Zakonca Jakič, ki sta doživela marsikatero oviro in se naposled prerodila, sta postala starša malemu Leu. Sreča, ki jo ob tem čutita Nina in Gal, je seveda neopisljiva, saj se je njun mali čudež zgodil zelo hitro. Z nami sta želela deliti vse podrobnosti iz svojega življenja z otrokom, saj bi s tem želela opogumiti tudi druge, ki živijo življenje z drugačnimi zmožnostmi kot večina.
Story: Kakšno je zdaj življenje v troje?
N: Zelo zanimivo, malo manj naspano, drugače pa z mojega vidika veliko bolj pestro. Spoznavam nove oblike ljubezni, ki jih prej nisem poznala, in imam kljub neprespanosti tudi ogromno energije, ki te preseneča ob vsakem njegovem nasmehu ali 'fori', ki jo izvede.
G: Tudi. Je kar zanimivo in dober občutek. Življenje se ti samo po sebi fokusira, ker nimaš časa za milijon drugih stvari, ampak je dejansko samo tisto, kar je absolutno nujno, preostanek časa si pa z malim in družino.
Story: Kako je videti starševstvo? Kar nekaj stvari imata najbrž prilagojenih, da lažje funkcionirate, in pomagajo vama tudi vajini starši, kajne?
G: Stari starši zelo pomagajo. Ninini so v isti hiši in moji pridejo, kadar le gre. Ko sva sama, pa je edino, kar ne gre, premikanje ob poganjanju. Tukaj imava še malo težav, ker potrebuješ proste roke. Ampak tudi to rešujemo z nastavkom, ki ga je naredil moj prijatelj Matej Colja, po poklicu industrijski oblikovalec. Naredil je počivalnik, ki ga lahko pritrdiš na voziček ...
N: Tako da smo tudi inovatorji. (smeh)
G: Zibka je tudi prilagojena, saj se je Erika Drobnič, ki dela zibke Kiara, odločila, da nama prilagodi njen model zibke, in v njej je otrok kar veliko med vsemi previjanji in dnevnimi aktivnostmi.
N: Edina stvar, ki nama manjka, je, da še nisva ugotovila, kako bi lahko šla z malim na sprehod, ker otroški voziček ne pride v poštev. Iščeva še neko rešitev, da se bomo lahko skupaj potepali tudi sami, ker nam to kar malo manjka.
Story: Sta sploh kdaj sanjala, da se bo kaj takega zgodilo, da bosta tako hitro in uspešno ustvarila družino? Sta bila kaj v skrbeh pred načrtovanjem nosečnosti?
N: Sprva sploh nisem razmišljala o tem, da bi imela otroka. Želela sem si ga, ampak se mi je zdela to neuresničljiva želja in da bo pri tem tudi ostalo. Mislila sem, da se ne bo uresničilo, pa ne iz fizičnega smisla, da ne bi mogla zanositi in donositi otroka, ampak predvsem, kako bi midva skrbela zanj. Tisoč in en strah se je porajal v moji glavi, a je bila Galova želja toliko močnejša od mojih strahov, da me je prepričal, da dejansko zmoreva vse in da imava tudi toliko ljudi okrog sebe, ki nama lahko pomagajo. Tako je moja želja sčasoma preraščala te strahove, in ko sva se odločila, sva bila prepričana, da bova potrebovala umetno oploditev, in sva začela delati na tem. Vse preiskave sva imela in res naju je zelo presenetilo, ko se je samo v zelo kratkem času tudi zgodilo. Vesolje nama je namenilo to lepo malo dušico, da nisva potrebovala nobene pomoči pri njenem ustvarjanju. (smeh) Očitno se čudeži dogajajo, tudi nama, kar po vrsti. Prav neverjetno je in zelo sva srečna.
G: Pričakoval sem, da bo veliko bolj komplicirano. Dejansko sva se oba precej osredotočila na to, da drugače kot z umetno oploditvijo ne bo šlo. Mene je morda najbolj skrbelo to, ali bo šlo za psihološko vojno, ki bo trajala leto dni, ampak hvala bogu smo se temu izognili.
Story: Oba sta zelo aktivna in tudi športnika. Imata še kakšne posebne projekte v načrtu?
N: Jaz jih trenutno nimam. Prej sem poleg plesa obiskovala tudi dramsko skupino, kar je bilo ob službi zame že kar dovolj, saj so bili trije ali štirje dnevi na teden polno zasedeni. Želela sem se lotiti še podviga, da bi obudila ljubezen do radia s kakšno radijsko oddajo, in tudi članke sem želela začeti pisati. A ti načrti so padli v deseti plan in v bistvu trenutno ne pogrešam ničesar. Tudi ne razmišljam o tem, da bi se česa novega lotila v kratkem, ker mislim, da mi bo Leo toliko zapolnil dneve, da ne bom potrebovala ali pogrešala drugih stvari. Vsaj za nekaj časa ne.
G: Jaz še nisem na očetovskem dopustu, ki ga bom izkoristil šele konec avgusta, saj smo ugotovili, da je to najbolj optimalna varianta. Sem kar osem ur ali več v službi in potem grem domov, kolikor hitro se da, ker bi rad preživel čim več kvalitetnega časa z njima. Imam težavo, ker sta kar dva projekta odprta, ampak ju trenutno zelo počasi pomikam naprej, ker enostavno niti nimam časa za to.
Story: Kakšni pa so vajini skupni trenutki z otrokom? Kaj najraje počnete?
N: Jemo, se previjamo, jemo, se previjamo ... (smeh) Ne, zdaj je že veliko bolje, ker najino dete že bolj bistro gleda in ima več budnih uric, tako da odkrivava, kaj se sploh da s tem majčkenim, krhkim človečkom početi. Poskušava se z njim igrati, ga zamotiti, mu pokazati čim več sveta, ki ga obdaja - ki je za zdaj še dnevna soba - ampak je prav luštno. Veliko še vedno prespi, a počasi se drug od drugega učimo veščin starševstva.
Story: Nina, kako ste prenašali nosečnost?
N: Nosečnost je bila tako čarobna. Oborožila sem se z ekipo zdravnikov, z različnih področij, ker pri moji vrsti poškodbe lahko pride do resnih zapletov med nosečnostjo. Tako da sem pričakovala, da bo vsaj do kakšnega prišlo, in spet ne vem, kdo me ima rad tam visoko nad nami, ker se niti eden od teh zapletov ni uresničil. Imela sem zelo mirno in lepo nosečnost, prav vsak dan sem uživala, spremljala, kako raste trebušček, in vzpostavljala povezavo z Leom, že ko je bil v trebuhu. Noseča bi bila še milijonkrat, če bi lahko, saj je bilo to najlepše obdobje mojega življenja.
Story: Saj bosta še ponovila, kajne?
N: Moja želja in mislim, da je tudi Galova, je, da bi imel Leo še bratca ali sestrico. A glede na to, da sva zelo odvisna od pomoči drugih, morava o tem zelo premisliti, ali bi lahko pričakovala dovolj podpore še pri drugem otroku oziroma kakšna bo ta podpora čez pet let. Žal morava zelo veliko razuma vklopiti pri načrtovanju tega.
Story: Kakšen mislita bo Leo karakterno, glede na to, da ima tako pogumna starša, ki sta polna življenja in drugačne energije, ker sta preživela res veliko stvari v življenju?
G: Karakterno ne vem, kakšen bi bil, bomo pa zelo hitro opazili, za zdaj je zelo miren in drživa pesti, da bo tako tudi ostalo, kar pa ni rečeno. (smeh) Kot alpski smučar sem se odločil, da moj otrok smučal ne bo, sicer potrebujem resen kredit. (smeh) Sicer pa je še vse odprto, nekako nimava nekih želja, ker uživava v tem, da tega otroka sploh imava in da je vse super, tako da v tej fazi ne planirava kaj preveč.
N: Dodala bi le nekaj. Glede na to, da so otroci izredno dojemljivi in da jim je zelo jasno, kaj se dogaja okoli njih, mislim, da bo otrok že zaradi najinih vozičkov in določenih omejitev sam po sebi celo po najinih merilih presenetljivo hitro dojel, kaj midva zmoreva in česa ne. Pa tudi, kaj si temu primerno lahko dovoli. Prepričana sem, da mu bo jasno, da ne morava teči in plezati za njim, da se naju bo moral malo bolj držati in ne zvirati po vozičku, ker mi lahko pade. Mislim, da bo zelo hitro dojel, in iz tega vidika bo mogoče za odtenek drugačen od ostalih otrok.
Story: Mislita, da bo močnejši, glede na to, da bo videl od staršev, da v življenju nič ni nemogoče?
N: Hm, kaj pa vem ... Močnejši bo morda že zaradi tega, ker bo moral biti. Pričakujem, da bo v osnovni šoli na najin račun slišal tudi kakšne zbadljivke, saj vemo, da otroci najdejo na primer 'očala', pa je otrok takoj 'očalar', ali 'odličnjaka', pa je 'piflar' ... Otrok dveh invalidov bo morda zaradi tega tarča zbadljivk in bo moral dobiti močnejšo kožo. Mogoče pa bo ambasador in bo marsikomu odprl oči. Karakterno pa upam, da mu bova znala podati drugačen pogled na življenje. Mislim, da se ga bo gotovo nalezel v določeni meri.
Story: Kar nekaj časa sta čakala, preden sta obelodanila, da pričakujeta naraščaj. Kakšni so bili odzivi ljudi? Videti je, da so bili res lepi in pozitivni ...
N: Moram reči, da sem kar nekajkrat zajokala ob teh odzivih, ker nisem mogla verjeti, da se lahko popolni tujci tako iskreno veselijo z nama. Tako človečnost in povezavo sem čutila od teh popolnih tujcev, da mi nekako vrača vero v ljudi, da znajo skupaj stopiti ter se nesebično veseliti za druge.
G: Midva sva zelo racionalno to zastavila in se na začetku zelo hitro odločila, da iz tega ne bova delala velikega buma prek družabnega omrežja. To, da pričakujeva, sva objavila predvsem zato, ker imava kup kolegov, s katerimi se ne slišiva vsak dan, in je bil to eden od načinov, da jih obvestiva. Kar se pa tiče odzivov na nosečnost in ostalega, pa so vseeno bili razlog, da sva se sploh odločila za medijsko izpostavljenost tako zgodaj, čeprav sva sprva načrtovala, da kar nekaj časa tega ne bova storila. Potem je Nina dobila kup sporočil, v katerih vidiš, da si ljudje še vedno ne predstavljajo, da otroci spadajo v družine oseb z drugačnimi zmožnostmi. Meniva, da ni slabo, da se odpre še en tabu, ki v bistvu še vedno obstaja.
Story: Česa mislita, da ne razumejo?
G: Ne gre toliko za nerazumevanje družbe kot za osebe z drugačnimi zmožnostmi. Redki sploh razmišljajo o družinah. Mislim, da je to škoda, sploh da bi si zapirali možnosti, še preden se lotijo česarkoli.
N: Tudi za to gre, da tudi širša publika začne razmišljati o tem, da ljudje, kot sva midva, živijo dokaj običajno življenje, v katero spadajo tudi otroci. Zato, ker telo ne funkcionira tako, kot bi moralo, se avtomatično povezuje še marsikatera druga omejitev, ki morda sploh ne obstaja. Meni je všeč, da se ljudje nekoč tem stvarem ne bodo čudili, da bo to postalo nekaj običajnega. Tako, kot je običajen šport na vozičku in vse ostalo.
Story: Povejta še, kako sta si izbrala ime Leo?
N: Ime je dobil po mojem nonu, ki je bil Leopold. V bistvu je bil edina izmed oseb na svetu, ki sem jih najbolj občudovala oziroma jih še zdaj, čeprav ga več ni. Zelo močna, srčna oseba je bil in najboljši človek, kar sem jih kdaj spoznala, tako da sem si želela to zapuščino peljati naprej in se s tem pokloniti njemu in Leu dati dobro popotnico v ta svet. Razpolovila sva ime, zato je Leo, kličemo ga pa Poldi. (smeh)
Napisala Manja Plešnar, fotografije Primož Predalič
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču