Žan Serčič zdaj povedal vse in bil brutalno iskren o letih odrekanja in otroštvu, ki ga je zaznamovalo tudi nasilje

Priljubljeni slovenski glasbenik Žan Serčič je v iskrenem pogovoru, ki je nastal v okviru pobude #VerjemiVase pod okriljem Banke Sparkasse, spregovoril o odraščanju, zaznamovanem s pomanjkanjem, družinskimi stiskami in nasiljem. Kljub težkim izkušnjam danes na svoje otroštvo gleda kot na pomembno življenjsko lekcijo, ki ga je oblikovala v človeka in umetnika, kakršen je danes.

Žan Serčič se je javnosti prvič predstavil v oddaji Slovenija ima talent, ko je bil star komaj 15 let. Glasba in kitara sta ga spremljali že od majhnih nog, nastop v TV-oddaji pa ga je izstreli med zvezde, a tam se je v bistvu njegova trnova glasbena pot šele dobro začela.

Glasba kot rešilna bilka

"Ko pomislim na začetek moje poti, mogoče najbolj te glasbene poti, me spomin odnese v našo majhno sobico v Lenartu, kje smo takrat živeli: jaz moja sestra in oba moja starša. Tam je bil moj oče prvi pobudnik za to, da sem pri 6 letih vzel v roke kitaro in on me je naučil mojih prvih akordov in spomnim se tega dneva oziroma tega obdobja, ker se mi je življenje spremenilo. Enostavno, ko sem spoznal kitaro in njene zvoke, akorde, melodije, sem začel z izražanjem sebe in svojih občutkov, preden sem jih znal še ubesediti," se spominja Žan, ki meni, da je bila glasba zanj ena rešilna bilka v okoliščinah, v katerih je odraščal.

Njegov oče, sicer ljubiteljski glasbenik, ga je naučil prvih akordov, že pri 8 letih pa sta skupaj igrala na družinskih srečanjih. Žan pravi, da je že od prvega trenutka vedel, da bo glasba več kot samo hobij. "Če sem iskren, zase nikoli nisem imel plana B. Vedno je bil moj edini plan glasba."

Otroštvo zaznamovano z nasiljem

Čeprav danes s staršema ohranja lepe odnose, odkrito priznava, da je bilo njegovo odraščanje težko.

"Izredno imam rad svoje starše in jih spoštujem in smo v zelo lepih odnosih, ampak v mojem odraščanju je bilo nekaj verbalnega in tudi fizičnega nasilja. Zato sem se tudi posledično malo zaprl vase in v svoj svet glasbe. Zaradi celotne družinske situacije, ko sta se potem tudi starša ločila pri mojih enajstih letih, sem se nekako za kar nekaj let predal kitari in glasbi na splošno. Takrat se z vsemi temi občutki kot otrok nisem znal soočiti in sem jih skozi glasbo filtriral. Zato je bila glasba edini način, kjer sem lahko s temi občutki bival in jih poskušal razumeti," opisuje Žan, ki kljub vsem preizkušnjam danes na svoje otroštvo ne gleda z grenkobo.

Prvi stik z morjem, ki ga ne bo nikoli pozabil

Žanova družina si ni mogla privoščiti dopustov ali počitnic na morju. Zato mu je v spominu ostal poseben trenutek, ko je pri desetih letih prvič videl morje v sklopu kolonije Rdečega križa.

"Nikoli nismo bili na morju z mojo družino ali pa na kašnem dopustu ali na smučanju. Spomnim se enega trenutka z Rdečim križem oziroma s kolonijo, ko sem šel prvič na morje, ko sem bil star deset let. Nisem znal plavati, ker nisem imel te možnosti tega že prej poskusiti. Ampak spomnim se teh občutkov, ko sem prvič zavohal morje, prvič videl morje in sem se počutil neizmerno lepo. Takrat sem tudi s sabo imel kitaro. Spomnim se, da sem že pri desetih letih ugotovil, da se da punce šarmirati s kitaro ... in tudi vzgojiteljice (nasmeh). To so eni izmed najlepših trenutkov mojega otroštva."

Leta odrekanj

Žan razkriva, da se je družina ogromno žrtvovala, da bi lahko sledil svojim sanjam. Ko je bil star 16 let, je njegova mama delala v dveh izmenah, oče pa je celo prodal družinsko zlatnino, da bi mu pomagal na glasbeni poti.

Tudi sam je začel zgodaj delati. Že v drugem letniku srednje šole je poučeval v glasbeni šoli, da si je lahko kupil svojo prvo profesionalno kitaro. Še danes se spominja obdobja, ko je vsak evro namenil glasbi.

"S preživnino, ki sem jo dobival od očeta, sem bil na razpotju tega, da si kupim avtobusno karto za mestni avtobus v Mariboru, kjer sem obiskoval šolo. Lahko rečem le, da vem do potankosti, kako zgleda Maribor, zasnežen, vsako jutro ob sedmih, ko sem se sprehajal po njem, zato da sem ta prihranek dal v glasbo in zato, da sem lahko si kupil CD ali pa nekaj, kar mi je doprineslo k temu, da sem lahko začel snemati. Že zelo hitro, pri 15, 16 letih, sem začel producirati glasbo in sem hotel imeti novo opremo. Skupek vsega tega je bil, da sem zelo hvaležen družini za vse, kar je naredila zame."

S starim avtomobilom 

Začetki samostojne kariere niso bili lahki. "Zelo mlad sem postal prepoznaven in v nekem obdobju so moje sanje prerasle vizijo mojih staršev zame in takrat pride strah, da njihov sin stopa na spolzka tla in da nimata kontrole nad tem, da me zaščitita. Takrat je bo tudi zame nekaj, kar sem čutil, zato sem se tudi od njiju moral umakniti, tam pred 19, 20 letih, in šel čez eno to obdobje in to pot sam."

V njem je gorela želja po ustvarjanju glasbe in zanjo je bil pripravljen narediti vse. "Vozil sem se na intervjuje in predstavljal nove pesmi in nihče ni vedel, kakšno je v bistvu moje življenje. In za neko obdobje sem se izoliral ne samo od njiju, ampak tudi od vseh ostalih stikov, ker sem samo ustvarjal glasbo. To je bilo zame precej transformativno obdobje. Ves svoj denar, ki sem ga imel, sem vložil v glasbo."

Žan se spominja starega avtomobila, ki se je nenehno kvaril, ter obdobja, ko je ves zaslužek vlagal v ustvarjanje. "Moj dragi bobnar Mato, ki danes igra v mojem bendu ... Takrat sem snemal svoj prvi album in sem zadnjih 500 evrov nesel v Maribor, da sem plačal en del albuma, ki mi ga je posnel. Noben ni vedel za to, ampak jaz sem upal, da pridem domov iz Maribora domov v Lenart, ker sem imel samo rezervo goriva in nisem imel niti enega evra za bencin. To se je kar nekaj let potem vleklo take in podobne situacije, ampak sem bil prepričan, da delam prav in da je to edini način."

Skozi to obdobje mu ni preostalo drugega, kot da posluša svoje srce in verjame vase. Danes razume, da se stvari zgodijo ob pravem času: "Vse pride ob svojem času. Takrat, ko je namenjeno, če le vztrajaš dovolj dolgo in verjameš vase in v svojo pot."

Prav vztrajnost, disciplina in vera v svoje sanje so ga pripeljali do uspeha in glasbe, ki jo danes pozna vsa Slovenija.

Vabljeni k ogledu celega videointervjuja, v katerem Žan deli svojo najbolj osebno zgodbo in ponuja upanje vsem tistim, ki jim življenje včasih ne prizanese. Med drugim spregovori o dvomih, vztrajnosti in majhnih (neopaznih) korakih, ki so ključni za vsak napredek in osebno rast.