Spanje z dojenčkom: Zakaj koristi tudi mami

Spanje z dojenčkom: Zakaj koristi tudi mami (foto: Shutterstock) Shutterstock
Vir: Jana
27. 8. 2016

Preden sem postala mama, sem si o tem, da bi v moji postelji spal dojenček (ali da bi jaz zaspala ob njem v njegovi sobi), mislila svoje o razvajenih otrocih.

A na dan, ko sem se vračala iz porodnišnice, sem si spet mislila svoje. In misli so me močno begale – komaj čakam, da se stisnem k hčerkinemu očku v toplino njegovega objema, občutka varnosti in ljubljenosti, ona, ki je devet mesecev preživela pod mojim srcem, pa mora spati čisto sama v svoji posteljici na drugi strani sobe?!

Takrat se o skupnem spanju še ni govorilo, še manj se je o njem bralo. Čeprav je povsem logično. V primerjavi z drugimi sesalci človeški mladiči odraščajo in ostanejo biološko odvisni najdlje. »Mladiči vseh primatov, vključno s človeškimi, imajo biološko potrebo po tesnem stiku in bližini skrbnikov. Čim več pozornosti in dotikov so otroci deležni, tem bolje rastejo. Če so za te občutke prikrajšani, se odzovejo s prvinskim preživetvenim odzivom – jokom, da bi pritegnili pozornost staršev, pri tem pa se izloča stresni hormon kortizol,« opozarja dr. Jamesa J. McKenna, avtor vodnika za starše Spanje z dojenčkom, ki razlaga, da si matere šele v nedavni zgodovini na relativno majhnem delu sveta lahko privoščijo dvome glede dveh temeljnih vprašanj: »Kako bom hranila svojega otroka?« in: »Kje bo spal?«

Ti vprašanji sta se pojavili šele ob proizvodnji umetnega mleka in domnevnih koristi, ki naj bi jih imelo hranjenje po steklenički. Takšno hranjenje je materam omogočilo, da so bile dlje časa ločene od dojenčkov in s porastom blaginje srednjega razreda so postale ločene spalnice za starše in otroke pogostejše in moderne. Do sredine 20. stoletja je postalo prvič v človeški zgodovini zelo običajno, da so bili dojenčki hranjeni po steklenički in so jih nato položili spat na trebušček (da bi spodbudili neprekinjeno spanje) v sobi, ki je bila zunaj čutnega dosega in nadzora staršev.

Smrt v zibelki

Skupaj z opisanim trendom se je pojavilo še nekaj zaskrbljujočega – vse več dojenčkov se ni več prebudilo. Vse pogosteje je prihajalo do smrti v zibelki, česar znanstveniki še vedno ne znajo razložiti.

»Še vedno ni znano, kaj natanko povzroča nenadno smrt, vendarle je mnogo razlogov, ki so povezani z vrsto možnih okoljskih stresnih dejavnikov, med katere spadajo kajenje matere, nedojenje in spanje na trebuščku. Smrt v zibelki se je v zahodnih družbah pojavila skupaj z inovacijami na področju skrbi za dojenčke: umetno ali kravje mleko, spanje na trebuščku, spanje otrok samih v ločenem prostoru. Nedavne študije v Veliki Britaniji, na Novi Zelandiji in v številnih državah zahodne Evrope so pokazale, da so dojenčki, ki spijo v svoji sobi in torej ne v istem prostoru kot starši, lahko dvakrat pogosteje izpostavljeni sindromu nenadne smrti,« opozarja dr. McKena in dodaja, da je v številnih azijskih kulturah, kjer je norma skupno spanje in dojenje, smrt v zibelki redka ali pa zanjo sploh še niso slišali.

Od kdaj dojenčki spijo sami?

Od nekdaj so človeški mladički spali pri starših. V večini južne Evrope, Azije, Afrike, Srednje in Južne Amerike starši spijo z dojenčki.

»V številnih kulturah je skupno spanje norma, dokler se otroci ne odstavijo, pri nekaterih pa se nadaljuje še dolgo po odstavljanju. Japonski starši (ali stari starši) pogosto spijo v bližini otrok vse do najstniških let; na enem 'bregu' spi mati, na drugem oče, vmes pa teče 'reka' otrok. Pred 70 ali 80 leti pa so v zahodni družbi, ki je močno poudarjala dojenčkovo samozadostnost, domnevali, da je zgodnje nočno ločevanje dojenčkov od staršev nujno za vzgajanje srečnih, samozavestnih, čustveno zdravih in neodvisnih bodočih odraslih, obenem pa od energije prekipevajočih staršev, ki zadovoljni živijo nočno življenje, ločeni od otrok.

Samotno spanje se je spodbujalo skupaj z umetnim hranjenjem po urniku na zgodovinsko novih zamislih brez znanstvenih dokazov: »Pediatri in strokovnjaki za vzgojo so zmotno trdili, da to spodbuja otrokovo sposobnost samopomirjanja, kar naj bi povzročilo, da bodo otroci odrasli v neodvisne odrasle,« opozarja avtor knjige in raziskav o spanju dojenčkov, dr. McKenna, ki je ugotovil, da priporočila ne temeljijo niti na empiričnih laboratorijskih ali praktičnih raziskavah o dojenčkih niti na medkulturnih spoznanjih: »V študijah ni bilo ničesar, kar bi odražalo, kar so sodobne nevrobiološke in psihološke raziskave pokazale o biologiji človeških otrok in vlogi materinega dotika pri spodbujanju rasti in dobrega počutja človeškega mladička.

Dojenček med spanjem razvija nevronske povezave

Dr. McKenna razlaga, zakaj je pomembno, kako dojenček spi: »Med spanjem se dogajajo različni telesni in nevrološki procesi, vključno z razvojem povezav med novimi celicami. V tem času možgani razvrščajo, koliko in katere možganske celice bodo ohranjene in katere 'izločene', kar vpliva na intelektualne, čustvene in fiziološke vidike razvoja. Mladi možgani dojenčkov morajo zmanjšati zahteve po hranilih pri celicah, za katere se zdi, da se ne uporabljajo pogosto, da se hranila lahko prenesejo celicam, ki se uporabljajo pogosto. Brez stimulacije, do katere pride pri stiku in interakcijah med mamo in dojenčkom – vključno s čutnimi izmenjavami ponoči – so možganske celice novorojenčka potencialno izgubljene za vedno, zato nekateri razvojni psihologi trdijo, da so otroci veliko bolj ogroženi zaradi tistega, česar ne dobijo v smislu nevrološkega vzbujanja, kot zaradi tistega, kar dobijo, saj 'izločenih' možganskih celic dojenčka pozneje ni mogoče dobiti nazaj. Če je stik z materinim telesom minimalen, je nevrološko ogrodje manj stabilno in učinkovito, kar oslabi strukture, ki zagotavljajo osnovo za dojenčkove hitrorastoče komunikacijske spretnosti, čustvovanje ter sposobnost učinkovitega uravnavanja in odzivanja na lastne potrebe.«

Najbrž je torej odveč pomislek, zakaj dandanes odrasli zahodnega sveta konzumirajo tolikšne količine antidepresivov in zakaj, po drugi strani, ugotavljajo (seveda med drugimi vzroki), da se naš IQ niža ...

Spanje z dojenčkom – kaj je to?

Prva asociacija je dojenček v postelji z mamo in očetom. Pa vendarle je skupno spanje definirano širše: kot spanje v isti sobi, posteljica, ki se drži postelje staršev, kot posebna spalna površina za dojenčka ob postelji staršev ali na sredini med njima ... Za kakršno koli obliko spanja se starša odločita, pa je najpomembnejše, da je poskrbljeno za varnost – prepričati se je treba, da otrok spi na čisti in čvrsti površini. Vzmetnica (brez okvirja) na sredini sobe je idealna. Otrok naj bo v okolju, kjer se ne kadi! Če kateri od staršev kadi, naj otrok ne spi z njim v isti postelji. Dojenček naj spi na hrbtu.

Besedilo: Petra Arula
Fotografija: Shutterstock