Televizijke in njihove strasti: Zakaj je pomembno imeti hobi?

Tara Zupančič, TV-voditeljica

»Kot otrok sem veliko časa preživela v atovi lesarski delavnici. Moji osnovnošolski in srednješolski zvezki pa so bili popolnoma porisani,« se spominja Tara Zupančič. Dolgo je samo risala po papirju, pozneje pa je to prenesla na keramiko.

»Ko sem se priučila vseh oblikovalskih programov, sem svojim kreacijam lahko vdihnila digitalno obliko. Tako pa je moja ljubezen do ustvarjanja na pot sama prinesla priložnosti in ljudi, s katerimi zdaj skupaj ustvarjamo reciklirane izdelke Tricikel x Varishana (torbice, denarnice ...),« je povedala.

»Pri ustvarjanju mi je všeč neke vrste meditacija in zdi se mi, da je to izražanje notranjega sveta. Sem pa zadnje čase zaznala, da poleg popolnega miru v sebi začutim neko vrsto evforije, adrenalina, vendar je drugačen kot tisti, ki je pomešan s pozitivno tremo. Zame je to esenca, ki me ohranja v ravnovesju in je popolnoma nasprotna javnemu nastopanju. To sta dve polji – eno je odprto, glasno in ekscentrično, drugo pa zasanjano, zazrto vase in tiho,« nam pove Tara Zupančič, ki je svoj hobi spremenila v posel. »To se je spremenilo spontano in iskreno še vedno tega ne jemljem tako. Zame bo to vedno moja ljubezen, nekaj, kar mi je bilo podarjeno. Talent, ki ga moram zaradi spoštovanja razvijati naprej. Del mene, ki ga želim negovati. Seveda obstajajo tukaj ambicije po razvoju, vendar vse lepo počasi, tako kot bo najbolj prav, iskreno in ljubeče,« meni Tara Zupančič.

Mnenje: Zakaj je pomembno imeti hobi?

»Mislim, da smo ljudje polni nekih sledi prejšnjih življenj in talentov, ki pa nam jih zaradi divjega tempa ne uspe spoznati, ne uspe nam jih slišati, jih realizirati, ker smo prenasičeni z vsemi informacijami iz okolja. Ko pa usmerimo energijo v tisto, kar mi v resnici smo, postanemo srečni. In kar naenkrat ne rabimo več veliko zato, da smo prepričani o tem, da zmoremo, da smo sposobni in da na tem svetu nekaj pomenimo,« pove Tara Zupančič.

Anja Ciglarič, voditeljica oddaje Poletni dan

»Ljubezen do priprave sladic se je rodila doma. Starši so mi vedno pustili, da pomagam v kuhinji,« nam je povedala TV-voditeljica Anja Ciglarič.

»Spomnim se, da sem recimo prvo juho s krompirjem in fižolom, ki sem ga mimogrede sama posadila za hišo, skuhala že v vrtcu. A je bilo vse skupaj precej slabo in neokusno. Morda je bil prav to razlog, da me je potem bolj začela zanimati peka,« je razložila. Svojo prvo torto je naredila sama za bratrančev rojstni dan, ko je bila stara le devet let. »Peka je zame sprostitev, takrat ne mislim na nič drugega kot na to, kako bom nekaj naredila, izboljšala. Rada eksperimentiram, recepte prilagajam po svoje,« je povedala.

Kaj pa Anja Ciglarič najraje pripravlja? »To je odvisno od letnega časa,« v smehu pove. »Zdaj se mi recimo hladijo kozarci z domačo marmelado. Največkrat pripravim kakšno pito, najraje takšno z nadevom iz domačih jabolk, gibanico, štrudelj ali kakšno biskvitno pecivo,« našteje.

To poletje je bil največkrat na mizi tiramisu. Všeč ji je tudi presna tortica s čokolado in kokosom. »Če imate radi kremasta peciva in orehe, vas gotovo ne bo razočaralo pecivo z zanimivim imenom 'Sex in a pen' (sama ga imenujem Seks v pekaču). Pred leti sem recept našla na eni izmed ameriških kulinaričnih strani. Priporočam ga v hladnejših mesecih, ker je prava kalorična bomba,« je še dodala Anja Ciglarič. Priporočamo, poskusite jo pripraviti tudi vi!

Mnenje: Zakaj je pomembno imeti hobi?

»Prav prostočasne dejavnosti so ključ do ravnovesja. Da je naš um v sožitju s telesom,« nam je povedala Anja Ciglarič.

Anja Markovič, TV-voditeljica in novinarka

Televizijka Anja Markovič svoj prosti čas namenja tudi ocenjevanju vin. Zakaj, nas je zanimalo? »K dobri hrani spada dobra pijača. In ker rada jem dobro in kakovostno hrano, se dobra pijača preprosto pojavi zraven,« nam je odgovorila. »Nad poznavanjem vin so me navdušili ljudje, ki sem jih spoznala v zadnjih letih. Saj veste, kako rečejo: 'Isti ptiči vkup letijo.'«

Anja Markovič je pridobila tudi že certifikat sommelier začetnik. »Ker eden ni nobeden, nadaljevanje vsekakor nekoč sledi,« nam je v smehu povedala. Kaj pa ji je pri tem tako všeč? »Prijetno s koristnim. Dobra hrana in pijača ter zmernost. Ne smemo pozabiti dejstva, da sommelier vina pokuša, torej požvrklja po ustih in izpljune. Seveda pa kozarček ob kakšni posebni priložnosti in dobri hrani ne sme manjkati,« pojasni. »Rada se pošalim, da bom nekoč imela kmečki turizem. In v vsakem hecu je tudi nekaj resnice,« nam je povedala svoje želje.

Mnenje: Zakaj je pomembno imeti hobi?

»Ker se s hobiji kališ in razvijaš svoje potenciale,« je povedala Anja Markovič.

Ines Kočar, Tv-voditeljica oddaje KODA

»V prostem času rada plešem vse mogoče, bolj podrobno pa se zadnjih 15 let posvečam trebušnemu oziroma orientalskemu plesu,« nam je povedala priznana TV-voditeljica.

Plesati je začela že v vrtcu, nadaljevala v osnovni šoli, nato pa ples za nekaj časa postavila v kot. »Kmalu je nastala velika praznina in začutila sem potrebo po tem, da se vrnem v plesno dvorano. Dovolj sem imela standardnih in latinskoameriških plesov, predvsem pa 'boja' za plesalce. Teh je bilo vedno veliko manj kot plesalk. Kolegica mi je predlagala orientalski ples, šla sem pogledat na eno vajo in takoj me je očaral. Glasba, način gibanja, eleganca, ki jo ta ples zbudi v ženski – cel komplet,« je razložila. Po tem, ko je začela plesati, je bila večkrat na izobraževanju v Egiptu. »Navdušil me je s svojo bogato zgodovino in kulturo. Pa Maroko, Turčija ... Da, všeč so mi te države. In zelo rada bi odkrila še kakšno. Zelo si na primer želim v Oman, Jordanijo, tudi Iran,« je priznala.

Ples je bil za Ines Kočar že od nekdaj najboljša oblika sprostitve. »Ob stresni novinarski službi se mi zdi, da nujno potrebujem takšno protiutež. Ne samo da je najboljši odganjalec stresa, s plesom potešim tudi željo po drugačnem, umetniškem izražanju. Konkretno pri orientalskem plesu mi je všeč, da ga lahko pleše vsaka ženska. Mlada ali malo starejša, suha ali malo bolj okrogla. S predznanjem ali brez. Pa seveda specifična plesna tehnika. Ko opazujem kakšno profesionalno egipčansko plesalko, ko vidim, kako s svojim telesom interpretira glasbo, mi z gibanjem pred očmi riše zgodbo, včasih za trenutek pozabim dihati,« slikovite opiše svojo strast do plesa.

Trebušni ples pa Ines Kočar tudi poučuje. »Imam nekaj skupin na Gorenjskem, nekatera dekleta z menoj plešejo že leta in postale smo dobre prijateljice. Že zaradi njih se tudi po napornem dnevu v službi rada odpravim v plesno dvorano. Ne bi pa zamenjala službe. Prvič, ker bi pogrešala tudi drugačne, intelektualne izzive. In drugič, ker je v Sloveniji samo od umetniškega ustvarjanja žal zelo težko živeti,« pove.

Mnenje: Zakaj je pomembno imeti hobi?

»Ob stresni službi, kot je novinarska, človek potrebuje konjičke, ob katerih se sprosti, odklopi,« je povedala Kočarjeva.

Neža Prah Seničar, TV-voditeljica in scenaristka oddaje Osvežilna fronta

Neža Prah Seničar nam je povedala, da je že med osnovno šolo rada plavala pod morsko gladino brez maske.

»Enkrat sem imela srečo in sem celo na plan prinesla zlat prstan, ki je ležal na dnu. To je bil še poseben žur,« se spominja. »Pred leti pa me je partner prepričal, naj poskusim športno potapljanje. A načrtovanje potopa, težka oprema in opravki, še preden prideš v vodo, se mi niso najbolj prikupili. Ni praktično. Zato sva se na potapljaška mesta, ki sva jih obiskala s skupino potapljačev, vračala samo s plavutkami in masko,« je razložila.

Pred štirimi leti pa se je odločila še za tečaj potapljanja na vdih pri Juretu Daiću. »Tja sem 'zvlekla' tudi partnerja. To pa je bilo povsem nekaj drugega.« Kaj pa je Neži Prah Seničar pri potapljanju na vdih tako všeč? »Rada sem v vodi, in ko na morju drugi plavajo nad gladino, grem jaz pač nekaj metrov nižje. Najbrž pa čutimo enako ugodje, ko nas obliva voda. Sicer pa uživam tudi v miru in občutku prostega pada, ko po pribl. 10 metrih postanem negativno plovna in začnem toniti. Fino mi je lebdenje, sploh ti ni treba plavati, a se premikaš. Rada opazujem tudi, kaj se skriva pod gladino, še posebej mi je vznemirljivo na območju ladijskih razbitin,« nam je povedala. »

Iz potapljaških izkušenj definitivno lahko potegnem kup metafor premikanja mej. A tako je najbrž pri vseh športih. Je pa podvodni svet za človeka vseeno takšno okolje, ko ne želiš testirati meje bolečine, zato se naučiš dobro poslušati svoje telo in ga umiriti. Ego pod vodo ni vreden nič. Pričakovala bi, da se bom s potapljanjem končno naučila zadržati sapo tudi v kritičnih trenutkih, ko si drugače misleči, najbrž občasno tudi nadrejeni, želijo, da bi bila tiho, ampak na kopnem mi to ne gre tako dobro kot pod vodo,« je v smehu povedala televizijka. Neža Prah Seničar ima tudi nasvet. »V vodo nikoli ne rini sam, ampak moraš imeti ob sebi vedno: bojo, saj če ti nad glavo drvijo čolni, ne boš mogel zadrževati sape v nedogled; in 'buddyja' zato, da te vedno nekdo varuje. Potapljanje na vdih je fino, čofotaj, naj te ne bo strah, če pa ti gre že predobro, priporočam tečaj,« zaključi Neža Prah Seničar.

Mnenje:Zakaj je pomembno imeti hobi?

»Če ne bi imela hobijev, bi pa res preveč časa preživela prilepljena na različne službene in mobilne zaslone. Pa tudi fino mi je, da se na vdih potapljava oba s partnerjem. Prvič, ker imam 'buddyja' pri roki, drugič, ker skupen hobi partnerja še poveže,« pove Neža Prah Seničar, ki ima trenutni osebni rekord pri potopu na vdih 27 metrov. 

Besedilo: Ksenija Sedej // Fotografije: osebni arhiv

Novo na Metroplay: "Dezinformacije so povsod" | N1 podkast s Suzano Lovec