstane skupaj s 'ta malim alarmom', torej spet (pre)zgodaj, drugi pa spi in spet ni variante za zajtrk v postelji.
Sebo: Nikoli. Med tednom sem tako ali tako prvi pokonci (kdo bi me stregel?), konec tedna pa raje spim, kot jem. Star pregovor pravi: Boljš' je span'c kot žgan'c. (smeh)
Jerica: Se mi zdi, da se mi je to zgodilo dvakrat v življenju. Pa še takrat sem se potem ves dan ukvarjala z drobtinami v postelji. Ne priporočam.
Story: Jerica, pred kratkim so vas sodelavci presenetili z jutranjo budnico. Na žalost pa vam niso postregli s kavico, temveč z enim od številnih izzivov, ki ste jih bili deležni ob vstopu na novo delovno mesto. Zaupajte nam, kaj se je dogajalo?
Jerica: Postregli so mi z nečim močnejšim, kot je kavica. Seveda so Cegnar, Frbežar in Birko nadvse uživali, saj so se naslajali nad mojimi kriki, ko sem na primer z vrvmi 'zgrmela v prepad', ko sem morala s kačo okrog vratu brati novice, poganjati 500 kilogramov in še bi lahko naštevala. No, tudi jaz sem prišla na svoj račun med zadnjim izzivom, ko me je maser masiral, jaz pa sem uživala ob prebiranju novic ob šampanjcu.
Story: Očitno vam ni bilo lahko, prestali ste težak krst. Kaj je bilo težje - opraviti vse izzive ali se vključiti v že utečen tim sodelavcev, ki jim nikoli ne zmanjka hudomušnih zbadljivk?
Jerica: Nikoli ni nič težko, če sta zraven še smeh in zabava. Izzivov sem se res malo bala, ampak sem že pri prvem začela uživati. Nikoli pa nisem razmišljala, da se kot tim ne bi ujeli, enostavno smo se. Res pa je, da se razlikujemo. Jaz sem ženska, onadva sta moška. (smeh) A imamo vsaj eno skupno točko, vsi imamo 'v sebi otroka'. In ne, Jean ni noseč. (smeh)
Story: Res je prav neverjetno, koliko energije in svežine je slišati v vaših glasovih kljub zgodnjim jutranjim uram. Takšno vzdušje vlada tudi v zakulisju?
Jean: Ne. Ko zaključimo program, se zavlečemo vsak v svojo jamo, smo popolnoma resni in ne komuniciramo. (smeh) Pravzaprav takrat, ko se ugasnejo mikrofoni, ni bistvenih razlik. Šale so kvečjemu še hujše, bolj cinične, nesramne in nekorektne. Če bi nas kdo slišal, bi mislil, da smo pošteno premaknjeni. (smeh)
Sebo: Ne, v zakulisju je huje. Tam padajo tudi šale, ki niso za v eter.
Jerica: Uf ... A veste tisto, ko se na začetku malo nazaj držiš, ker še ne poznaš ekipe in se delaš fino? Tu za to ni bilo časa. Res je zabavno. Ko bi nas le lahko videli in slišali. Včasih celo pojemo, občasno zaplešemo. Oboje je skoraj absurdno. Morali bi imeti skrito kamero.
Story: Vsako jutro nova tema in nov odmerek smeha. Kdo je kriv za vse ideje?
Jean: Sebo, razen če ni Birko. Sicer pa Jerica. Včasih urednik Žiga pa Bricelj ima kakšno dobro. Le jaz sem vseskozi resen.
Sebo: Duh, ki prežema vesolje. Mi smo samo medij, skozi katerega govori.
Jerica: Za to je kriva celotna ekipa.
Story: Kaj pa scenariji, vam ostane dovolj prostora za spontanost ali so v veliki meri pripravljeni že vnaprej (sploh šale in zbadljivke na račun sodelavcev)?
Jean: Precej stvari je pripravljenih vnaprej, najboljše šale pa večinoma nastanejo sproti in nepričakovano.
Sebo: Vsakega malo. Kljub pripravljenim stvarem velikokrat zavijemo mimo in naredimo kaj spontanega. Drug drugega izzivamo s takimi preskoki. In ponavadi (ne pa vedno) luštno izpadejo, bolj naravno.
Jerica: Se seveda pripravimo, imamo pa tudi prostor za spontanost. Uživam, ko se pošalimo na račun drug drugega.
Story: In ko zapustite studio, vaša energija in smisel za humor ostaneta na delovnem mestu ali je zaloga zadostna za transport v zasebno življenje?
Jean: Imamo mnogo preveč norih idej, da bi jih omejili zgolj na štiri ure Anteninega zajtrka.
Sebo: Doma sva z Jeanom tečna starca, Jerca pa živi v uršulinskem samostanu.
Jerica: Emšo mi še ne nagaja. V uršulinskem samostanu se vedno dogaja. (smeh)
Story: Brez česa si prostih dni (oziroma trenutkov) ne bi znali predstavljati?
Jean: Zraka.
Sebo: Brez urednika Žiga na mailu s svežimi idejami.
Jerica: Prostih dni je pri meni zelo malo. Ko pa so, je najpomembnejša moja družba.
Story: Kaj pa vas osebno najbolj nasmeji?
Jean: Humoristične in razvedrilne oddaje nacionalne televizije. Seveda se šalim.
Sebo: Pogled na Jeana.
Jerica: Vsako jutro se nasmejem, ko zagledam 'faci' Jeana in Seba.
Story: Zaključite še stavek: Dober glas ...
Jean: ... ni slab.
Sebo: ... naredi cel špas.
Jerica: ... še boljši stas.
Napisal Domen Mavrič
Fotografije Darja Štravs Tisu
Novo na Metroplay: "Dezinformacije so povsod" | N1 podkast s Suzano Lovec
