Željka Predojević in Boštjan Korošec obožujeta glasbo. Moderno, operno, tisto iz muzikala, predvsem pa tisto, ob kateri so plesali v sredini preteklega stoletja.
Morda je bila usoda, morda naključje ... sestali smo se v več kot sto let stari kavarni, v kateri so se prav v tistem trenutku vrteli ritmi, ob katerih bi z lahkoto vsi trije zaplesali.
Story: Začela bi tam, kjer sta svojo zgodbo začela vidva ...
Boštjan: Spoznala sva se, ko je Željka magistrirala, jaz pa diplomiral pri isti profesorici. Spoznala sva se v Dalmaciji, na seminarju na Braču.
Story: Kaj pa sta najprej opazila drug na drugem?
Željka: Spomnim se, da je bil fleten. Takrat je bilo poletje in vem, da je bil zelo lepo zagorel.
Boštjan: Jaz se pa spomnim, da mi je šla grozno na živce. (smeh)
Željka: (smeh)
Story: Zakaj?
Boštjan: Ne vem.
Željka: Rekel je, da sem delovala vzvišeno.
Boštjan: Ampak pri meni to očitno pomeni, da se razvija simpatičnost. (smeh)
Željka: Še vedno mu grem sicer malo na živce. (smeh) Zdaj pa sploh, ko sva se poročila.
Story: Kdaj sta se poročila?
Željka: 27. maja.
Story: Kako lepo! Čestitke! Kako pa sta se lotila projekta 'poroka'?
Željka: Bila sva zelo sproščena, ker imam prijateljico v Dubrovniku, ki je direktorica hotela Morje, čudovitega butičnega hotela, in mi je pri tem veliko pomagala.
Boštjan: Sicer sva kar nekaj časa vedela, da se bova poročila. Najina zaroka je trajala kar nekaj časa, ker je za organizacijo poroke vedno nekaj prišlo vmes. Poleg nastopov in izobraževanj imava tudi svojo šolo odrskih umetnosti, ki je v Sloveniji v teh krogih že zelo dobro poznana. Do pred 14 dnevi pred poroko tako še nisva vedela ravno veliko ...
Željka: Pet dni pred poroko smo potem šli v Dubrovnik.
Boštjan: Pri načrtovanju poroke sva gledala samo na to, kdaj imava malce več dni prosto. Vzela sva koledar, rekla: 'Tu sva pet dni prosta, poročiva se takrat.' Zato je bilo tudi 27. maja. 6. junija pa sva že imela premiero Vesne. V Dubrovnik sva torej šla za slab teden dni in v tem času vse uredila.
Story: Na slikah je videti prelepo ...
Boštjan: Najin prijatelj Rok Tržan, ki je sicer poročni fotograf, nama je naredil prelepe fotografije.
Story: Poročila pa sta se prav ob morju?
Željka: Ja, na plaži, ob morju. Sprejem smo imeli na prelepi terasi v hotelu.
Boštjan: Mi smo bili v resnici prvi gosti v tem hotelu.
Story: Ste vsi potem tudi spali tam?
Željka: Midva ja, ostali pa na drugih destinacijah v Dubrovniku. Imela sva poroko v ožjem družinskem krogu, bilo je okoli 50 ljudi.
Story: Pa je vajino poroko zaznamovalo tudi kakšno glasbeno presenečenje?
Željka: Boštjan si je želel, da bi mu zapele klape, zato sva mu z mamo pripeljali čudovito mlado klapo iz Dubrovnika, in to je bilo njegovo presenečenje.
Boštjan: Zanimivo je morda to, da sicer nisva imela žive glasbe na poroki, ampak izvrstnega didžeja, ki je vrtel glasbo, ki je nam blizu. Vrnili smo se v petdeseta, šestdeseta ... da so tudi naši starši in sorodniki lahko uživali. Imeli smo se res lepo.
Story: Na katero pesem pa sta se prvič zavrtela?
Željka: Na Iva Robiča, Stranci u noči.
Boštjan: To je pesem Strangers in the night Franka Sinatre.
Željka: Ja, ampak je pa njegova pesem nastala po Ivu Robiču.
Boštjan: To malo ljudi ve. Gospod, ki je to pesem napisal, je šel v Ameriko in to pesem prodal Franku Sinatri, ta pa jo je posnel.
Story: Zanimivo. Kako je pa z vama povezana ta pesem?
Željka: Ko sva bila prvič na zmenku, je v ozadju igrala ta pesem. Ampak Iva Robiča oba obožujeva!
Story: Omenili ste prvi zmenek. Kako je to bilo videti?
Boštjan: Zelo po stari šoli. Peljal sem jo na ples. (smeh)
Željka: Boštjan me je povabil na ples, jaz sem si šla kupit obleko. Bilo je zelo romantično.
Story: So se starši prvič spoznali na poroki ali že prej?
Boštjan: Spoznali so se že prej, saj sva se midva poročila po desetih letih skupnega življenja. Zato morda nisva tista tipična mladoporočenca.
Story: Pa se spomnite, kako je bilo, ko ste prvič prišli v Dubrovnik spoznat Željkine starše?
Željka: Najbolj zabavno je bilo, ko je Boštjan prišel v Dobrovnik. Moj dedek, ki je bil vojni veteran, mu je odprl vrata, oblečen v samo slovenske blagovne znamke. Imel je kapico Gorenje, majico Rogaška Slatina ... (smeh) Nisem mogla verjeti.
Story: Potem ste se pri njih takoj počutili kot doma?
Boštjan: Seveda.
Željka: Moja babica je na mizo postavila samo slovenski kristal. (smeh)
Boštjan: Zelo lepo so me sprejeli, res. Njen oče mi je rekel, da je pomembno samo to, da je njegova hčerka srečna.
Željko: In podaril mu je tudi dres hrvaške reprezentance. (smeh)
Story: Kaj pa, če Slovenija in Hrvaška igrata nogometno tekmo, za koga navijata?
Boštjan: Ne eni ne drugi nismo tako goreči navijači. Morda je malo klišejsko, ampak glede na to, da je moja žena iz Hrvaške, nismo tako nacionalno orientirani. Meni je vseeno. Je pa zanimivo, ker ima Željka še dve sestri in sestrični, in ko smo vsi skupaj, z zeti vred, je to malce drugače. (smeh) Malce je rivalstva, ampak se načeloma bolj hecamo kot ne. Najboljše pa je, ko igrata Slovenija in Hrvaška, ker tako ali tako mi vedno zmagamo. (smeh)
Željka: Ati je torej za Hrvaško, mami pa brani moje slovenske barve. Ona navija za Slovenijo. (smeh)
Story: Željka, vi ste iz Dubrovnika, čeprav že dlje časa živite v Sloveniji, v Celju. Kako ste se počutili, ko ste se preselili?
Željka: Morje je vedno v meni. (smeh) Kamorkoli grem, nesem morje s sabo. Se pa tu počutim enkratno. Bolj ko je vroče, več energije imam. (smeh) Šla sem pa za ljubeznijo in ni mi bilo težko. Manjka mi družina, ker smo sicer zelo povezani.
Boštjan: Ampak zate ta selitev ni bila taka sprememba, ker si bila že prej na študiju v Zagrebu.
Željka: Res je. Že od 15. leta sem naokoli.
Story: Tudi zdaj ste še vedno veliko naokoli. Videla sem, da se izobražujete na Dunaju. Pa saj vidva sta povsod!
Boštjan: Zdaj sva se že malce umirila. Navadno zdaj hodiva na izobraževanja, ki so bolj kampanjska. Ko je Željka že naredila magisterij, sem na primer šel delat specializacijo v Ameriko.
Željka: Prej sva bila zelo leteča. Živela sva v Nici, Boštjan je šel malo v Ameriko, malo v London ...
Boštjan: Nekaj let sva torej živela kar iz kovčkov, niti nisva imela stanovanja, ampak sva bila malo tu, malo tam.
Story: Pa se vama zdi, da takšna dinamika dobro vpliva na zvezo?
Želja: Jaz mislim, da je to pozitivno. Vsak je imel svoje življenje, ko sva bila skupaj, nama je bilo pa vedno čudovito. Pomembno mi je, da ima on svoje cilje, jaz svoje in da imava tudi skupne. Midva tako dobro delujeva.
Story: Željka, glede na to, da ste vi iz Dubrovnika, navadno potem tudi počitnice preživljata prav tam?
Boštjan: Vedno greva najprej domov, potem pa se odločiva še, ali bova šla kam drugam. Vedno pa greva najprej v Dubrovnik.
Story: Letos sta že bila na počitnicah?
Željka: Letos naju še čakajo, hvala bogu, ker sva imela zelo naporno sezono, imeli smo kar tri muzikale.
Boštjan: Zdaj počasi zaključujemo sezono predstav, danes je še ravno zadnja predstava Vesne, kjer jaz nastopam, Željka pa je učiteljica petja in 'vocal coach'. Imela sva Veroniko Deseniško, kjer sva oba nastopala in pripravljala pevce, pa še Cvetje v jeseni, kjer je delala tudi Željka. Letos so bili kar trije muzikali in bilo je res zelo aktivno. Zdaj ste naju res ujeli tik pred dopustom ...
Story: Kako pa so videti vajina dopustovanja? So tudi prežeta z glasbo?
Željka: V Dubrovniku, ja, ker greva pogosto na kakšno predstavo. Tam je Dubrovniški poletni festival in na njem vedno uživamo.
Boštjan: Tam je res veliko dobrih koncertov, sicer pa se navadno drživa tega, da glasbo pustiva doma. So sicer vedno neka razmišljanja za naprej, nabiranje idej in podobno, ampak načeloma kitare in te stvari pustiva med dopustom malo počivati.
Željka: Ko greva na kakšen otok, so res samo hišica, morje, dobra hrana in res ne pojeva. (smeh)
Story: Pa gledata kakšne muzikale doma, pred televizijo?
Željka: To res obožujeva. Pogledava skupaj, gledava, kaj je zanimivega, kaj bi lahko delala.
Boštjan: En vidik je službeno-poslovni. Da veš, kaj se dogaja, da si v toku s časom, nekaj pa tisto, kar je od vsega tega tebi blizu. Velikokrat pogledava nove predstave, odpraviva se v London na kakšno predstavo, poleg tega pa ti tudi internet danes omogoča to, da si veliko stvari lahko pogledaš od doma.
Story: Pa so potem vajina potovanja velikokrat povezana prav z ogledom predstave?
Željka: Vedno! Vsako potovanje ti prinese neki novi spekter in drugače začneš gledati na svet. Za službo je pa to tako ali tako čudovito.
Story: Ko se zasebnost in posel tako močno prepletata, je verjetno težko narediti ločnico?
Boštjan: Tega pri naju ni. Ne ukvarjava se s temi podrobnostmi, pogovarjava se recimo o urniku.
Željka: Ko sva pri projektu, si poveva, takrat komentirava. Ne pa doma. Doma rada gledava filme, rada imava dobro hrano ...
Boštjan: Rada imava estetiko lepega življenja. Tudi tu zdaj z vami, ko smo se dobili v prelepi stari kavarni, s to glasbo ... to nama je super.
Story: Kdo pa bolje kuha pri vaju?
(Željka pokaže s prstom na Boštjana)
Željka: On je masterchef. Jaz zelo rada jem, ampak Boštjan odlično kuha!
Boštjan: V resnici ne kuham po receptu, ampak samo združim to, kar imamo v hladilniku. Trudiva se, da jeva čim bolj raznovrstno in zdravo hrano. Da ni težkega mesa, da je več rib. Zdaj pa že komaj čakam, da prideva v Dubrovnik, ker bo na mizi vedno kakšna školjka, škampi, hobotnice, ribe ...
Story: Pa se držita kakšnega posebnega prehranjevalnega običaja?
Boštjan: Zadnje dve leti, odkar gledam na prehrano, sem izgubil že kar nekaj kilogramov, ker sem jih vmes že kar nekaj nabral. In to samo na osnovi pametne zdrave prehrane, od tega, kar sva izločila beli sladkor, belo moko ... samo to. In v resnici ni tako težko, kot se sliši. Veliko zadev je, s katerimi jih lahko nadomestiš, s kakšnimi žitaricami, kvinojo ... veliko je tega.
Kaja Milanič
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord
