Stopila sem v njihov 'plac', kot ga Joker Out poimenujejo sami, in zagledala prostor, ki pravzaprav ni nič posebnega. Posebnega so naredili sami z vsemi detajli, ki so jih izbrali.
Govorimo o številnih lesenih policah, ki skorajda pokrivajo vse stene v prostoru, na policah pa so knjige in različni predmeti, ki so jih prejeli. Na sredini so postavljeni bobni, v kotu je veliko kitar in ojačevalnikov. Vidim tudi njihovo ploščo prvega albuma, ki se je prodajala v omejeni izdaji, ter dve zlati piščali, ki so ju osvojili.
Člani vroče skupine Joker Out me prijazno sprejmejo v svoj prostor za vaje. Pogovarjala sem se s pevcem Bojanom Cvjetićaninom ter tremi kitaristi Janom Petehom, Krisom Guštinom in Martinom Jurkovičem. Fantje se pošalijo, da njihov bobnar Jure Maček živi dvojno življenje, saj poleg igranja v priljubljeni skupini opravlja še eno delo. Zaradi službenih obveznosti se je opravičil, ker ni prišel na intervju.
Povabijo me na dvignjen prostor, ki so ga prav tako izdelali sami. Po lesenih stopnicah stopim na konstrukcijo, na kateri imajo kavč. Tukaj so verjetno predebatirali že ogromno odločitev, ki so jih morali sprejeti. In verjetno je kavč slišal že ogromno nestrinjanj, ampak o tem več v intervjuju.
Konec septembra so Joker Out postregli z veličastnim glasbeno-vizualnim šovom, na katerem so predstavili svoj drugi album Demoni. Medtem so prodali že več tisoč vstopnic za prihajajoči koncert v Stožicah, ki bo prihodnje leto.
Dejali ste, da je drug album veliko bolj svoboden in da ste si več upali. Kaj je vplivalo na to?
Kris: Rekel bi, da ta album bolj odraža naše trenutno kreativno stanje, medtem ko je prejšnji album nekako odražal dolgo obdobje od 2019 do takrat, ko je bil izdan. Zaradi tega je bil veliko bolj mešan in osredotočen na preteklost glede naše kreativne mentalitete.
Bojan: Od prvega albuma do zdaj smo precej odrasli - kot ljudje in tudi kot glasbeniki. To se odraža na posameznih instrumentih in aranžmajih, upam pa, da tudi v besedilih. Za mlad bend je normalen proces, da v nekem obdobju, ko se odraščamo iz mladostnikov v odrasle ljudi, takšne spremembe tudi odražajo.
Ste si upali več, ker veste, da imate svoje oboževalce, ki vam sledijo in obožujejo vašo glasbo?
Bojan: Najprej se mi je zdelo, da bi zaradi tega, ker smo s prvim albumom dobili neko občinstvo, bil bolj logičen naslednji korak neka predvidljivost ne pa takšna drznost. Tudi mnenja kolegov glasbenikov so predvsem zahvala, da smo si upali biti drzni.
Pravite, da je priljubljenost vplivala tudi na zasebno življenje. Kaj je bila največja sprememba in kje ste morda bolj previdni?
Jan: Mislim, da ni tako vplivala na zasebno življenje, ki je že obstajalo. Bolj je vplivala na nove ljudi, ki običajno že kar imajo nekakšne predstave o tebi, o tem, kakšen si in kakšen naj bi bil. Zaradi tega je težje in nenavadno ustvariti nov osebni odnos, ki je resničen.
Kris: Še vedno imam nenavaden občutek, ko pridem do nekoga neznanega in se mu predstavim, on pa reče, da ve, kdo sem. (smeh) Nimam pojma, kako naj odreagiram.
Ste doživeli kakšen čuden trenutek zaradi predstav, ki jih imajo o vas?
Kris: Ja, ampak zelo redko. Zdi se mi, da vseeno dajemo zelo realen javni vtis glede tega, kakšni smo. Sem pa že slišal, ko mi je nekdo rekel, da smo čista prodana komerciala in da itak veliko denarja služimo. Samo gledal sem ga.
Bojan: Ko bi bilo vsaj res! (smeh) Ljudje so zelo direktni.
