Ivo Kores je letos spomladi sprejel vodenje Dnevnika na RTV Slovenija, čeprav je še vedno dejaven tudi na Radiu SI, kjer skrbi za koordinacijo vsebine in novinarjev.
Dve različni področji, ki se še tako zelo prepletata, sta simpatičnemu voditelju blizu, kar mu je pri delu v veliko prednost.
Ko ste začeli kariero v medijih, ste imeli veliko željo delati Dnevnik. Kako zdaj doživljate to poslanstvo?
Spomnim se teh začetkov. Ko enkrat začneš v medijih, spoznavaš ozadja tega dela, veliko bolj se začenjaš zavedati truda, ki ga mora vsakdo vložiti, da ustvari minuto programa. Šele takrat sem s spoštovanjem gledal na tiste, ki so vodili takšne in drugačne oddaje, intervjuje, pripravljali prispevke, naenkrat sem opazil, da delo ni tako enostavno. Verjetno bolj kot vodenje dnevnika se me je dotaknila želja, da bi nekoč bil tak profesionalec. Vodenje Dnevnika mi je pač predstavljalo nekako vrhunec tega dela. Pozneje se nisem več spomnil te želje … Šele ko sem dobil ponudbo za sodelovanje, sem pri sebi z nasmeškom dejal: Pazi, kaj si želiš, ker se lahko uresniči!
Razvedrilne oddaje so bile nekako vedno bolj v ospredju, čeprav ste se v zadnjem času posvečali tudi informativnim oddajam. Je bil to velik plus, ki vam je pomagal, da zdaj lažje vodite Dnevnik?
Verjetno je tudi to pogojeno z zrelostjo oziroma starostjo. Na začetku imaš večjo afiniteto do razvedrilnih vsebin, pozneje se lotevaš resnejših vsebin, ki niso vedno povezane z nasmeškom. Sem pa kot radijski voditelj in vodja slovenske redakcije na Radiu SI vsakodnevno soočen z informativnimi vsebinami. V pomoč mi je zdaj, ker moram biti ves čas na tekočem, tudi v izmenah, ko nisem na Dnevniku.
Zaupana vam je bila kar precejšnja naloga. Kako ste jo sprejeli?
Ponudba se mi je zdela neverjetna, sprva sem imel občutek, da so ti 'čevlji', številko preveliki zame. Nekaj spodbud in prigovarjanja znancev pa so me usmerili v drugačno razmišljanje, zato sem sprejel ponudbo in izziv. Da pa nisem tako strašno 'mimo', sem ugotovil na prvih testih in vajah. Ponudba za vodenje Dnevnika je verjetno nekaj, kar se ti ne zgodi vsak dan, zato nisem niti razmišljal več, da izziva ne bi sprejel.
Kar nekaj podlage in tudi poznanstev ste si pridobili še v času, ko ste vodili televizijsko oddajo Dobro jutro. Vam to zdaj koristi?
Ekipa, ki je v prvih letih ustvarjala Dobro jutro, je bila v na vseh treh koncih Slovenije, v Mariboru, Ljubljani in Kopru, skupaj z dopisniki, ki so pridno sodelovali, enakomerno številčna. To nam je omogočilo celostno sliko dogajanja, saj so bili vsi trije centri bolj enakomerno zastopani v programu, kot urednik oddaje pa sem imela veliko stika s preostalimi sodelavci na RTV-ju. In vesel sem, da je veliko dobrih ostalo v medijih. Dobro jutro sem vodil in soustvarjal do leta 2007 in na to obdobje me vežejo fantastični spomini.
Koliko pa lahko sploh sooblikujete eno oddajo?
Oddajo oblikujejo vsi – uredniki, novinarji, realizatorji, snemalci, voditelji … Celotna ekipa, vsaka minuta je dogovorjena, brez tega ni oddaje. Urednik pa je tisti, ki nekako določa vrstni red pomembnosti novice. Ne nazadnje je njegova dolžnost, da ima največ informacij. Se strinjam, da je politike preveč. Če pogledamo čez planke, vidimo, da se večje, pomembnejše države ne ukvarjajo toliko s politiko. Obstaja pa velika razlika med nami: tranzicijski čas, v katerem je imela politika očitno preveliko vlogo v ostalih porah našega prebujanja. In ceno plačujemo vsi. Še vedno. In vedno znova se sprašujemo, kje je odgovornost tistih, ki so bili odgovorni.
Nekje sem zasledila, da kakšno stvar tudi radi zakomplicirate. Je še vedno tako?
Še vedno, sem pa ugotovil, zakaj kompliciram. S tem, ko sem dosleden in za marsikoga malenkosten pri nekaterih zadevah, si namreč precej olajšam svoj čas in življenje. Nerad ponavljam iste zadeve, to je zame namreč stran vržen čas. Nerad za otroki pospravljam, to je namreč njihovo delo ipd ... In tudi resnicoljuben sem, želim spoznati zgodbe z obeh plati.
Glede na to, da se vozite s štajerskega konca, kako in koliko časa boste imeli med tednom zase?
Najbolj trenutno trpijo moji trije sončki, želim, da bi se čim prej zadeve normalizirale. Trudim se, da bi z njimi preživel toliko kakovostnega časa kot prej. Rekreacije je manj, že pred časom sem zaradi poškodbe kolena opustil padalstvo, zdaj pa poskušam z nekakšno dnevno telovadbo in sobnim kolesom ohranjati formo. Premalo!
Neki ventil si bom moral spet omisliti. Če bo čas. ■ MIMA
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču