Intervju z Žanom Serčičem: Razkril je tudi to, kakšna dekleta so mu všeč

Intervju sva imela kar pri njem doma, kjer tudi ustvarja glasbo. Pravi, da so mu intervjuji v živo bolj ljubi kot pa prek elektronske pošte. Verjetno sem bila sama bolj nervozna kot on - ki sploh ni bil. “Rad skuham kavico in se v miru pogovorim. To je povsem drugače, kot če dobim vprašanja na mail … Poleg tega je fino začutiti neko energijo sogovornika.” In prav ima. Pogovor z Žanom je bil izjemno prijeten in sproščen. S karizmo napolni prostor, je odkrit, se ne spreneveda in rad odgovarja na čisto vsa vprašanja. In jasno je, zakaj je obnorel ženski del občinstva po vsej Sloveniji …

Koliko časa že živite v Ljubljani?

V Ljubljano sem se preselil pred osmimi meseci. Omislil sem si malo večje stanovanje, ker sem želel imeti tudi kotiček za ustvarjanje glasbe. Temu sicer ne bi rekel studio, ampak v takem prostoru mi je dosti lepše ustvarjati kot pa v studiu, ker je ta zvočno izoliran, brez odmevov in vsega. To mi ni všeč. K meni pridejo kolegi, nekaj spijemo, se zabavamo in ustvarjamo glasbo.

Se pravi, da za dober komad ni nujen profesionalni studio?

Tehnologija je prišla tako daleč, da mi lahko tudi brez studia posnamemo vokale, ki so enaki kot v studiu. Načeloma nam tako ne bi bilo treba več najemati studia in mešalne mize, kar tu delam vse. Večino stvari, ki jih ustvarim, naredim doma. No, vsaj nastavim jih, potem pa s Krešimirjem Tomcem, ki ima tu blizu studio, dodelava pesmi do konca. Poleg tega je on tudi velik poznavalec latinskoameriške glasbe …

Kako to, da ste se sami tako zelo približali latino ritmom?

Ne poslušam je že vse življenje, če to mislite. Eden prvih izvajalcev, ki me je navdušil, je bil Juanes, ki ga je poslušala moja osem let starejša sestra. Takrat je hodila v prvi ali drugi letnik srednje šole. Tako sem imel nekje zadaj v glavi te ritme in tega Juanesa. Nato pa sem si rekel, zakaj pa ne. Poleg tega ti ritmi totalno sovpadajo z mojim značajem in temperamentom, ki sem ga še bolj začel poudarjati, odkar sem v Ljubljani in odkar sem samski.

Torej Ljubljana na vas dobro vpliva?

Zelo. Tu se odlično počutim. Ne bom rekel, da je tu vse boljše. V Lenartu se tudi dobro počutim. Tam sem imel mir, tempo življenja je bil za frekvenco nižji. Če vprašate mojo mamo, bo rekla, da je zelo vesela zame, a jo je tudi nenehno strah. Že v Lenartu sem imel navado nenehno delati, v Ljubljani pa je vse krat deset. Nenehno me kontrolira. Mama je varovalka, ki me malo prizemlji. To potrebujem.

Ampak po duši ste še vedno Štajerec?

Nikoli ne bo šel Štajerec iz mene, to se verjetno tudi sliši. Ljubim kraje, v katerih sem odraščal, a za neki naslednji korak v življenju sem začutil potrebo, da moram priti sem.

Kako ste sploh odločili, da se preselite?

V ozadju nekje je želja po selitvi tlela že kakšno leto dni, potem pa se je na neki točki zgodil klik. Od ideje, da se preselim, in tega, da sem doma to tudi povedal, je minilo teden dni. In v tem tednu sem najel to stanovanje, v katerem živim in delam. V naslednjih dveh tednih pa sem bil tudi preseljen. Sem pa v Lenartu tudi že živel sam v svojem stanovanju.

Ste v vseh stvareh oziroma odločitvah tako hitri in učinkoviti?

Pri meni je vse na hitro. Če odločitev pade, potem je konec, samo grem naprej. To pa je bik v meni.

Kako je za takega mladega fanta živeti sam?

V bistvu sem navajen živeti sam, vsaj zad­njih deset let. Z mamo sva živela sama in sem se naučil skrbeti zase. Nove so mi bile stvari, kot so pranje, likanje in vzdrževanje čistoče, poleg vsega tega pa še kuhanje. To se je spremenilo, ko sem prišel v Ljubljano. Zadnje tri ali štiri mesece sem ugotovil, da mi zmanjkuje časa za kuhanje, čeprav to nerad priznam. To samo pomeni, da imam druge prioritete. Enostavno zmanjka in potem je tu Wolt. Ko sem se recimo še prej pogovarjal s prijatelji iz Ljubljane in jih spraševal, kolikokrat jedo zunaj, so mi rekli, da vsak dan. Bil sem šokiran. Mi v Lenartu jemo zunaj mogoče enkrat na dvakrat na teden. Ostalo si kuhaš sam. Ni te kulture.

Kakor vidim, nimate težav biti sami?

Ne, res jih nimam. Zelo rad sem sam, se umaknem in vesel sem, da sem na tej točki sam in da živim sam. Zlasti je to dobro za moje ustvarjanje. Mogoče tudi zato, ker sem večino časa obkrožen z ljudmi. Imam vaje, nastope, medijsko turnejo, zato mi je super biti sam. Ker se mi toliko dogaja v življenju, nikoli nisem čuti osamljenosti.

Vedno pravite, da je večina vaših pesmi prišla iz razočaranja v ljubezni?

Ja, tako kot pri večini glasbenikov oziroma umetnikov na splošno. Mogoče ne direktno iz razočaranja, ampak življenje prinese marsikaj. In to je bila še ena od prelomnic, ko sva se s punco po štirih letih razšla. To je odprlo en kanal pisanja, ki je rodil potem vse te pesmi. Očitno je bilo to dobro za vse stvari v življenju, za osebno rast in za moje komade. Iz bolečine se vedno nekaj naučiš.

Zelo si mlad in danes se zdi, da so veze, ki se začnejo zelo zgodaj, praktično obsojene na to, da ne bodo trajale. Kako vi gledate na to?

Glede na to, da sta se moja mama in oče ločila, ko sem imel 11 let, bi se kar strinjal s tem. Moja mama je imela takrat 35 let, z očetom pa sta bila skupaj 20 let. To je čisti pokazatelj, da ne funkcionira oziroma redki so pari, ki jim uspe biti vse življenje skupaj.

Kakšen tip ženske pa je vam všeč?

Opazil sem, da če sem s punco na neki dobri večerji, ob dobrem vinu, se z njo ne morem pogovarjati dve uri, ker mi zmanjka besed in tematik, potem ona ni prava zame. Da bi mi bila punca privlačna, me mora tudi intelektualno privlačiti. Imeti mora neko karizmo, ker drugače se ob moji karizmi, ki je izredno močna, povsem zgubi. Potem postane dolgčas in lahko se razvije neka nezdrava veza. Rad imam, da je punca samosvoja in da razume moj način življenja, ki je pač drugačen. Tudi to, da imam veliko oboževalk, je lahko težko razumeti, seveda pa bi bilo tudi obratno.

Kakšen pa je občutek zdaj, ko imate toliko oboževalk, ki vas oblegajo, kamorkoli pridete?

V resnici v Sloveniji to ni tako kot v tujini. Še vedno grem lahko mirno po Ljubljani. Slišim tu pa tam šušljanje: lej, Serčič, ali pa kdo pride čisto tiho, če bi se lahko fotografiral z mano. Vedno si vzamem čas in se slikam in se malo pogovorim. V Ameriki si predstavljam, da na tej točki ne bi bilo več tako. Res sem srečen in vesel, da živim tu, kjer imam za zdaj to svobodo.

Kako na primer poteka vaš dan?

Dokler sem še živel v Lenartu in dokler se moja solo kariera ni začela tako strmo vzpenjati, sem veliko časa porabil za to, da sem ustvarjal glasbo za druge in zase. Zdaj se je to spremenilo, saj produciram lahko le enkrat do dvakrat na teden. Glasbo za druge sem moral dati malo na stran. Zdaj mi je prioriteta moj bend, s katerim veliko vadimo. Poleg tega, da sem na turneji s svojim bendom, sem tudi na turneji z Janom Plestenjakom. Tako da kombiniram svoje in Janove koncerte. V bistvu imam tri različne dneve. Ko imam nastop, me tako ali tako ni, ker sem 'on the road', to pomeni v kombiju ali na odru, ko pridem domov, pa je konec dneva. Potem imam en dan, ko si vzamem čas in produciram glasbo. Takrat pridejo kolegi in skupaj snemamo in ustvarjamo glasbo. Potem pa je tretji dan, kakršen je danes, ki je rezerviran za medijske stvari in intervjuje. Ta dan je v bistvu zame, saj si vmes lahko privoščim še kakšen trening.

Kako pa je sicer s treningi, saj se vidi, da ste izjemno fit?

Na fitnes mi uspe iti dvakrat do trikrat na teden ali pa s prijatelji odigramo kakšno košarko. Včasih sem treniral šestkrat na teden, zdaj pa ni več časa. Tako da bolj vzdržujem kondicijo. Moji dnevi so zelo intenzivni, zato je mama nenehno v skrbeh.

Jo dostikrat obiščete?

Premalokrat, a ko grem domov, mi je zelo všeč, ker se malo umaknem. Med tednom imam dogodke, med vikendom igram, zato sem v nedeljo zelo utrujen. Ko pa le pridem domov, me mama crklja. Ko sem bil nazadnje, je bila goveja juhca, riž, krompir in pečenka. Potem me vpraša, ali imam kaj za oprati, zlikati …

Lepo je videti, da se z mamo tako dobro razumeta.

Ja, zelo sva povezana in navezana drug na drugega. Ko sta se starša ločila, sem šel živet k mami, sestra pa je toliko starejša, da ima že dva otroka. Živi v Lenartu in jo tudi vedno obiščem. Ampak mama tudi najbolj razume moj način življenja, saj me spremlja od začetkov.

Katera vaša lastnost se vam zdi pozitivna in katera negativna?

Izpostavil bi eno lastnost, ki je oboje hkrati. Trmast sem. In to, da sem trmast, je dostikrat pozitivna in dostikrat negativna lastnost. Mislim, da ne bi bil tu, kjer sem danes, če ne bi bil trmast. Čeprav me je že marsikdo vprašal, ali je glasba tisto, kar bi delal v življenju. Pa sem rekel, zdaj boš videl, da je.

Kaj bi počel, če se ne bi več ukvarjal z glasbo?

Takrat sem že učil v glasbeni šoli, tako da bi se verjetno v nekem smislu ukvarjal z glasbo. Otroci so me imeli radi in tudi jaz njih. V tistem času sem dobil veliko življenjskih izkušenj.

Kako je lahko nekdo to rekel, glede na tvoj talent, ki se je pokazal že praktično takoj, ko si prijel za kitaro?

V Sloveniji smo … Zagotovo je vmes zavist. Mogoče sem si nekatere komentarje preveč jemal k srcu, a so se mi zdeli od kompetentnih ljudi.

Ampak zdaj imate okoli sebe same super ljudi …

Okoli sebe imam najboljše ljudi. Vsi so izkušeni glasbeniki. Učim se od njih, oni pa so totalno zagrabili mene in mojo ambicijo. Ne vem, ali bi si lahko želel boljšo ekipo. Od mene so starejši po 10 ali 15 let in se res odlično razumemo. Energije se enostavno najdejo.

Kako ste pravzaprav začeli sodelovati?

Življenje je naneslo, da smo se enostavno srečali. Snemali smo neki komad in sem poklical Anžeta Langusa Dagija, ali bi posnel zame nekaj. Pošiljal sem mu nove komade in bili so mu všeč. Gorana Muskovskega sem povabil na snemanje videa. Poklical sem ga in mu dejal, da je tak latino lik, da bi bil idealen. Tako zelo smo se 'zaštekali', da smo naredili ekipo in igramo.

Ampak vi ste se baje podali tudi v igralske vode? Očitno imate tudi igralski talent …

Vedno sem bil 'glumac', v tem sem užival. Bil sem nekakšen razredni norček, ker sem imel dobre fore. Nikoli pa nisem prišel tako daleč, da bi samega sebe imel za igralca. Osredotočen sem bil na druge stvari, ampak zdaj, na tej točki, mi je zabavno malo presekati in iti pred kamero. Avdicije so že mimo. Zdaj počasi pridejo snemanja, ampak moja vloga ne bo glavna, verjetno pa bo snemane trajalo nekaj snemalnih dni.

Ste aktivni na socialnih omrežjih? Jih sami urejate?

Še vedno delam vse sam - odpisujem, komentiram. Vsakih pet minut, ko imam čas, pogledam in kaj naredim na spletu. Ampak nisem uporabnik, sem samo ustvarjalec vsebine. Nisem tisti tip, ki gleda druge storyje … Objavljam toliko, da mi še znese. Vidim pa, da počasi ne bom mogel več sam skrbeti za objave, ampak bom potreboval nekoga.

Ste pri zadnjem hitu Naj me vzame čutili pritiske glede na to, da je Zadnja noč doživela tak uspeh?

Sem človek, ki vedno hočem preseči samega sebe glede na prejšnje izdelke. To ni bil nov pritisk, a predvsem, ker je bila Zadnja noč tako drugačna, je bil izziv vse skupaj nadgraditi, da bo ljudem še vedno presenečenje. Vesel sem, da sem dobil tako idejo za spot in zgodbo ter da imam take prijatelje, ki me podpirajo. To so v prvi vrsti Franko Bajc in Chorchyp ter igralka Laura Škvorc. Z režiserjem Rokom Mavrom sva idejo razvila v eno tako dobro zgodbo, da je zdaj to postal super filmski spot.

Kako pa je pravzaprav nastal vaš zadnji komad?

Nastal je iz ene fikcijske inspiracije, kaj če imaš še zadnji dan, da pokažeš eni simpatiji, da si ti pravi za njo, globoko v sebi pa veš, da je tudi ona tista prava. Logično je, da sem izhajal iz svojih čustev, ki jih pač poznam. V besedilu sem se zelo osredotočil na eno stvar, in sicer na poroko. To sem želel prenesti v videospot in preveriti, kaj če bi sam prišel v eno tako situacijo.

Še preden je bil komad zunaj, ste delčke pesmi objavljali na Instagramu. Je to neki novodobni pristop? Sledilci so pisali svoje verze …

To je bilo spontano, brez nekega marketinškega pristopa. Zelo rad imam to svojo zaprto skupino, ki mi sledi. Ne morem verjeti, koliko kreativnih oboževalcem imam. Eni so glasbeniki sami, eni pišejo pesmi. Odziv je bil izjemen. Nekaj verzov sem na svoj način uporabil, nisem pa nobenega skopiral. To je neki proces, ko sem začutil, da bi jih rad vklopil.

Imate že kakšno novo pesem v pripravi?

Seveda imam, več jih je. V pripravi imam album, ki si ga predstavljam v latino ritmih, dva uspešna komada sta že, prihajajo pa še novi.

Kaj pa kakšen duet?

Čas je pravi za duete, bom videl, kaj bo prinesel nov komad. Verjetno bo spet ljubezenski. Vsak posebej imajo neko emocijo, vendar ne bodo vsi trpeči. Bom videl, kaj bo prinesel naslednji komad.

Se vam je bivše dekle oglasilo, glede na to, da ste Zadnjo noč napisali zaradi nje?

Ja, se mi je oglasila. In žal je meni in žal je njej, a je za oba boljše, da je tako. To je življenje.

In kdaj lahko pričakujemo novo pesem?

Po moje v roku treh ali štirih mesecev. Svoje poslušalce rad razvajam, na koncertih nove komade po navadi že igram. Rad imam, da gredo ljudje po mojem koncertu domov zadovoljni in dobre volje.

Kakšen pomen ima vaš tatu?

To je v bistvu orel, ki nosi kitaro v mojem srcu. To pomeni, da naj nikoli ne pozabim, da nosim glasbo v sebi in da grem naprej. Pri 19 letih sem bil namreč na neki točki, ko sem razmišljal, da bi se nehal ukvarjati z glasbo. Niti ni bilo tako, da bi se mi zdelo, da mi ne bo uspelo, ker sem vedno verjel, da sem rojen za glasbo. Ampak takrat sem sodeloval s toliko ljudmi, ki so me razočarali. Razočaral sem samega sebe in sem mi je zdelo, da sem posledično razočaral vse preostale, ki so kdajkoli verjeli vame. V tistem času leto dni nisem napisal enega samega komada.

Napisala: Sandra Bratuša // Fotografije: Marko Delbello Ocepek

Novo na Metroplay: "Prebivalec Sardinije in prebivalec Ljubljane se razlikujeta v tisoče stvareh" | Leon Bedrač, 3. del