Za nekatere zasanjana, drugačna, celo eterična, za druge pusti sivi miški.
Ne glede na to, da je izbor za pesem Evrovizije spet razdelil slovensko občinstvo, se obe strani strinjata, da sta izvirno samosvoja, in ne glede na polemike, ki se sučejo okoli njiju, zvesta Sebi. To je tudi sporočilo njune skladbe, ki nas bo zastopala na evrovizijskem odru maja v Tel Avivu v Izraelu. Čeprav sta na Emi nastopila brez velikih pričakovanj in s skromno željo, da bi bil slišan nauk njune pesmi, so zdaj velika pričakovanja Slovencev vezana na njiju.
Zala Kralj in Gašper Šantl, ki ju je ljubezen najprej povezala v glasbenem ustvarjanju, kljub rosni mladosti govorita počasi, premišljeno in modro. Brez ličil na obrazu, v preprostih oblačilih in brez odvečnih besed. Naj bosta na odru ali na ulici, pogosto si zazreta globoko v oči, prepleteta prste in se naslonita drug na drugega. Manj je več pri njiju šteje vedno in povsod.
Javnost vaju še ne pozna prav dobro. Kako bi opisala drug drugega?
Sva počasna, premišljena, zasanjana in osredotočena. Pa seveda kul in lepa ter sprejemava vse, kar naju obdaja.
Kako sta se spoznala?
Spoznala sva se po spletu s pomočjo Žige Krajnca, ki zdaj snema spote za najine pesmi. Žiga je Gašperju poslal krajše posnetke mojih priredb in potem sva se dobila in spoznala. Vzela sva si čas in čez leto dni je nastala najina prva pesem Valovi. Če povzameva kratko in jedrnato, združilo naju je super naključje.
Kdaj in kako sta se začela ukvarjati z glasbo?
Zala: V drugem razredu sem začela igrati violino, po končani osnovni glasbeni šoli pa me to več ni tako veselilo, tako da sem nehala. Pozneje sem videla mamino kitaro samevati nekje doma v kotu. Naučila sem se prijemov in se osredotočila na petje in igranje priredb. Po tem me je vedno bolj zanimalo pisanje avtorskih pesmi. Svojo glasbo sem na začetku veliko vključevala v dejavnosti na II. gimnaziji Maribor (pisala sem glasbeno podlago za predstave dramske skupine Druga scena in sodelovala na Prešernovem natečaju).
Gašper: Ravno tako sem takoj ob začetku osnovne šole začel obiskovati glasbeno šolo. Tri leta sem igral klavirsko harmoniko, potem pa me je bolj začela zanimati kitara. Tako sem se sedem let poglobljeno učil in skoraj ves prosti čas zapravil za pisanje kompozicij in snemanje samega sebe. S produkcijo sem vzporedno začel nekje pri 14 letih, ko sem se v bistvu snemal z namenom, da slišim, kaj moram izboljšati pri mojem igranju. Potem pa me je prevzela ravno produkcija in v srednji šoli je bil to moj glavni interes. Tako sem se na zadnji šolski dan s kolesom odpravil iskat glasbeni studio, kjer bi izpopolnjeval svoje produkcijsko znanje. Po dveh mesecih potovanja in spanja na kavčih so me sprejeli v Pragi, v Faust Records Studios, kjer sem se lahko učil direktno v glasbeni industriji. Tam sem med drugim snemal eno pesem z Damian Marleyjem, ki je 2018 spet prejel grammyja. Po dveh letih Prage mi je bilo že malo preveč udobno in bil je čas za nove izzive.
Kako bi opisala svojo glasbeno zvrst in ali je to trend za prihodnost?
Svojo glasbeno zvrst bi opisala kot zasanjan, umirjen pop. Res si prizadevava, da bi z glasbo združevala ljudi in da se na najinih koncertih ljudje počutijo kot v mehurčku, kjer smo cenjeni in sprejeti. V bistvu se še nikoli nisva vprašala, kaj je trendovska glasba, je pa zagotovo pomembno, da si v stiku s tem, kar se dogaja, in da se ravnaš po svojem občutku.
Na spletu najdemo veliko vajinega materiala v obliko skladb in videospotov. Kdo daje ideje za spote in kako jih financirata?
Ideje za spote dobivava skupaj z najinim prijateljem Žigo Krajncem. Njegov občutek za sliko je zelo blizu najinemu občutku za glasbo. Žiga je z nama že od začetka, in to je na tej točki neprecenljivo. To, da nekdo verjame v to, kar delaš, je čudovito, a žal vse redkeje. Začeli smo iz ničesar in na začetku smo naredili tako, da za končni izdelek prav veliko denarja nismo potrebovali.
Kakšno glasbo sicer poslušata, kdo je vajin vzornik? Katere inštrumente vse igrata?
Pri srcu so nama Sohn, Rhye, Glass Animals, James Blake. Pa tudi Stromae, Maitre Gims in glasba, za katero ljudje res ne bi rekli, da jo poslušava. Vsaka glasba ima nekaj, poskušava ostati odprta, kot se le da, in poslušati raznoliko glasbo.
Gašper, kako pa je z vašim petjem oz. ali poje vedno samo Zala? Sta si kdaj napisala tudi kakšno ljubezensko pismo ali pesem en drugemu?
Gašper: Jaz pojem v zadnjem refrenu pesmi S teboj. Se nama je zdelo, da res gre k pomenu pesmi in tudi zveni v redu.
Zala: Ne piševa ravno ljubezenskih pisem, ker sva zelo veliko skupaj. So pa pesmi to, kar opisuje in spremlja najino zgodbo.
Bila sta oklicana za najbolj neevforična zmagovalca Eme. Kaj pa vendarle v vaju zbuja evforijo, če sploh kaj, in kako gledata na oboževalce, ki v glasbi znajo biti evforični?
Verjetno je več razlogov, eden je, da zmage res nisva pričakovala … Res pa je, da sva vedela, da to pomeni, da najino življenje nekaj časa ne bo enako. Največ na svetu nama pomeni, da so si ljudje najino sporočilo vzeli k srcu, in to je glavno za naju v tej situaciji.
Ideje za besedila dobivata iz okolja, vsakdanjega življenja in ljudi okoli sebe. Kakšno okolje in kakšni ljudje vaju najbolj navdihujejo?
Ljudje, ki preprosto so, kar hočejo biti, in nimajo potrebe, da bi o tem komurkoli razlagali. Glede okolja naju zanima vse, kar je okoli naju. Le dobro je treba opazovati, da česa ne spregledamo.
Kako pa mislita, da se bosta vklopila na Evroviziji glede na to, da je ta postala šov, vidva pa stavita na nekaj povsem drugega?
Na Evroviziji bova naredila najbolje, kar znava, drugo pa ni v najinih rokah. Sva to, kar sva. Midva nikogar ne prepričujeva. In življenje je več od tega, kar si drugi mislijo o tebi.
Pela bosta v slovenščini, vendar je vajin glavni namen prenesti sporočilo pesmi med ljudi. Kako bosta torej to združila?
Na to bova lahko konkretno odgovorila takrat, ko bo plan dokončno izdelan. Ne skrbi naju, res pa je pomembno, da se sporočilo predstavi.
Katera skladba in slovenski predstavnik na Eurosongu vama je do bil sicer najbolj všeč in zakaj?
Sestre – Samo ljubezen. Glasba gre v uho, všeč nama je melodija in nastop je bil zelo unikaten. Ostali so zvesti sami sebi.
Veliko je bilo tudi komentarjev po Emi. Čutita podporo ljudi?
Ja, in hvala vsem, ki naju podpirate!
Kako se spopadata z negativnimi komentarji? Tudi teh se mora človek, ki je del medijske scene, namreč privaditi, ali pač?
Tako, da se nanje ne osredotočava.
Česa se v Izraelu najbolj veselita poleg Evrovizije?
Humusa, sonca in morja!
Gašper, vi ste kolesarili po Evropi. Prevozili ste 5.200 kilometrov, pri tem obiskali deset držav. Zaupajte nam kakšno zanimivo ankedoto s potovanja.
Na pot sem šel, da bi očistil svoje misli, in se naučil živeti s samim sabo v najboljših in najslabših situacijah. Nikoli nisem pridobil toliko zaupanja v ljudi kot takrat, ko sem potoval. Na tem potovanju sem videl, da je večina stvari v mojem življenju moja izbira. Včasih sem padel, enkrat me je v Franciji zbil tovornjak, ampak vedno sem šel naprej in se samo še bolj osredotočal na dobro. Slabe izkušnje, morda celo bolj kot dobre, imajo veliko vrednost zame. Lahko živim, ker je na svetu veliko ljudi, ki si med seboj pomagamo in se ne počutim samega.
Katera država in s čim je na vas naredila največji vtis?
Gašper: Dejansko mi je Slovenija najlepša država, ker je zelo raznolika. V Franciji sem tudi imel nekaj res lepih trenutkov, pa baskovska dežela je čudovita! Rad imam peščene plaže ...
Na poti ste imeli s seboj zgolj majhen nahrbtnik. Kaj je bilo v njem?
Gašper: Denarnica, telefon, majhne slušalke, osnovno orodje za kolo, zobna ščetka, sončna krema, ključavnica za kolo, tekaške čevlje, nepremočljiva jakna, kolesarske hlačnice, kratke hlače, rezervne nogavice in bombažna majica.
Zala, kaj pa bi vi imeli v nahrbtniku, če bi se odpravili na pot? Ste sicer avanturistka po duši?
Vodo, pulover, knjigo in nekaj denarja za vsak primer. Rada imam ravnotežje med rutino in avanturami.
Za slovenščino sta dejala, da je najlepši jezik na svetu. Katera je za vaju najlepša slovenska beseda?
Pravzaprav.
V čem v življenju iščeta in najdeta srečo?
Drug v drugem in v pospravljenem stanovanju. Pa v soncu, vetru, svežem zraku. In nasploh ob ljudeh, ki nama dajejo občutek, da sva cenjena.
Imata še kakšne druge talente poleg petja?
Gašper: Zala zna zviti jezik, noben od naju pa si ne zna polizati komolca.
Na sploh delujeta precej zadržano. V katerih trenutkih najbolj pokažeta svoja čustva in kaj v življenju se vaju najbolj dotakne?
Preveč odvisno je od trenutka in situacije. Ampak včasih vse pade na svoje mesto in potem se zdi vse tako perfektno. Ti trenutki so verjetno povsod.
Kaj je tisto, kar ljudje o vaju še ne vedo, in bi jih najbolj presenetilo?
Zelo rada imava buče in sladki krompir.
Do kod bosta spustila medije, ko bo govora o vajini zasebnosti?
Rada govoriva o tem, kar je povezano z glasbo. In seveda je razumevanje glasbe povezano z razumevanjem naju. In košček življenja imava samo zase, tudi to je sporočilo najine glasbe.
Zala, na odru ste bili nenaličeni, kar je številne presenetilo. Se tudi zasebno ne ličite?
Zaradi kamer sem sicer morala biti malo naličena, drugače pa ne nosim make upa, če mi ni treba.
Sta si tudi sicer podobna in v čem se razlikujeta?
Imava zelo podobne življenjske poglede, v nekaterih stvareh sva si pa tudi zelo različna. Ampak to dela vse skupaj samo še bolj zabavno.
Spoznala sta se prek družbenega omrežja. Kako sicer gledata na spoznavanja ljudi in zmenkov prek družbenih omrežij?
Čisto vseeno se nama zdi, kako človeka spoznaš, če ga imaš res rad.
Vse stvari delata skupaj. Tudi živita že skupaj in ali se kdaj naveličata drug drugega?
Ne. (smeh)
Ali sledita tudi deljenim komentarjem na družbenih omrežjih?
Nekoliko, ampak pravzaprav to niti ni toliko najina stvar. Prišla sva se predstaviti z namenom, da preneseva najino sporočilo in drugo je nekako prišlo samo.
V kaj poleg glasbe in ljubezni v življenju še verjameta? Katere so vajine največje vrednote, in na katere ljudje vse preveč pozabljamo?
To, da se med seboj cenimo in sprejemamo. Čeprav se nam ni treba z vsem strinjati, si vsi želimo, da nas ima kdo rad.
Veliko vama pomenijo t. i. modre misli. Kateri je bil najboljši življenjski nasvet, ki sta ga kdaj dobila?
V vsaki stvari je nekaj dobrega.
Kje razen v glasbi sta še tako samosvoja, edinstvena?
V vsem, kar delava, sva to, kar sva. Vsak je po svoje edinstven.
S čim se rada ukvarjata v prostem času?
Rada bereva, gledava filme, poslušava glasbo, se druživa z ljudmi, ki so nama blizu, potujeva in se pogovarjava o vsem.
Kakšno bi bilo za konec vajino sporočilo Slovencem na sploh?
Sam ostani sebi zvest.
Besedilo: Tjaša Platovsek // Fotografije: Aleksandra Saša Prelesnik