Pravijo, da za vsakim uspešnim moškim stoji uspešna ženska, kar za zakonca Lovšin drži kot pribito.
Legendarni slovenski glasbenik Peter Lovšin je javnosti znan po odkritih in udarnih besedilih, njegova boljša polovica, žena Darja, urednica revije za diabetike Dita in avtorica različnih uspešnih kuharic za zdravo prehrano, pa je seveda tista, ki podpira preostale tri vogale v hiši.
Story: Darja, že ob pogledu na vašo kuharico Diabetična mala kosila, prigrizki in sladice mi je jasno, da za lačna usta v družini skrbite vi. Pa se tudi Peter kdaj znajde v kuhinji?
Darja: No, morda bo skuhal kakšno hrenovko, česa drugega pa že ne. (smeh)
Peter: Včasih sem skrbel za žar, potem pa sem ugotovil, da so drugi boljši od mene. Sploh kadar so se naši pikniki zavlekli, mi je rado zmanjkalo potrpljenja, pa sem že kaj zažgal.
Story: Verjetno je zasluga, da ima vaš mož po vseh teh letih na odru še vedno ogromno kondicije, tudi vaša?
Darja: Skrbim, da jemo redno in kolikor toliko zdravo. Peter ne živi tipično rokersko, saj ne kadi, se veliko giba in pazi na hrano. Uživa v preizkušanju jedi za moje kuharice in rada se pošalim, da mu jemljem stran od ust, saj se včasih še preveč vneto zažene v raziskovanje okusov. Uživam tako v peki slaščic kot kuhi, zato je naša hrana okusna in pestra.
Peter: Darja kuha, jaz pa sem glavni dobavitelj hrane, saj redno hodim na tržnico in imam navadno precej sreče pri izbiri. Pa tudi ljubljanska ribarnica je vsaj enkrat tedensko moj kolesarski cilj.
Story: V vašem primeru gre tako ljubezen resnično skozi želodec.
Darja: Joj, ne vem, zakaj je vedno tako vneto hodil za menoj.
Peter: No, malo pa tudi zaradi tvojih lepih nog. (smeh)
Story: Peter, katera ženina jed pa vas enostavno začara?
Peter: Obožujem Darjin češnjev štrudelj, sicer pa vse od mehiških, maroških in tipično slovenskih jedi, ki mi vedno teknejo. Rad imam tudi njeno gobovo juho, na kar je vezana tudi zabavna anekdota. Nekoč sta naju na vikendu obiskala Karpo Godina in Manca Košir, moja Darja pa je skuhala odlično smetanovo juho iz najrazličnejših gob, ki jih je sama nabrala in nam jih še pred kuho vse razkazala. Gosta je bilo kar malo strah, da se ni slučajno zmotila in vmes primešala še kakšne strupene, vendar se okusu enostavno niso mogli upreti. Na srečo smo vsi preživeli.
Story: Med jedmi v kuharski knjigi se znajdejo tudi številne azijske dobrote, ideje zanje ste zagotovo dobili med potovanji. Vaju poleg odlične prehrane druži tudi strast do potovanj?
Peter: To pa že vse od študentskih let.
Darja: Peter me je vodil v zahodno Evropo na koncerte, jaz pa njega na vzhod do Istanbula in naprej. Nekoč smo potovali v Maroko, pa nisva mogla čez špansko mejo, ker nisva imela vizuma. Tako sva se namesto v vročo Afriko obrnila proti Škotski in v Londonu je bilo treba zaradi mraza kupiti usnjene škornje, čeprav sva imela zelo malo denarja. Boots of Spanish Leather, kot bi rekel Bob Dylan.
Peter: Jaz sem zbolel za angino, saj sva bila premalo oblečena. Ampak bila sva tudi na koncertu Erica Claptona. Iz Francije sva prinesla buteljko rdečega vina, imela sva še nekaj sira in koncert, ki je bil na odprtem, je postal nepozabno doživetje. Še posebej, ko sta se Ericu na odru pridružila Freddie King in Ronnie Wood iz Stonesov.
Story: Ne dvomim, da je v vseh teh letih nastala prava zbirka popotniških spominov.
Darja: Nekoč sva se odpravila na štop proti Belgiji in Peter mi je ves čas hvalil okusen belgijski sladoled. Takoj ko sva prišla čez belgijsko mejo, sem se na bencinski črpalki napotila proti prvemu hladilniku s sladoledom, a me je Peter ustavil, češ, da se morava najprej pozanimati, kako gre pot naprej. Nihče ni hotel popustiti in tako sva šla naprej vsak po svoje.
Peter: Še isti večer sem se znašel na tridnevnem festivalu, na odru je bil celo Eric Burdon, a ker sem bil od poti in prerekanja tako utrujen, še zdaj ne vem, ali nisem o Burdonu samo sanjal.
Darja: Tudi jaz sem bila na tem koncertu, potem pa sem šla do Amsterdama, tam sem se v hostlu postavila v vrsto za sobo in koga vidim pred sabo v vrsti? Bil je Peter in takrat sem zelo močno zaslutila, da sva si usojena. Bila sem ga zelo vesela, vendar tega nisem pokazala!
Story: Če se ne motim, sta se spoznali med študijem na Fakulteti za družbene vede.
Darja: V prvem letniku faksa sva se spoznala na skupnih predavanjih, Peter je bil novinar, jaz pa politologija. Bila sva organizatorja kulturnih prireditev na univerzi, že takrat smo imeli veliko povedati, pa še danes nismo tiho. Pogosto se pogovarjava o družbenih spremembah, ki naju globoko žalostijo. Prav temu je namenjen tudi zadnji Petrov album V območju medveda, ki je precej radikalen, vendar dobro sprejet v javnosti. Ljudje enostavno želijo odgovore na vprašanja časa; kaj se nam sploh dogaja in kam vse to pelje.
Story: Ali tudi sami sodelujete pri nastajanju glasbenih besedil?
Darja: Včasih.
Peter: Vse pogosteje igramo komad Ostan rajš pr men, ki sem ga naredil po njeni predlogi. Darja odlično piše in nekaj njenih pesmi sem z veseljem uporabil. Sam dodam le rokenrol refren.
Darja: Pesmi mi tudi prebereš, in dokler nisem zadovoljna, jih ne objaviš. Ne pustim mu, da bi sekal ovinke. (smeh). Tako je, da drug drugega vlečeva naprej. Včasih sem bila več z njim na koncertih, zdaj pa me že mineva.
Peter: Tudi na mojem prvem koncertu na Gimnaziji Moste te ni bilo, ker si v Franciji trgala grozdje. Morda je bil prav zato koncert tako divji, saj je že nekaj časa nisem videl. (smeh). En mesec, 'Sensa donna! Voglio una donna!' (smeje ponovi citat iz slavnega Fellinijevega Amarcorda in pogleda proti Darji).
Story: Torej si poleg glasbe delita tudi ljubezen do filma?
Peter: Knjige, film, razstave, v zadnjem času pa tudi gledališče, vendar je zame rokenrol še vedno glavna maša. (smeh)
Darja: Nekam morava zvečer iti in pri šestdesetih se mi res ne da več noreti po koncertih.
Story: Mi zaupate, o čem vse se po štirih desetletjih skupnega življenja pogovarjate?
Darja: Vse si poveva, saj enostavno ne moreva biti tiho! Včasih opazujeva pare, ki pri večerji molčijo, in se sprašujeva, ali si morda nimajo česa povedati. Nama nikoli ne zmanjka tem. Zadnjič je Peter na vikendu hotel, da nujno preberem članek v časopisu, čeprav je bilo treba pred odhodom še zaliti vrt, le zato, da se bova o tem pogovarjala domov grede. (smeh). Duha časa poskušava dojeti in videti vsaj malo v prihodnost.
Story: Marsikateri par si gre namreč po vseh teh letih že malo na živce.
Darja: Najino skupno življenje je lahko tako naporno kot zabavno, nikoli pa ne dolgočasno.
Peter: Nazadnje sva ustanovila kulturno-umetniško društvo Strela, ki je med drugim izdalo moj zadnji album Območje medveda. Trenutno Darja pripravlja svojevrsten projekt, ki sloni na njeni zgodbi Nesramni maček. Izšla bo v knjigi, za katero bodo čudovite like, nekaj je že narejenih, prispevale gospe, ki se ukvarjajo s keramiko v okviru univerze za tretje življenjsko obdobje. Kar ne moreš se načuditi, kako dobre so, pa tudi zgodba sama ni od muh.
Story: Nekaj dinamike v vajin vnos vnašata tudi vnukinji. Ali kaj ubirata umetniško pot, tako kot babica in dedek?
Peter: Obe vnukinji imata nekaj umetniške žilice, Ina zelo lepo poje in pleše, medtem ko je Nika že prava slikarka. Napisala je že svojo pravljico in si izmislila krasno ime za založbo. Njuna inovativnost naju vsakič znova spravi v dobro voljo.
Nika Arsovski
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču
