V zasedbi Brest so ustvarjalne moči združili pesnica Kristina Kočan, (džezovski) kitarist Samo Šalamon in vokalistka Vesna Zornik. Nastal je Nemi film, eden tistih albumov, ki si jih vrtimo dolgo časa, znova in znova ...
Brest je super nov projekt, ki je mešanica popa, roka, bluza, alter, indie in etno glasbe! Kako je zrasel vajin Brest?
Kristina: Zelo spontano. Čeprav s Samom že nekaj let živiva skupaj, še nikoli do zdaj nisva združila ustvarjalnih moči. Nekega poletnega popoldneva je Samo vadil kitaro in med vajo preigraval neko zaporedje akordov. Predlagala sem mu, da bi napisala besedilo. Tako je nastala skladba Tulpe. Nato sva se odločila, da pesem posnameva.
Kako pa je v projekt zašla Vesna Zornik?
Kristina: Ker sva seveda potrebovala pevko in ker nama je obema zelo všeč Vesna Zornik, ki je vsaj po najinem mnenju ena najboljših pevk in interpretk v Sloveniji, sva jo poklicala ...
Samo: Ko smo snemali Tulpe, je bila Vesna navdušena. Predlagala je, da naredimo še kakšno skladbo. In res, v naslednjih šestih mesecih sva s Kristino ustvarila še 13 komadov, na prvi spomladanski dan pa je nato izšla zgoščenka Nemi film. In kot je rekla Kristina, Brest je nastal iz čisto spontane popoldanske ideje.
Besedila v prvencu Nemi film so živa, nagajiva, duhovita, sanjava, nikoli patetična ...
Samo: Roko na srce, napisati dobro besedilo je blazno težko. Besedila so res fantastična, polna metaforike in prav nič klišejska. Jaz tako napišem glasbo, Kristina čudovita besedila, Vesna pa vse skupaj obogati z začimbami ...
Kristina: Pravzaprav je samo ena skladba uglasbena poezija, sicer pa sem vsa besedila napisala za Brest in na Samovo glasbo. Ko slišim, kar ustvari Samo, se mi v glavi izriše neka zgodba, ki jo nato zapišem. Glasba je v tem primeru navdih. Res je, da si tu lahko privoščim malo več svobode, da hodim po robu klišejev ... Pri pisanju poezije so pravila vendarle strožja. Sicer pa mi je pomembno, da gredo besedila in glasba z roko v roki.
Glasba gre v uho, čeprav je na trenutke zahtevna. Brestove skladbe se vrtijo na radiih in osvajajo glasbene lestvice ...
Samo: Veseli smo, ker nas nacionalni radio zelo podpira. Podpirajo nas tudi manjši slovenski radii, komercialne postaje pa žal vrtijo eno in isto glasbo ... Za super skupino pa nas je prvi poimenoval Armando Šturman z Radia Koper, saj pri zgoščenki Nemi film sodelujejo še multiinštrumentalist Boštjan Gombač in še nekateri. Odzivi so res pozitivni!
Kristina: In ker sva s Samom kar ustvarjalna, sva naredila že sedem novih komadov, zato se bo zgodba zagotovo nadaljevala. Če bi bilo po Samovo, bi že kar takoj izdali novo zgoščenko.
Samo, kako se počutite v bendu, kjer vendarle kitara ni v ospredju, temveč izvrsten vokal Vesne Zornik in prekrasna besedila Kristine Kočan.
Samo: Pri glasbi mora ego na stran, še zlasti če želiš narediti nekaj kakovostnega. Pri svojih projektih vedno dajem prostor vsem glasbenikom, pomembna je namreč celota. Sicer pa se v živo, na koncertih pozna, da sem džezovski kitarist. Kitarski solo se zgodi in se odpelje v neznano in novo; predvidljivost na odru me dolgočasi. Koncerti v živo morajo biti nadgradnja posnete plošče. In prav v tem se mi zdi čar Bresta. Nikoli ne veš, kaj se bo zgodilo na koncertu.
Diplomirali ste iz angleščine in nemščine, nato še magistrirali in doktorirali iz sodobne ameriške poezije. Kdaj pa se je v vašem življenju pojavila kitara?
Samo: Za ustvarjanje v glasbi ne potrebuješ glasbene akademije ... Končal sem sicer nižjo glasbeno šolo, na področju džeza pa sem v glavnem samouk. Bolj resno sem se sicer z glasbo začel ukvarjati pri 17 oziroma 18 letih. Takratni učitelj mi je dal zgoščenko Pata Methenyja in tako sem odkril džez in improvizacijo, to me je pritegnilo. Med študijem na fakulteti sem zelo poglobljeno in sistematično vsak dan še po pet ur vadil kitaro. Sem namreč zelo radoveden in velik deloholik. Imel sem srečo, da sem imel kot mlad kitarist v New Yorku odličnega mentorja Johna Scofielda in prvič sem pri njem preživel dva meseca pri 19 letih. Nato sem skoraj vsako leto za več mesecev odhajal tja.
Vašo prvo ploščo Ornethology (2004) je publikacija The Penguin Jazz Guide uvrstila med 1001 najboljšo džezovsko ploščo, ki so bile kdaj izdane. Ste eden izmed desetih najboljših džezovskih kitaristov na svetu, izdali ste že več kot 23 albumov ... Zdi se, da ste v glasbenem smislu pri ne še 40 letih dosegli skoraj vse!
Samo: Pri prvi plošči sem za bobne povabil izvrstnega Zlatka Kaučiča, ki mi je na začetku zelo pomagal. Poklical je še dva italijanska glasbenika, naj omenim saksofonista Achilleja Succija, s katerim sodelujem že 16 let. Tako ena stvar vodi do druge. Sledili so koncerti in turneje v Evropi, snemanja zgoščenk, igranje v mednarodnih zasedbah ...
V tujini pa niste ostali, Maribor vam očitno zadošča. Kako to, da ne živite v New Yorku?
Samo: Maribor je res super. Iskreno povedano, se ne bi preselil niti v Ljubljano, kaj šele v New York. Življenje v New Yorku je preveč hektično, pri 23 letih mi je bilo to zanimivo, danes nič več. Pa tudi kakovost bivanja je v Sloveniji neprimerno boljša. Če bi želel živeti v New Yorku tako, kot živim v Mariboru, pa ne živim razkošno, bi moral imeti zelo veliko denarja ali pa vsaj bogate starše. Dejstvo je tudi, da vsi džezovski glasbeniki denar služimo v Evropi. V tem smislu je Maribor super lokacija.
V Mariboru imam že osmo leto tudi svojo glasbeno šolo Takt Ars, kjer poučujemo učence med sedmim in 67. letom starosti (toliko je trenutno star naš najstarejši učenec). In tega ne bi zamenjal za nič drugega, saj zares rad poučujem! Lani smo s 33-članskim kitarskim orkestrom nastopali na Festivalu Lent in posneli ploščo z mojo avtorsko glasbo.
Kje vas pa lahko v prihodnje slišimo?
Kristina: Spremljate nas na Facebooku, videi pa so objavljeni tudi na YouTubu. Najbližja koncerta sta 16. decembra v Mariboru in 25. januarja v SiTi Teatru v Ljubljani.
Besedilo: Irena Vovk // Fotografije: Uroš Abram
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču