Deskar Žan Košir je moral zaradi težav s hrbtom izpustiti sezono na belih strminah, a kljub temu nasmejani športnik ni vrgel puške v koruzo.
Z izjemno vztrajnostjo se že danes pripravlja na olimpijske igre, ki bodo čez dve leti v Pjongčangu, čeprav zaradi poškodb v letošnji sezoni še ne bo nastopil na tekmovanjih. Prav zato je precej manj obremenjen, njegovo telo manj napeto in živčno, počutje pa precej boljše. "Zadnje čase spim kot dojenček," nam je v smehu razkril zgovorni Tržičan.
"V es čas imam težave s poškodbami in na žalost se zadnja ne celi najbolje. Kljub temu si ne želim zaključiti deskati čez noč, temveč bi rad dosegel naslednji cilj, ki sem si ga zadal - igre v Južni Koreji," o svojih ciljih za prihodnji dve leti spregovori simpatični deskar na snegu, ki zato že pridno skrbi za vzdrževanje kondicije. Ker mu ne dišita zgolj tek in fitnes, rad preizkuša druge športe. Tako uživa v vrtenju kolesarskih pedalov, poleti pa je nekaj časa preživel med kajtanjem na grških otokih, kjer so s prijatelji spili tudi kakšen kozarček dobrega vina in enostavno uživali v sproščenem vzdušju. "Če želiš zagotoviti dobro delovanje telesa, ni vse v sistematiki in disciplini, temveč moraš ob tem uživati ter živeti, se družiti," nas poduči Žan, ki je sicer častni član lokalnega teniškega kluba, tako da enkrat na teden poprime še za lopar. Še pred dvema letoma je imel velike težave s tekmovalnostjo, ki mu je bila sicer hkrati velika motivacija.
"V zadnjem času pa sem očitno zaužil nekakšen 'mehčalec', saj je vse precej drugače. Sam sem že veliko dosegel in tekmovanj ne dojemam le s tega vidika. Seveda zmaga še vedno veliko pomeni, a se zdaj z veseljem z dekleti zapeljem s kolesom, igram badminton ..." pojasni deskar, ki je v tem času postal zelo netekmovalen. Nemogoče je namreč tako živeti vse življenje, saj bo vedno nekdo boljši. "Mi pa le nismo stroji, čeprav sem dolgo mislil, da sem," pojasni Žan in ob tem doda, da mu niti porazi proti dekletom ne delajo težav. Upa le, da punca ne bo mislila, da je izgubil nalašč. "Slišal sem, da boste ženske čez nekaj let vodile svet. No, vsaj v nanizankah, ki jih spremljam, je že tako," doda z nasmeškom na obrazu fant, ki sicer po letu dni, ki ga je preživel stran od belih strmin in deskarskih tekmovanj, že pogreša sotekmovalce, s katerimi so spletli globoka prijateljstva. "Upam, da bom po koncu sezone že stal na belih strminah. Zdaj, ko se zima približuje, vidim, da mi manjka sneg. Pogrešam prelepo zasneženo pokrajino, ki se je spominjam od takrat. Vsa ta leta sem bil deležen prečudovitih razgledov in izjemne pokrajine. Počutiš se kot bog! Nad vsemi," prizna v smehu, medtem ko sanja o olimpijskih igrah, pa sovrstniki že počasi ustvarjajo družine. Velikokrat namreč opazi nekdanje sošolke, kako pred seboj potiskajo vozičke, ob teh trenutkih pa zamisli tudi sam.
"Zavem se, da nisem več tako mlad. Pa vendar se še vedno počutim mladega, zato o tem za zdaj še ne razmišljam. Zadnjič sem z avtobusom odšel v Ljubljano in sem se popolnoma vklopil v srednješolsko vzdušje. Niti ne vem, morda sem po duši še vedno v tistih letih," pove z nasmehom in doda: "Bilo je precej lažje, manj skrbi. Sploh se nismo zavedali, da nam starši omogočajo, da delamo zgolj za svoje cilje." Pa vendar nima nobenih razlogov za skrb, saj ga tudi danes na njegovi poti podpirajo številni, zato jim želi z najrazličnejšimi dejavnostmi ter vrstami druženja izkazati hvaležnost. Poleg tega razmišlja tudi vnaprej, saj se je v tem športu že od začetka moral dobro znajti. 'Mala šola podjetništva' to imenuje sam, saj se je v teh letih navadil delati, ne le čakati na to, da bo nekaj padlo z neba.
Napisala Nika Arsovski
Fotografije Helena Kermelj
