Željko Bebek je glasbenik, ki se je proslavil kot pevec skupine Bijelo Dugme, po odhodu iz legendarnega jugoslovanskega banda pa zgradil uspešno samostojno kariero.
Danes mu na odru družbo delajo mladi glasbeniki, polni energije in znanja, ki poskrbijo, da tudi njemu ne zmanjka moči ob triurnem spektaklu na odru. No, k temu veliko pripomore tudi zdrav življenjski slog, kot nam je zaupal Bebek, je nezdrave navade že pred leti črtal iz svojega življenja.
Kako se počutite tu, v Ljubljani?
Čudovito, Ljubljana je prelepo mesto. Čiste in lepe ulice ter nasmejani obrazi. Vedno je lepo priti, najsi bo le kratek obisk ali pa daljši oddih.
Kakšni spomini vas vežejo na slovensko prestolnico?
Večinoma so povezani z velikimi koncerti, ki sem jih v svoji karieri odpel tu. Vesel sem, da sem lahko Ljubljano obiskal tudi, ko so bili otroci še majhni. Navdušeni so bili nad Tromostovjem, sprehodili pa smo se tudi do gradu. Vedno je bilo lepo, saj nam je Ljubljana na dosegu roke, le lučaj od Zagreba.
No, tu vseeno ni Selme, ki bi ji lahko posvetili pesem.
Že res, vendar se Selma v svojih pogovorih velikokrat spominja Ljubljane. Vse dokler je lahko potovala, je z veseljem obiskovala naše koncerte tudi v Sloveniji, natančneje v Hali Tivoli.
V skupini Bijelo Dugme ste preživeli desetletje, kar je v primerjavi z vašo petdesetletno glasbeno kariero dokaj malo. Se vam zdi zaman, ko vas ljudje še vedno sprašujejo o 'belem gumbku'?
Če bi moral prav dolgo govoriti o skupini Bjelo Dugme, mi to ne bi bilo preveč všeč. Utrudil bi se. Zavedam se, da sem svojo kariero začel prav tam, vendar pa sem tudi odgovoren za tako bleščeč uspeh skupine. V resnici nimam prav veliko težav.
Nekoč ste dejali, da so bila vaša leta v skupini Bjelo Dugme neke vrste poslovno sodelovanje. Kako ste to mislili?
Na začetku je bilo vse v znamenju prijateljstva, čustev in lepih načrtov. Torej izpolnjevanje želja, dolgoletnih sanj. To se je hitro spremenilo v posel. Skozi to pa vedno meriš uspeh. Ko sem končal desetletno kariero v skupini Bjelo Dugme, sem moral napraviti neki preobrat, inventuro. Kar se tiče ciljev in še posebej glasbenih, sem marsikaj izpolnil že v skupini. Ko je še delovala. Poslovno pa to desetletje ni bilo tako uspešno, zato sem se odločil za solistično kariero. Ta je veliko boljša.
Zdaj torej glasba ni več posel, temveč način življenja?
Res je, čeprav je glasba vedno bila del mojega življenja. V veselje mi je bilo delati nekaj, kar je razveselilo tudi druge. S svojim delom sem poskrbel za nasmeh na obrazih poslušalcev, odprl njihova srca. Ta del pa se imenuje posel. Od nečesa moramo živeti. Trudiš pa se živeti, kar se da lepo, dobro. Ko preteče nekaj časa, kot v mojem primeru, ko imaš 70 let in več, ko opraviš z izzivi, glasba spet postane najlepši del življenja, nekaj, kar izbereš, česar si želiš. Tako si še bližje čustvom, s tem pa tudi poslušalcem.
Se vam kdaj zgodi, da se zjutraj prebudite in ne čutite potrebe po petju, koncertih, glasbi?
Ne, glasba je zame vedno izziv. Izpolnitev otroških sanj. Kot otrok sem sanjaril o tem, kaj bom nekoč počel in se spraševal, ali mi bo to uspelo. Ko se zdaj zbudim in me čaka pot, večerni koncert ali pa začetek turneje, sem srečen, da sem še vedno zanimiv, kar je dokaz, da delam dobro.
Sami ste s tem izpolnili velike sanje, vaši starši pa verjetno niso bili tako zadovoljni z izbiro?
Seveda niso bili. Moja mama in oče sta me rada poslušala, vendar nista verjela, da je od tega mogoče živeti. Bilo ju je strah, da se mlad človek poda v anarhijo, avanturo, v času, ko smo živeli za železno zaveso. Bilo ju je strah, da se mi ne bo zgodilo kaj slabega. Na srečo sta se motila. V glasbi mi je vedno dobro šlo, in dokler sta bila živa, sta bila vesela, da sem našel nekaj, kar me je resnično izpopolnjevalo.
Kaj je po vašem mnenju najboljši del solistične kariere?
To, da daš vse od sebe, da se pokažeš v najboljši luči. V karieri sem nekatere stvari že davno naredil, očitno dobro, zato se lahko pohvalim z dolgim glasbenim stažem. Ko pa se odločiš za novi korak, se moraš potruditi, da narediš spet nekaj, najbolje in najlepše. Moj nov album Ovo nešto naše je eden izmed tistih, na katerega sem zelo navezan. Na vse zgodbe, ki jih je mogoče slišati. Vesel sem, da je naletel na dober odziv občinstva in kritikov. Vesel sem tudi številnih nagrad, ki sem jih ob tej priložnosti dobil. Naslednja naloga, ki me zdaj čaka, je, da to dobro predstavim tudi na koncertu.
Številni menijo, da ste z leti čedalje boljši.
Kot vino, pravijo. Računal sem, da bom s 70 leti še imel dovolj energije, ki mi bo omogočala shajati z dosti mlajšimi. Na odru imam tako prekrasen mlad band, precej mlajši od mene. Na srečo pa imajo dovolj moči in energije, da odigrajo koncert skupaj z menoj. Ne bi mogel več delati s starimi glasbeniki, saj mislim, da se prehitro utrudijo. Stari glasbeniki se s težavo odrečejo slabim navadam. Najsi bo to kajenje, alkohol, pozno vstajanje ... Če se teh ne rešiš, ko ostariš, postaneš nekako težek. V zadnjih 15 letih sem marsikatero slabo navado črtal iz svojega življenja, zato imam dovolj energije, da se kosam z mlajšimi. So polni energije, znanje, kar mi v tem delu kariere prija, saj so moji koncerti tako na svetovni ravni.
Od kod črpate energijo?
V veliki meri je za to zaslužno zdravje. V zadnjem času sem se veliko posvetil sebi, svojemu dobremu počutju. Odrekel sem se kajenju, alkoholu ... Izbiram le zdravo hrano, sestavine kupujem pri lokalnih pridelovalcih. Rad imam tudi šport. Celo zimo preživim na smučkah, poleti pa uživam v ribolovu. Zadnji dve leti sem se posvetil telovadnici, ugotovil sem, da tam človek najde ravnovesje, da lahko sijajno živi in zdravo spi. Tako vzdržujem to harmonijo kondicije in zdravja.
Je bilo težko spremeniti nezdrave navade?
Ne, zavedam se, da če bi še naprej vzdrževal te slabe navade, bi moral slej ko prej v pokoj. (smeh) Potrebujem energijo za tri ure koncerta, to zahteva veliko mero kondicije, tako pozivam vse, naj se o tem prepričajo na lastne oči.
Besedilo: Nika Arsovski // Foto: Primož Predalič