Jan: Zadnje čase dobivamo čisto preveč sporočil, ki prosijo, naj hodimo po njih. (smeh) Mogoče dajemo vtis, da radi hodimo po ljudeh, ne vem. (smeh)
Bojan, vi ste dejali, da ste zdaj večkrat nervozni.
Bojan: Ravno prej sem o tem govoril. Če se recimo po mestu sprehajam s prijateljico, čisto nezavedno gledam okoli sebe in se izogibam nekim situacijam, in to samo zaradi občutka, da me nekdo ves čas gleda in čaka, da me fotografira. Zaradi tega sem precej živčen.
Koliko časa je dejansko album nastajal?
Bojan: Točno pet mesecev.
Martin: Kar je rekord pri ustvarjanju albuma. (smeh)
Kris: S producentom Žaretom smo delali tri mesece. Tri in pol smo ga snemali z njim, pred tem pa kakšen mesec delali sami.
Kaj je bila največja razlika med snemanjem prvega in drugega albuma?
Bojan: Veliko več smo bili skupaj in večina albuma je nastala kar tukaj na našem 'placu'. To pomeni, da so bili aranžmaji po instrumentih v veliko večini zakoličeni tukaj, preden smo odšli v studio. Pri prvem albumu je bilo zelo očitno, da so se aranžmaji pesmi kreirali na licu mesta na snemanju, medtem ko so se tukaj v predprodukcijskem delu. Prvi album je nastajal zelo dolgo in smo ga sestavljali po delih, kot kakšne sestavljanke. Vsak od nas se je zato velikokrat v studiu znašel sam. Tokrat pa smo res veliko časa preživeli skupaj.
Predvidevam, da je to zelo dobro vplivalo na vas in na vaše ustvarjanje.
Martin: Ja, zelo.
Bojan: Ja, tudi mi smo lahko sproti zbirali vtise. Zvok tega albuma zdaj odraža to, kar nam ustreza.
Bojan, vi ste avtor večine besedil na albumu. Ali pesmi pišete sproti ali so bile kakšne še skrite na papirju?
Bojan: Večino teh komadov je bilo na začetku narejenih v angleščini kot demo, ne da bi res zapisal besedilo. Potem sem imel veliko težavo s tem, kako vsebino prevesti v slovenščino. Nekatere osnove tekstov so nastale na našem placu. Vem, da sem 'Povej mi, Katrina, me sploh rada imaš' čisto slučajno in spontano zapel iz glave, ko smo bili tukaj. Demoni so imeli že narejen tekst pred studiom, preostale pesmi pa so nastale praktično v celoti v zadnjem mesecu.
Kris: Edino 'Ne govoriva več o tem' je bila narejena že prej.
Bojan: Ja, to pesem je napisal Kris. Pa tudi 'Vse, kar vem' je bila napisana že prej.
Martin: Kris je bil pripravljen na album, Bojan pa ne. (smeh)
Bojan: Kris je bil že štiri leta pripravljen na drug album. (smeh)
Ali se v besedila vmešate tudi preostali člani?
Martin: Sam običajno dam kakšen predlog, ampak je Bojan ful defenziven. Potem pa čez kakšna dva dni Bojan ta komentar upošteva. V tistem trenutku je pa samo defenziva.
Bojan: Absolutno je vedno tako! (smeh) Jan mi je letos pri pesmi 'Ne bi smel' veliko težil. Pravzaprav sva med nastajanjem besedila, ki je danes aktualno, tukaj na placu imela dve krajši seansi, ko me je psihiral.
Jan: Nekako sem ta komad vzel precej osebno.
Martin: Ker si vedel, da ne bi smel. (smeh)
Bojan: A drugače nisi znal. (smeh)
Jan: Normalno je, da se vtikamo v takšne stvari.
Dejal si, da so besedila na drugem albumu tvoja zgodba in da si črpal izključno iz sebe. To pomeni, da vsaka pesem temelji na nekem dogodku ali človeku. Ali to pomeni, da se v vsaki pesmi najde oseba? Tako kot ste dejali, da bo Katrina vedela, kdo je?
Bojan: Pri prvem albumu sem imel samo pri pesmi 'Gola' v mislih neko realistično osebo, ko sem začel pisati pesem. Ko sem jo končal, pa ne več. Pri tem albumu sem dejansko res veliko črpal iz osebnega življenja. Praktično vse. Res je, da niso vse zgodbe točno takšne, kot so v pesmi. 'Ne bi smel' ne govori o specifičnem dogodku, ampak sem ga nekako sestavil v imaginarno zgodbo iz dogodkov, ki sem jih doživel z eno osebo. Pesem Tokio je edina čisto imaginarna pesem.
A to pomeni, da nisi plesal v Tokiu? (smeh)
Bojan: Ne. Še! (smeh)
Ali ste bili pod pritiskom, ko ste izdali album?
Kris: Niti ne. Ob izidu se je ogromno dogajalo, zato nismo začutili te teže, da smo dejansko izdali nov album. Na začetku seveda vidiš le milijon Instagram zgodb uporabnikov, ki so pisali, kako so navdušeni, da je nov album zunaj.
In ste sedeli tukaj na placu in spremljali odzive?
Bojan: Album smo vsaj desetkrat poslušali od začetka do konca in vsakič smo bili vedno totalno navdušeni. Res smo ga z veseljem poslušali. Ko je izšel, nisem o njem imel niti kančka dvoma. Vedel sem, da je vseh nas pet zelo veselih in srečnih, da je album zunaj, zato mi je bilo čisto vseeno, kaj kdorkoli napiše.
Ste si kdaj rekli, da bi lahko bilo vseeno še boljše?
Bojan: Jaz sem povsem zadovoljen.
Jan: Jaz tudi. Iskreno.
Dve pesmi v srbskem jeziku. Ste že prejeli kakšne komentarje z balkanske scene?
Kris: Srbi so nam pisali.
Bojan: Dobil sem povratne informacije od ljudi, ki smo jih spoznali na festivalu Exit, in od svojih sorodnikov. Komadi so jim zelo všeč, ampak ker so sorodniki pristranski, jih ne štejmo kot realne komentatorje. (smeh) Glasbeniki pa so zelo iskreno navdušeni in so nas že zelo lepo povabili, da naj pridemo kaj k njim.
Kris: Srbski komentarji so bili seveda zelo pozitivna stvar, bolj pa me preseneča to, da Slovenci niso nič rekli čez pesem Demoni, čeprav sem bil prepričan, da bo zanje šok. Vsi so se strinjali, da je hud komad, in pozabili, da smo uporabili auto tune. (smeh) In da kitare pridejo noter šele po eni minuti.
Martin: Veliko ljudem je ravno ta komad najljubši.
Bojan: Zelo sem vesel takšnega odziva, ker neskončno glasbenikov izdaja pesmi v angleščini, in to nikoli nikogar ne moti. Zgodilo pa se je že, da ko so slovenski glasbeniki izdajali pesmi v jezikih bivše Jugoslavije, so se nekateri z veseljem spotaknili ob to.
Kris: To nekako pove, da imamo odraslo in zdravo kulturo poslušanja glasbe v Sloveniji. Vesel sem, da so odprti tudi za različno glasbo.
Bojan: Srečo imamo, da nekateri poslušalci konzumirajo vsebino iz različnih glasbenih žanrov. Noben impulz potem ni neko presenečenje. To je vplivalo na nas, saj lahko zato naredimo pesmi, ki si med sabo niti žanrsko niti zvočno niso najbolj sorodne, vse pa izhajajo iz istega korena.
Kris: Želeli smo šokirati ljudi, ampak smo videli, da se bomo morali še bolj potruditi.
Bojan: Pa so oni šokirali nas, ker niso bili šokirani. (smeh)
Razmišljate tudi o angleških pesmih?
Bojan: V angleščini sem jih pisal izključno zato, ker v angleščini vse zveni dobro - brez kakršnegakoli pomena. Takrat, ko delam demo, lahko v angleščini sestavim komad, ki ne govori o ničemer. Tokio je v resnici tako naslovljena, ker sem v angleščini pel 'Dancing in the streets of Tokio' in je Žare želel, da se ta verz ohrani. Angleščina ni bila zares naš namen. Zelo smo bili pozorni na to, da kar bo tujega, bo srbsko. Potem pa smo začeli sodelovati z Američanom Toddom Burkom, ki je poskrbel za miks in mastering. Pokazal je zanimanje, da bi naredili še angleške verzije. Vse kaže na to, da bomo prihodnje leto odpotovali za kakšen teden dni k njemu in še kaj ustvarili.
Kako ste ga našli?
Kris: Na Tinderju.
Bojan: Našli smo ga na Tinderju za producente. (smeh)
Martin: Obstaja takšna stran. Ni Tinder, ampak stran, kjer producenti ponujajo svoje storitve.
Bojan: Zelo jasno napišejo, kaj so do zdaj dosegli. Pošlješ jim lahko prošnjo, in če sprejmejo, lahko delaš z njimi. Todda smo izbrali, ker je miksal pesmi benda The Cooks.
Kaj vam pomeni napolniti Stožice?
Jan: To je zagotovo eden največjih mejnikov, ki ga lahko slovenski glasbenik doseže.
Kris: Fora je, da potem, ko osvojiš Stožice, greš v penzijo. (smeh)
Bojan: Letos smo koncentrirali po vsej Sloveniji in bistvo Stožic je v tem, da se lahko vsi, ki so že bili na kakšnem koncertu, zberejo pod isto streho in pojejo naglas.
Zakaj ste dogodek najavili že več kot leto dni prej?
Bojan: Mislim, da imamo vsi radi tisto karto na hladilniku, ki predstavlja dan d za nas in datum, do katerega odštevamo.
Zaradi česa se običajno prepirate in glede česa se vedno strinjate?
Bojan: Vedno se strinjamo, da bo SSF, ampak ne povemo, kaj to pomeni.
Kris: Včasih se ne strinjamo, ali bi imeli nekje kakšen koncert ali ne.
Jan: Pa ali bi naročili mehiško ali ne. (smeh) Ali 'čevape'. (smeh)
Kris: Recimo tudi glede tega, kako hitro bomo razprodali Stožice in ali jih sploh bomo. Ali bomo delali dva večera ali šest.
Bojan: Niti ni zares nekih stvari, zaradi katerih se ne bi strinjali. Jabolko spora je po navadi vedno neka banalna stvar.
Jan: Običajno sta vedno Martin in Bojan tista, ki se glede nečesa ne strinjata.
Bojan: Ja! (smeh) In vedno je spor glede nečesa, kar sploh ni pomembno.
Kris: Bojan vedno zastavi neko vprašljivo trditev.
Martin: Bojan trdi brez kakršnegakoli ozadja, jaz pa kontriram brez kakršnegakoli ozadja. (smeh) Jaz imam vsaj neke argumente, ker Bojan jih nima nikoli. (smeh)
Bojan: Zelo uživam v tem, ko vidim, da se Martin pripravlja na bitko. (smeh) Res rad podžgem ta ogenj s čim bolj brezveznimi trditvami in Martinu se zmeša. (smeh) Imamo lepe prepire in hvala bogu so ti o kar nečem, ker takšni prepiri namreč pomenijo, da se pravzaprav nimamo o čem prepirati. Takšen prepir vedno mine z nasmehom in objemom.
Vsi: (smeh)
Martin: O, Bojan, kako lepo sva se zdaj skregala. (smeh) Pridi sem, da te objamem. (smeh)
Bojan in Kris, v enem intervjuju sta dejala, da je eden od vaju samski, drugi pa v zvezi. Se zavedate, da ste dali medijem in ljudem vabo, da jih bo to še bolj zanimalo? Sta to naredila zanalašč?
Bojan: Ja.
Martin: Pazi še to. Tudi Jan in Martin sva eden samski in eden ne.
Bojan: Oooooooo!
Kolikor vas poznam, bo pri tem verjetno ostalo in mi ne boste zaupali kaj več?
Bojan: Tako je. Tukaj bo tudi ostalo.
Napisala: Živa Avžner // Fotografije: Primož Lukežič, Aleksandra Saša Prelesnik, Vita Orehek In Marko Alpner
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču