Zala Đurić Ribič: Lepo je vse, kar je zares

8. 10. 2016 | Vir: Jana
Deli
Zala Đurić Ribič: Lepo je vse, kar je zares (foto: ARHIV ADRIAMEDIE)
ARHIV ADRIAMEDIE

V septembru je izšla njena Zbrka poezije. Zala je trenutno v New Yorku.

Tam uživa v zgodnji jeseni, piše v parku, obiskuje jogo, koncerte, poje, veliko posluša Van Morrisona, pripravlja monologe za šolo, se druži s prijatelji, pije dobro kavo in išče stanovanje, denar pa si služi tako, da pazi na dve majhni deklici.

Koliko časa je nastajala pesniška zbirka, kje ste črpali navdih?

Zbirka je nastajala vse moje življenje, čustva pa sem trpala v pesmi zadnja tri leta. Navdih je lahko prav vse, če si odprt, sproščen in radoveden. Rada odkrivam naravo, hkrati pa se rada prepustim vesolju znotraj sebe, mislim, da mi veliko sporoča.

Kakšna so vaša pričakovanja, kako bomo Slovenci 'pograbili' vaš izdelek?

Nimam pričakovanj. Če ne pričakuješ, ne moreš biti razočaran, kajne? Mislim pa, da je majhna verjetnost, da bo koga, ki jo bo prijel v roke, razočarala, ker je globoka, a navihana. Neskromno, a iskreno rečeno. (smeh)

Se pripravlja kakšen nov projekt?

Mnogo projektov se bo ujelo v mrežo, ki jo trenutno pletem z obiskovanjem HB studia in šole, ki mi jo ponuja življenje tudi zunaj fakultete. Sicer pa ne mine dan, ki ne bi bil obarvan s poezijo in glasbo. Pišem, skladam, pojem. Kmalu bo na vrsti montaža novega videa pesmi z naslovom Lalalatina. Zavedam se, da ne morem naenkrat žeti uspeha Zbrke, četudi sem jo sejala kar nekaj let. Zdaj moram živeti in uživati tukaj, kjer sem, saj je tudi to bilo nekoč samo 'sanje'! Življenje je brez pomena, če se samo obremenjujemo s prihodnostjo! Sedanjost!

Imate agenta? Starši vas podpirajo, marsikdo bi rekel, sanjski scenarij, se čutite privilegirano?

Imam dve dobri kolegici, ki sta kasting direktorici. Svojega agenta še nimam, ker sem na študentskem vizumu. Vse ob svojem času. Ne želim odgovarjati na vprašanja o privilegiranosti, ker sem izgubila voljo in željo po opravičevanju tega, da sem hčerka igralcev. Vsak je svoje sreče kovač. Hvaležna sem jima, brez njiju bi bila 'brezveze', zelo sta mi pomagala, ljubim ju.

Kaj menite, da je tisto, s čimer si boste v prihodnosti služili kruh? O čem sanjate?

Karkoli, kar je iskreno. Raje sem lačna, kot sita kruha, prisluženega z umetno ustvarjenim 'vajbom'. Moj cilj oziroma načrt je, da bom svoje otroke nahranila tako, kot so moji starši nahranili mene. Z lepo, nežno umetnostjo. V materialnem in metaforičnem smislu. Glasba, film, gledališče, pisanje. Samo da je čutno in kreativno.

Kaj je za vas lepota?

Vse, kar ima dušo, vse, kar je zares. Pa naj bo to iskren nasmeh ali jok, pesem, monolog, kos pohištva ali frizura ... Zato rada zrem v morje, se izgubim v gozdu in se družim z živalmi, ki nikoli ne lažejo.

Besedilo: Tina Kincl Fotografije: ARHIV ADRIAMEDIE

Novo na Metroplay: Maja Keuc iskreno o življenju na Švedskem in kaj jo je pripeljalo nazaj