"V tej poeziji nekaj mora biti ..." besede takratnega urednika Cankarjeve založbe Zdravka Duše, s katerimi je nagovoril pisatelja in pesnika Ferija Lainščka, da izda pesniško zbirko, so 'obrodile' zdaj že tretjo Ferijevo zbirko Demon ljubezni, prva Ne bodi kot drugi pa je bila prodana v 13 tisoč izvodih.
Story: Ste si predstavljali, da bodo izhajale vaše pesniške zbirke?
Pesniški vzgib je ves čas živel v meni in mislil sem, da je podrejen temu, da so lahko moji romani bolj poetični. Zdelo se mi je, da poezijo pišem samo zase in beležim svoja občutenja. Povsem po naključju se je zgodilo, da me je Zdravko Duša, ki je bil takrat urednik na Cankarjevi založbi, nagovoril. Nagovarjal me je dalj časa: "V tej poeziji nekaj mora biti, ker že več let opažam, da jo imajo ljudje pri sebi." Dve leti sva se dogovarjala. In ko sem zbral svoje pesmi, je izšla knjiga Ne bodi kot drugi, ki je bila takoj razprodana in ponatisnjena, zdaj že šestkrat. Prodanih je približno 13 tisoč izvodov, kar je neskončno veliko. Redki moji romani so dosegli to naklado.
Story: Je imel Zdravko Duša prav?
Nikoli se nisem preveč ukvarjal s tem, kaj je to. Sklenil sem, da bom tudi naslednje zbirke pisal po principu: "Ne bom rekel, zdaj bom pa napisal zbirko, koketiral z bralci, ugibal, kaj bi bilo bralcem všeč." Dejansko sem naprej pisal poezijo, in ko se je nabralo dovolj pesmi, je znova nastala zbirka.
Story: To velja tudi za vašo najnovejšo zbirko Demon ljubezni?
Čakala me je dve leti, ker je bila že napovedana. Mislil sem, da v tem času živim srečno obdobje, imel sem občutek, da bo to sončna knjiga, polna radožive poezije, očitno pa je to bila iluzija. Gre za to, da je nastal izbor, in ko sem ta izbor bral, se mi je zdelo, da ni tisto, kar sem misli, da bo. Je drugačen, pesmi so bolj temne, melanholične, zresnjene. Zvečer sem kolegici prek računalnika poslal pesmi in napisal: "Čim prej preberi, ker me zanima, kakšen vtis ti bo to pustilo, ker sem zmeden." Najprej je rekla, da so to pesmi o spominjanju oziroma zaznamovane s spominjanjem. Zdelo se mi je, da pri mojih letih verjetno še ni čas za takšno poezijo, a je rekla, da je očitno že čas, le da se tega še ne zavedam. Takrat sem te pesmi znova prebral in moram ji dati prav. Takšna je zgodba o zbirki Demon ljubezni, ki bo mogoče tiste, ki čakajo svetlejše tone iz prejšnjih zbirk, tudi razočarala.
Story: Zakaj? Jezik je čudovit, besede tečejo ...
Slovenščina je izredno bogat, lep jezik, ki je zelo primeren za poezijo, le, če slovenščino slabo obvladaš, recimo kot nekateri slovenski romanopisci, pisci besedil za glasbo, trdiš, da je slovenščina trd jezik. Vsi veliki slovenski literati, pesniki so pokazali, kako lep in bogat jezik je slovenščina, da omogoča tankočutno in melodično izražanje. Moraš obvladati pesniške oblike, večina sodobnih pesnikov pa ne obvlada pesniške oblike, metrike. Glede tega, da je slovenščina trd jezik, Slovenci živimo v zmoti.
Story: Kakor tudi glede tega, da se poezija toliko ne bere?
Ko potujem s svojo poezijo po Sloveniji, vidim, da imajo ljudje poezijo neskončno radi in da so literarni večeri zelo obiskani. Veliko ljudi ima mojo knjigo na nočni omarici ali v ženski torbici, na zadnjem sedežu v avtomobilu. To temu oporeka. Je pač srečno naključje, da je moja poezija nagovorila mnogo ljudi. Zdaj že poznam svoje bralce in vem, da so to ljudje, ki imajo poezijo res radi, jo čutijo in si jo dopustijo čutiti.
Story: Mar ni za poezijo bistveno, da jo začutimo?
Tudi sam ne verjamem v pesniške konstrukte, poezija se rojeva iz mojega čutenja ali doživljanja. Ne verjamem pesnikom, ki se inspirirajo z drugimi pesniki in jih citirajo, jih prepisujejo, hočejo jadrati na vetru njihovega navdiha.
Story: Raje ostajate zvesti 'mali hišici', v kateri ste odraščali?
Vsa velika poezija na svetu je nastajala tako, ni nastajala s simuliranjem, prepisovanjem, imitiranjem. Ali čutiš in tudi znaš to povedati ali pa ne čutiš. Če poveš tako, da to lahko tudi drugi začutijo, lahko funkcionira.
Story: Lahko rečemo, da ste prav tako dosledni ljubezni, ki je tudi rdeča nit vašega pisanja?
Mislim, da je poezija v svojem izvoru opevanje ljubezni, da se navdih za poezijo tu rojeva. Ne zanimajo me literarne strategije in taktike. Pesem mora najprej zazveneti meni, me osrečiti, raznežiti, razjokati ali razveseliti, šele potem so drugi na vrsti.
Story: Kaj pa menite glede tega, da so vaše pesmi uglasbene?
Dva dogodka v življenju sta me razveselila. Eden je, ko nam je po dolgih mukah uspelo Vlada Kreslina včlaniti v Društvo slovenskih pisateljev. S tem smo mu priznali, da je tudi pesnik. Drugi lep dogodek je Nobelova nagrada za Boba Dylana, ki je rekla le to, da je pesnik. To, da je moja poezija uglasbena, me na noben način ne moti, s tem ni ljudem nič vzeto, kvečjemu ji je lahko kaj dodano. Moja največja želja, ko sem bil zelo mlad, je bila, da bi bilo moje besedilo nagrajeno na Slovenski popevki. Mislil sem si, da je ta, ki je napisal besedilo, ki je na Slovenski popevki dobilo nagrado, frajer. Ta velika želja se mi je končno uresničila, ker je pesem Počasi, ki jo je na Slovenski popevki izvajala Eva Hren, bila nagrajena za najboljše besedilo.
Story: Kaj pa lahko poveste o sodelovanju z mlado glasbenico Ditko?
Ditka je iz Koroške in je drugačna od večine pevcev, ki sem jih spoznal. Nikoli si ni želela lažnega blišča, nikoli ni sodelovala na različnih tekmovanjih talentov, ampak je samo želela peti, in to na iskren način. Z očetom uglasbi le tisto, kar se je res dotakne. Tudi zanjo nisem nikoli nič napisal po naročilu. Izšla je njena zgoščenka Ne spreminjaj me, na kateri so le moja uglasbena besedila. S tem tudi potujeva po Sloveniji, za sabo imava dve razprodani dvorani.
Story: Bosta imela kakšen nastop tudi v Ljubljani?
Kmalu, 28. decembra sva v Slovenski filharmoniji ravno s tem najinim repertoarjem, 16. januarja pa gostujeva v gledališču na Ptuju. Z Ditko lahko sodelujem tako, kljub razliki v letih, ker sva oba popolnoma iskrena. Podobno sem sodeloval z Mijo Žnidarič, ki je zapela le tisto, kar se je je dotaknilo, nagovorilo, in prav tako ni želela lažnega blišča.
Story: Vas glasbeniki velikokrat poiščejo, da jim napišete besedilo?
Ne delam po naročilu, ponudim to, kar imam na zalogi. Pokličejo pa me.
Story: Se ne bojite, da bi s tem, ko jo pojejo, vaša poezija kaj izgubila?
Zelo sem prepričan, da nič ne izgubi. Ko je poezija enkrat do te mere izpiljena in dovršena, ji ne moreš nič več odvzeti, ne dodati, tako ji tudi glasba ne more nič odvzeti, lahko ji kvečjemu kaj doda. Zdaj imam že več kot 300 najrazličnejših uglasbitev, od jazza, resne glasbe, samospevov, zborovske glasbe do popa in roka, tudi Vigani so jo uglasbili. Nekatere skladbe zaživijo, ko se zgodi, da je vse na nivoju in je še dobra izvedba, potem je skladba res popolna in živi. Samo to je čudež, ni kar tako samoumevno, saj za dobro skladbo ni dovolj dobro besedilo.
Story: Kaj vas žene naprej, zakaj neskončno 'nizanje besed'?
Ne blefiram, ko rečem, da je to moj način življenja. Na eni strani je iskanje občutkov lepega, na drugi strani življenjskega smisla. Zadnjič je Vlado Kreslin v nekem intervjuju rekel, da je pri teh letih spoznal, da je življenje večje od umetnosti. O tej njegovi izjavi sem dolgo razmišljal. Na prvi pogled se mi je zdela zelo resnična. Meni se zdi, da je umetnost večja od življenja. Umetnost je, vsaj tako, kot jo razumem, duhovno izročilo tega sveta in ta pesniška, poetična resnica nosi vse resnice tega sveta. Skozi to sem v stiku z izročilom te civilizacije. Ko se je človek učlovečil, je nastala prva zgodba, in potem je to potovalo z miti, legendami, pravljicami. Vedno potrebujemo nove zgodbe, ker nam osmišljujejo življenje, in to, kar osmisli življenje, je po mojem večje od življenja. In meni je umetnost osmislila življenje. Takrat se mi je zdelo, da je Vlado rekel dokončno resnico, ampak mi to ni dalo miru, in moj odgovor je seveda, da je umetnost večja od življenja.
Napisala Suzana Golubov
Fotografije Helena Kermelj
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču
