Pred štirimi leti je pustila novinarsko službo na televiziji, se poslovila od ustaljenega življenja in se z enosmerno letalsko vozovnico odpravila na drug konec sveta.
Vodila jo je želja, da bi združila svoji največji strasti, novinarstvo in potovanja. Na svojem blogu In Zarja's backpack na Facebooku opisuje doživetja iz krajev, ki jih je doslej obiskala. Najprej je spoznavala Novo Zelandijo in nato postopoma odkrivala druge delčke sveta. V tuje države prihaja brez vnaprej izdelanega načrta, spontano in avanturistično. V nahrbtniku nosi le najnujnejše stvari. Med kraji najraje potuje s štopanjem, prenočišče in hrano si poišče pri domačinih ali si ga zagotovi s prostovoljnim delom pri različnih organizacijah.
Na Novi Zelandiji je med drugim pomagala organizirati konferenco TEDx in delala v zavetišču za ogrožene ptice. Na Pacifiku je pomagala reševati orjaške želve. Na Tongi je uresničila svoje sanje in plavala s kiti grbavci ter kot prva Slovenka delala kot vodnica za plavanje s kiti. Poleg živali jo zanimajo druge kulture, zato je živela z Maori, pacifiškim ljudstvom. Trenutno spoznava kanadske Indijance. Edini cilj, ki ga zasleduje v novem življenju, je živeti svobodno po svojih merilih in načelih.
Kaj je v vaš nahrbtnik nasulo toliko poguma, da ste se odločili za popotniško življenje?
Želela sem si popolne svobode, da bi lahko potovala in raziskovala svet brez omejitev. Spoznati sem želela različne kuture, živeti z domačini in se preizkušati v različnih stvareh. Hkrati sem hotela ustvarjati zgodbe o temah, ki me resnično zanimajo in jih želim deliti z drugimi. Želela sem združiti vse to, kar me resnično osrečuje, slediti svojim strastem in sanjam. Prelomno je bilo obdobje, ko sem se začela zavedati, da imam vse pogoje za tak korak. Nisem imela posojil in družine, bila sem mlada in zdrava, z dovolj energije ter življenjskih in delovnih izkušenj. Samo odločiti sem se morala in zbrati pogum, da sem besede spremenila v dejanja.
Kako se je vaša okolica odzvala na odločitev, da za seboj pustite ustaljeno življenje in greste po svetu?
Družina me je podpirala. Rekli so, naj grem za svojimi sanjami, če me bo to osrečilo. Ponosni so bili na moj pogum, čeprav moje odločitve niso povsem razumeli, saj se ni skladala z njihovimi predstavami ali željami, kako naj bi bilo videti odraslo življenje. Znanci so rekli, da sem nora, nespametna in neodgovorna. Govorili so, da ne vem, kaj hočem. Rekli so, da sem nehvaležna, saj si marsikdo želi takšnega življenja, kot sem ga imela. Poslušala sem, da življenje ni potica in da v njem ni prostora za sanjarjenje ter da naj se s tem prijaznim. Večina prijateljev je odobravala in občudovala mojo odločitev. Povedali so mi, da si česa takega sami ne bi upali in da sem pogumna. Nekateri pa bi tudi sami storili enako, če bi za to imeli možnosti.
Kaj vam je v Sloveniji najbolj jemalo svobodo?
Ne bi rekla, da mi je Slovenija kot taka jemala svobodo. Slovenija je zgolj del širšega zahodnega kapitalističnega sistema, ki zasleduje določene vrednote ter nam vsiljuje določena merila, ideale in vzorce. Tak sistem mi ni pisan na kožo. Že kot mlada sem bila kritična do njega in se z marsičem nisem strinjala. Številna merila in ideali, ki nam jih ta družba vsiljuje, niso v skladu z mojim sistemom vrednot, zato sem se odločila, da bom začela živeti po načelih in merilih, ki si jih ustvarjam sama, ter sledila svojemu notranjemu glasu.
Štiri leta ste že na poti in v tem času ste samo enkrat obiskali svojo domovino. Kako ste jo doživeli ob prvem obisku?
Na poti sem živela v zelo sproščenem okolju, med izjemno sproščenimi ljudmi, sploh ob Pacifiku. Navadila sem se na drugačen življenjski slog, se naučila živeti brez pitne vode, hladilnika, na nekaterih otokih tudi brez elektrike. Že ob pristanku v Londonu sem doživela obraten kulturni šok; gnečo, hitenje, množično potrošnjo. Spraševala sem se, zakaj človek vse to potrebuje. Vse, kar sama potrebujem, nosim s seboj v nahrbtniku. Ob prihodu v Slovenijo sem takoj opazila, kako se ljudje radi pritožujejo. Ker me tako dolgo ni bilo, je bilo to še bolj očitno. Ko spoznaš toliko ljudstev po svetu, vidiš, da gre marsikomu še veliko slabše kot Slovencem, pa so manj zagrenjeni in bolj optimistični. Žal se tega premalo zavedamo.
Kaj vas navdihuje, da ohranjate svobodni način življenja in se ne ustalite na enem mestu?
Odločitev, ki sem jo sprejela pred štirimi leti, je bila najboljša odločitev v mojem življenju. Razvila se je v vrsto nepozabnih dogodivščin in življenjskih preizkušenj. Dala mi je svobodo, neodvisnost, širino, kreativnost, iznajdljivost, večjo fleksibilnost, srečo in notranji mir. Imam boljšo intuicijo, čutim večjo povezanost z naravo in sama s seboj. Okrepila sem svojo samozavest in zaupanje vase. Zavedam se, da zmorem marsikaj, tudi stvari, ki si jih nikoli nisem predstavljala, in sem sposobna poprijeti za kakršnokoli delo.
Ni bilo vedno lahko. Ponosna sem, da nisem obupala in da sem ostala tudi v najtežjih trenutkih pozitivna. Naučila sem se vztrajnosti in boja za preživetje. Pridobila sem veliko prijateljev z vseh koncev sveta, neprecenljive izkušnje ter bogato paleto novih veščin in znanj. Zagotovo je vredno, saj sem bolj živa, odkar živim na način, ki me osrečuje. Potujem in živim popotniško življenje, ki ga obožujem, in tako želim živeti tudi v prihodnje.
Besedilo: Petra Košič
Fotografije: Zarja Kambič
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču