Spoznali smo jo kot finalistko šova Slovenija ima talent. Zala Smolnikar, dekle, ki si dopušča biti ovito v neskončnost ljubezni, se predaja večnemu samoraziskovanju in se upa 'razgaliti'. Svojo pot tlakuje po načelu 'Kuj železo, dokler je vroče'.
Radoživa dijakinja četrtega letnika Konservatorija za glasbo in balet v Ljubljani prihaja iz Cerkelj na Gorenjskem. Mikata jo razkošnost klasične glasbe in komponiranje, trenutno pa se posveča prvi zgoščenki, ki jo polni z avtorskimi skladbami. Že 16. julija lahko njene neomajne talente začutite v Križankah s predstavo Dance Amore.
Story: V predstavi Dance Amore v vlogi jazz pevke, plesalke in igralke upodabljate Isabelle, brhko mlado francosko dekle, ki je v Evropo pribežalo v upanju na lepšo prihodnost. Lahko z njenimi karakteristikami potegnete vzporednice?
Isabelle je dekle, ki se na začetku skozi opazovanje uči in na koncu pretkano pride do svojih ciljev. Vloga je velik izziv, saj moram brez besed in prek petja, giba in mimike pokazati preobrat iz opazovalke v 'Jessico Rabbit', ki v tistem trenutku lahko dobi, kar želi. Ne vem, ali bi z Isabelle ravno našla podobnosti, je pa res, da imamo vsi v sebi vse in vsi vemo vse. Le treba je najti, kar pa je lahko hudimano težko ali določen trenutek nemogoče.
Story: Je ustvarjanje za tako obsežen in prepoznaven muzikal z vidika upravičenja njegovega slovesa lažje, ker ste že nastopali v mladinskih muzikalih?
Vsaka izkušnja prispeva k osebni rasti, ki ti spreminja perspektivo. Nisem igralka, ampak vseeno mislim, da je igra, podobno kot petje, nekaj zelo prvinskega. Mladinske vloge so bile malo lažje in mogoče ravno zato tudi težje. V Dance Amore sem se lahko poglobila vase in iz sebe sem morala privleči tudi kakšne karakteristike, ki jih do tistega trenutka še nisem sprejela kot 'svojih'. Všeč mi je, ker se na odru lahko nekako očistim hrepenenj in strahov in jim pustim, da letijo, ter še neizpolnjene kotičke duše napolnim z novo energijo.
Story: Kakšno perspektivo vam je odprl finalni nastop v šovu Slovenija ima talent?
Talenti so mi odprli mnogo vrat in tega, iskreno, nisem pričakovala. Na Talentih sem nastopila predvsem zaradi pridobitve nove izkušnje in seveda zato, ker uživam v glasbi in nastopanju. Zanimalo me je, kako neki šov diha za televizijskimi ekrani in kakšno vlogo tam delaš sam. Želela sem se tudi preizkusiti, kako delujem pod pritiskom.
Story: Prevečkrat smo priča temu, kako nekdanji tekmovalci utonejo v pozabo. Pri vas imamo občutek, da vas čakajo velike stvari - česa se nadejate v prihodnosti?
O, hvala, lepo, da tako mislite. V prihodnosti si želim pridobiti čim več znanja in izkušenj glede glasbe in umetnosti na splošno. Po končanem Konservatoriju za glasbo in balet v Ljubljani bom študirala jazz vokal, zelo me vleče tudi v klasiko. Poleg tega pa veliko projektov in priprave na nov muzikal in meni zelo ljub plesni spektakel Dance Amore. Izjemno se tudi veselim dveh samostojnih koncertov, in sicer 1. julija v čudovitem Plečnikovem atriju NUK-a v okviru festivala Poleti v NUK v Ljubljani, kjer bom nastopila s svojim bendom. Potem pa še veliki koncert 17. avgusta na res top Kamfestu v Kamniku, kjer se bomo skupaj z mojim bendom in noro dobrim Big bandom Krško na glavnem odru potrudili začarati lep večer. Že zdaj povsod prijazno vabljeni, lepo nam bo.
Story: Novejša skladba Na poti večnosti spleta eterično zgodbo, poslušalce nagovarjate o minljivosti in neskončnosti hkrati. Kako razmišljate o teh pojmih?
Čeprav se zelo trudim vzdrževati odnose s svojimi dragimi, ker mi je to najvišja vrednota življenja, se kdaj zalotim, da se v poplavi vsega, kar se mi dogaja, še vedno premalo zavedam minljivosti. Kot da bosta starša vedno tu, prijatelji vedno tu, žuri vedno tu, in dam prednost temu, da vse naredim do roka, tako kot je treba, drugo pa bo že. Potem se spet zdrznem in vse prej našteto prinašam notri in poskušam najti ravnotežje. Miri me to, da smo oviti v neskončnost ljubezni, če si le dopustimo.
Story: Kaj vam med ustvarjanjem navadno roji po glavi?
Nočete vedeti, kaj mi roji po glavi. (smeh) Navdih me ponavadi najde sam. Ustvarjam, ko se moram izpovedati. Ko mora vrtinec čustev in hrepenenj dobiti svoj prostor, tudi zunaj območja udobja, in začeti šumljati skupaj z dihom.
Story: Se držite določenega procesa?
Ni nekega zabetoniranega zaporedja, je pa vedno proces. Večna samoraziskovanja in upati se 'razgaliti'.
Story: O čem razmišljate, ko stojite na odru?
Na odru sem svobodna, popolnoma začarana in predana hkrati. Če bi kdo lahko začutil, kar sama začutim v tistem trenutku, bi verjetno mislil, da je na drogi, zasvojen.
Story: Imeli ste mnogo vidnih nastopov, z Orkestrom Slovenske vojske, v predsedniški palači, v Hali Tivoli ... Katerih se spominjate z največjim navdušenjem?
Gotovo Talentov, Slovenske popevke in kratkega samostojnega koncerta na Kongresnem trgu v Ljubljani v decembru. Seveda tudi razprodanih Gallusovih dvoran in stoječih ovacij spektakla Dance Amore. Na tretji predstavi mi je med petjem in plesom, ko so me soplesalci dvigovali, mikrofon zdrsnil z glave. Zato sem imela priložnost na suho, brez mikrofona in na polno zapeti pred polno Gallusovo dvorano. Uf, to je bil eden od najboljših trenutkov sploh!
Story: Decembra ste odpeli duet s Tonyjem Cetinskim na njegovem koncertu na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani. Kakšen vtis je pustil?
Močan.
Story: Kako pri rosnih letih interpretirate svoj uspeh?
Uspeh zame pomeni uživati v stvareh in delu, ki ga ljubim, in z ljudmi, ki jih ljubim.
Story: V glasbeni šoli Lartko v Trzinu se poleg igranja klavirja, tolkal in flavte že sedmo leto učite petja pod mentorskim vodstvom svoje mame Renate Smolnikar. Se vajin odnos kaže med delom drugače kot sicer?
Po horoskopu sem bik, kar pomeni, da sem bolj trmasta. Ker pa me petja uči mama, je trmo še težje nadzirati. Je super učiteljica, z najboljšimi nasveti zame, ampak veliko njenih pevskih nasvetov moram sama narediti obratno ali pa po daljši poti, samo zato, da je beseda bolj moja.
Story: Vam dopušča veliko svobode?
Mami je zelo posebna ženska. Deloholik, 'natančnoholik'. Tako močna in krhka hkrati, tako polna ljubezni. V vsaki stvari vidi nekaj pozitivnega, pa tudi, če je to najhujši življenjski preizkus. Name nikoli ni gledala kot na otroka, ampak kot na samostojno osebo. Me pa zelo rada tudi zaščiti, predvsem v poslu, pred 'sesalci', kot jim ona reče, čeprav je zdaj to le še redko. Večinoma sem morala prevzeti posledice svojih dejanj in stati samostojno na svojih nogah. Zato sem se vedno počutila vredno in polno ljubezni. Občudujem jo in upam, da bom tudi sama tako dobro vzgojila svoje in znala prisluhniti, kot to zna ona. Res sem 'top' vzgojena. (smeh)
Story: Imate kdaj občutek, da zaradi vrtinca dogajanj prehitro odraščate?
Velikokrat, čeprav se mi to ne zdi tako slabo. Čutim pa, da bom vedno nosila otroka v sebi. Mladost in navihanost bosta v meni vedno živeli, pa tudi če to pomeni, da bom pri 80 letih svoje vnučke naučila več neumnosti kot njihovi vrstniki. (smeh) Že prehitevam, najprej bo treba vstopiti v 20. leto.
Story: Kaj vam trenutno pomeni varen pristan?
Pomirjenost sama s seboj in seveda oseba, osebe, ki jim lahko zaupam. Odnos s sabo in okolico. Ko sem ovita v objem ljubezni, čutim, da bi lahko v njem bivala večno in je to vse, kar obstaja. Mirna, pripadna, ljubeča, ljubljena in hvaležna.
Story: Zasledila sem, da vas poleg glasbe navdušujejo še oblikovanje in arhitektura, kuhanje in šport.
Ja, veliko stvari me zanima in za veliko njih je premalo časa, a verjamem, da se bo v bližnji prihodnosti razmerje, vsaj delno, spremenilo.
Story: Pa moda? Čutite potrebo, da morate biti nenehno brezhibno urejeni?
Rada sem urejena, a še zdaleč ne stalno. Rada nosim ohlapna in tudi raztegnjena oblačila, okrogla sončna očala, kričeče barve, nemogoče kombinacije. Rada nosim eno pinki in drugo modro nogavičko. Sem pač bolj nore narave, moram biti jaz in se dobro počutiti.
Story: Kako raznovrstni se trudite biti z vsakdanjim slogom?
Po občutku in razpoloženju. Če se oblečem nekako 'klasično', moram imeti na sebi še neki detajl, za katerega ne veš, ali ti je noro všeč samo zato, ker je tako zgrešen.
Story: Zdi se, da niste nikoli slabe volje. Kakšen je recept za stalni nasmešek na vašem obrazu?
Kakor se rada smejim, se rada tudi zjokam. To je dobro. Lahko delam to, kar me osrečuje. Vsaka nova izkušnja mi da nov zagon in me tudi spomni, predvsem da pojem, ker takrat postanem lepa izdaja sebe, ker sem preprosto pomirjena in srečna.
Besedilo: Neja Drozg // Fotografije osebni arhiv, Jana Šnuderl
