Včasih je intervjuje na 'vi' malce težje delati z osebami, ki štejejo kakšno leto manj, kot jih šteješ sam, pa vendar je komik Žan Papič dokazal, da mu na vratu sedi veliko več kot samo bujna pričeska.
Za 25-letnega Kraševca je iskrenost ena od prvih življenjskih vodil, kar pa je, kot pravi, ena od 'it' lastnosti vsakega komika. Je 'brihten' in simpatičen ter zgovoren, v zadnjem času pa ga v medijih podpisujemo kot voditelja novega zabavnega kviza Izberi ali poberi.
Story: Koliko ste bili stari, ko ste se preselili v Ljubljano?
Sem iz Sežane, živel sem tudi v Tomaju, v Kazljah ... sem nomad. Tudi v Ljubljani sem se selil približno 12-krat. V Ljubljano sem se preselil, ko sem imel 15 let, saj sem tretji in četrti letnik obiskoval v nogometnem razredu v Šiški. Rekli so mi, da sem talentiran, igral sem za Slovan. Sem pa že takrat začel igrati tudi v impro ligi, postalo mi je všeč in danes na to gledam kot na osnovo, na svoje začetke.
Story: Pa je kdaj obstajala dilema med nogometom in komedijo?
V nogomet nisem verjel, ker mi ni bil všeč takšen stil življenja. Če sem iskren, se mi ne ljubi veliko fizično trenirati. Len sem. (smeh) To mi je izziv in to dojemam čisto drugače. V umetnosti z leti rasteš in postajaš boljši. Vem, da bom lahko to počel še pri šestdesetih in bom v tem dober. Pri nogometu moraš iti v pokoj pri 35 letih, kar bi znova načelo vprašanje o tem, kaj bom počel v življenju. Zato mi je super, ker sem iskal dolgotrajno življenjsko strast.
Story: Nogomet sicer še spremljate?
Seveda, še vedno mi je všeč, ampak se v tem času ukvarjam z drugimi vprašanji, ki me bolj zanimajo kot to, kdo bo zmagal v finalu Lige prvakov.
Story: Če se vrnem. Pri 15 letih v Ljublja-ni ... to je moralo biti kar divje obdobje?
V resnici prav nasprotno. Sem divji v glavi, zares pa tega ne kažem s telesom. (smeh) Takrat je bilo to morda povezano tudi s tem, da sem imel dvakrat na dan treninge, bil sem v internatu in časa za zabavo preprosto ni bilo. Tudi sam sem se bal, da bom v Ljubljani 'zabluzil', po drugi strani pa sem tu dobil vsebine, ki jih na Krasu nisem imel. Odkril sem sebe na čisto drugi ravni in opazil, da je res veliko odvisno od tega, v kakšnem okolju si. Presenetil sem samega sebe in morda se bo slišalo malce čudno, ampak vsako leto sem bolj zadovoljen sam s sabo.
Story: To je cilj ...
Res se trudim. Res si želim biti všeč, ker si grem še vedno na živce. (smeh) Težko shajam s sabo in cilj je, da bi se enkrat imel res rad. Cilj je, da bi šel v grob s pozitivnim kontom. Da bi rekel: "To je to, hvala za vse! Čao!"
Story: To je v resnici tudi nekakšna trma. Za Krašovce vsi pravijo, da so zelo trmasti.
Kraško trmo imam zagotovo, nisem pa čisto res Kraševec, se pa počutim Kraševca. V meni so kraška trma in odločnost in to, da stojim za svojimi besedami. Prej, ko sem se sprejel za Kraševca, sem se vedno spraševal, od kod sem. Dedka in babico imam iz Bele krajine, enega nona iz Srbije, oče je iz Ljubljane, mama iz Sežane ...
Story: Pa vaša ljubezen do komedije izhaja iz poklica katerega od vaših staršev, prednikov?
Iz hobija mojih staršev. Mama je bila amaterska lutkovna igralka. Amaterska v tem smislu, ker je imela ob tem še redno službo, to, kar so ustvarjale, pa je bilo vedno zelo profesionalno. Tudi mama je v zasebnem življenju zelo smešna. Bolj, kot sem sam. To sem prevzel po njej, mislim pa, da znam ta svoj talent bolje finančno iztržiti. Po očetu pa sem dobil ležernost in to, da me enostavno ne briga.
Story: Pa sta kdaj razmišljala, da bi skupaj stopila na oder?
To sva že storila, ko sva skupaj nastopila ne nekem dogodku na Krasu. Ona je imela svojo točko, ker dela stand-up - sicer v liku - in jo prepričujem, da bi to tudi počela, ampak ima neverjetno tremo. Razumem jo, ker sem je tudi sam v prvih šestih letih imel ogromno. V prihodnje si zelo želim narediti kakšno predstavo z njo.
Story: Tista trema na odru, pred občinstvom, je verjetno drugačna od tiste, ki jo imate pred snemalnimi kamerami oddaje Izberi ali poberi?
Ja, je drugače. Komedija in gledališče sta živ medij. Tam so ljudje in energijo moraš 'špricati' po njih. Takoj mi dajo povratno informacijo in vse se zgodi hitro. Televizija pa je hladen medij. To energijo moram predstaviti na drugačen način, ker tiste tople atmosfere gledalci ne bodo začutili prek ekrana. Pa tudi ne čutim takšne odgovornosti kot jo pred občinstvom, ker enostavno ni nikogar tam. Je pa toliko težje to, da se moram prepričati, da je to velika odgovornost. Ker televizijo gleda veliko več ljudi, kot jih gre v eno dvorano.
Story: Slišala sem, da moraš biti kot komik zelo 'brihten' in učen, da znaš iz neke resne tematike potegniti ven 'štos'. Glede na to, da vodite kviz o znanju, bi lahko rekli, da vam ta lastnost pride prav?
To, da sem 'brihten'?
Story: Tudi.
Pa saj v resnici nisem. (smeh) Na polovico vprašanj, ki jih dobim, ne znam odgovoriti, zato so tekmovalci bistveno pametnejši od mene. (smeh) Prej kot 'brihten' bi rekel, da je bolj pomembna razgledanost. Da veš veliko. Da lahko z informacijami operiraš, režeš in iz njih delaš smeh. Mi smo na neki način pretvorniki informacij - dobrih ali slabih - v smešne. Sebe tudi tako vidim. Ali je to 'brihtno' ali ne, je odvisno od informacije, ki jo podam, in tega, kaj naredim z njo.
Story: Pa ste kdaj na komičen način kakšnemu šefu povedali kakšno krepko in si s tem nakopali težave?
Tudi. Že vse življenje rad duhovičim in poskušam ljudi očarati, kar je nekako moja potreba po dokazovanju. In ja, to počnem ves čas.
Story: Kako ste neposredni. To je redko.
Komik mora biti iskren. Upam, da bom s tem sprogramiral boljšo družbo in boljšega človeka - s tem, ko bom res delil sebe. Tako ali tako bom enkrat umrl in res me ne briga, kaj si ljudje mislijo. Čez pet milijard let bo ta zemlja eksplodirala. Ne vem, zakaj vam ne bi povedal vsega in bi zato vsi bolje živeli.
Story: Študirali ste filozofijo ... Koliko je to prispevalo k vašemu razumevanju sveta?
Vse, kar sem kdaj delal, je prispevalo k temu, kar sem danes in kako razmišljam. Takrat vem, da sem bral Meditacije Dekarta in da sem jih popolnoma razumel ... druge stvari pa so bile pretežke zame. Teh tekstov nisem najbolje razumel, niti se nisem dovolj potrudil.
Story: Pa bi se danes odločili za kakšen drugi študij?
Prej kot to bi se odločil za neštudij. Da niti ne bi poskušal. S stand-upom sem se začel ukvarjati takoj po srednji šoli in se potem šest let iskal v teh vodah. Vmes sem že stokrat želel nehati, ampak na koncu sem vedno videl, da sem k temu poklican, da sem v tem dober.
Story: Pa je bil stand-up tudi vaš prvi zaslužek, prva služba?
V resnici ne. Pred tem sem delal v lokalu, bil sem natakar. Potem sem naredil stand-up, ampak od tega nisem mogel živeti. Pozneje sem bil tudi voznik pic in pomivalec posode, celo pekel sem hamburgerje ... Delal sem veliko 'umazanih' del, ker drugega nisem želel. Nisem želel prodati svoje svobode za denar. Sem pa razvil sposobnost, da spoštujem sebe, denar, čas in vse, kar pride zraven. Dolgo sem verjel, da bom to moral početi dlje časa, ker nisem videl nobene svoje sposobnosti ... Jaz nisem znal, nisem vedel.
Želja je bilo veliko. Od tega, da bi bil trener nogometa, do tega, da bi bil na televiziji, ampak tega nisem znal skomunicirati z okolico. Vedno sem čakal doma v dnevni sobi, da nekdo pride in mi reče: "Halo, je to Žan Papič? Želimo te za voditelja!" Jaz pa bi rekel: "Ja, ja, čakam vas!" (smeh) Ampak ni tega. Sam moraš delati. Ampak za to sem moral sam s sabo opraviti veliko pogovorov, iti v Avstralijo za pol leta, delati 'umazana' dela ... Vse to zato, da sem ugotovil, da bi lahko bil komik. Moram spoznati vse, česa nočem, da vidim, kaj hočem.
Story: Zdaj ste opisali neko sanjsko situacijo, kako človek dobi službo na televiziji. Kako pa je bilo pri vas?
Vedno pridem skozi stranska vrata. Bil sem sprejet na avdicijo, ampak po njej štiri leta nisem počel nič. Neko oddajo sem vodil dva tedna - dve oddaji. Nato se je končalo. Potem je nekdo poznal nekoga in po naključju so oddajo Ambienti takrat snemali na Krasu in spomnili so se, da jaz živim tam blizu. Takrat smo poskusili in se je izšlo. Če se nekdo tam ne bi spomnil name, se to ne bi zgodilo.
Story: Pa še zadnje vprašanje ... Dejavni ste na številnih področjih. Pa imate za naprej že kakšne nove cilje?
Prvi je seveda ta, da čim bolje odvodim kviz Izberi ali poberi, narediti ta šov najboljši v Sloveniji, predstaviti ta format kot enega od najzabavnejših kvizov. Gre za izobraževanje in zabavo, kar je v resnici to, kar želim početi
Kaja Milanič
