Željko Hrs: Izziv je v sebi najti to, kar nisi

Željko Hrs: Izziv je v sebi najti to, kar nisi (foto: Nejc Saje) Nejc Saje
Vir: Jana
25. 8. 2017

Gledališki, filmski in radijski igralec Željko Hrs je letos prejel Župančičevo nagrado za šest odrskih upodobitev v zadnjih dveh letih v Slovenskem mladinskem gledališču, kjer je od leta 1980 igral v vrsti kultnih predstav.

V zadnjem času pa se vse bolj ukvarja tudi z dramaturgijo, zgodovino in teorijo gledališča.

Zakaj ste se po končanem študiju igre zaposlili v Slovenskem mladinskem gledališču (SMG), ki mu ostajate zvesti še danes?

SMG je razpisal štipendije, ko sem bil v drugem letniku študija. Sprva sem obiskoval pomorsko šolo, vendar sem že na prvi plovbi ugotovil, da to ni zame, zato sem se odločil, da grem na sprejemne izpite na AGRFT. Starši so temu nasprotovali, ker so menili, da se lahko z igralstvom ukvarjam v popoldanskem času. Za prvi letnik sem imel prihranke od plovbe, v drugem letniku pa mi je zelo koristila štipendija, vendar se za SMG nisem odločil le zaradi štipendije. Leta 1980 se je namreč SMG zelo spremenil. Pred tem je bilo otroško gledališče, potem pa je postalo sodobno eksperimentalno gledališče. Postalo je takšno gledališče, kot sem si ga od nekdaj želel.

So za razvoj igralca pomembnejše velike vloge kot manjše?

Za SMG je značilno, da ni delitve na velike in majhne vloge, ampak smo večinoma delali predstave, kjer so vse vloge enako pomembne. Način dela, kjer je na prvem mestu kolektiv, šele nato posameznik, se mi zdi pomemben. Ne predstavljam si, da bi delal v katerem drugem gledališču.

Je pomembno, da vam režiser omogoča svobodo pri ustvarjanju vloge?

Razlika med starejšimi in sodobnimi režiserji je v tem, da slednji dopuščajo veliko več možnosti za sodelovanje. Sodobni režiserji razumejo, da sinergija več ljudi lahko daje boljše rezultate. Kot igralec nisi samo soustvarjalec svoje vloge, ampak lahko v odprtem dialogu vplivaš na predstavo. Sinergije in sodelovanje zagotovo prinesejo boljše rezultate.

Je pomembno, da imate s soigralci prijateljske odnose?

Zagotovo. To, da si del stalnega ansambla ima svoje prednosti in slabosti. Toda prednosti pretehtajo. Če delaš z ljudmi, ki jih poznaš, in imaš do njih zaupljiv odnos, oni pa do tebe, takšni odnosi presegajo delovno etiko in prehajajo v prijateljstvo. Trdne vezi nastanejo, če imajo ljudje različne režiserske in gledališke izkušnje ter se podpirajo med sabo. Tvoj kolega namreč ni tvoj konkurent. Dober si toliko, kot je dober tvoj kolega.

Se to kaže tudi na odru?

Da. V klasičnih zasedbah je namreč več napetosti v odnosih med kolegi. Ekipe, s katerimi sem sodeloval, so bile izjemno tovariško naravnane med delom na vajah in tudi v osebnih odnosih, pa tudi med predstavami, ker te takšen način dela zaveže precej močneje kot tekmovalnost. Zame je odnos s kolegi, ki presega običajne delovne odnose, izjemno dragocen.

Kdaj vas je prevzelo navdušenje nad igralstvom?

Preden sem končal pomorsko šolo sem sodeloval z gledališko skupino atelje SAAB, ki jo je vodil Branko Kraljevič. V njej je bila zbrana ekipa študentov z Akademije ter lokalni amaterji. Iskali so mladeniča za predstavo Hvarčanka Martina Benetoviča in takrat sem se prvič znašel na odrskih deskah. Pozneje sem odlašal s prošnjo za plovbo, ker sem se okužil z gledališčem. Opustil sem pomorstvo in nekaj časa delal kot nočni portir v Portorožu, ker sem vedel, da bom potreboval denar, če bom sprejet na akademijo.

Ste bili takoj sprejeti?

Da, ker imajo na akademiji raje tiste, ki nič ne vedo, saj te potem lažje ustvarijo po svoji podobi. Naš šolski sistem je vojaški, ker moraš iti skozi nekatere stopnje, ki so po mnenju profesorjev nujno potrebne. V tebi iščejo tisto, česar nimaš, ne tistega, kar imaš. Na Akademiji za vizualne umetnosti AVA v Ljubljani predavam zgodovino gledališča. AVA deluje po angleškem sistemu, kar pomeni, da v študentu iščeš to, kar ima, in to spodbujaš, saj to daje boljše rezultate.

Doslej ste odigrali tudi nekaj negativnih likov. Kaj vam pomaga pri ustvarjanju negativcev?

Negativci imajo veliko več mesa na kosteh kot pozitivni liki. Osebnostno sem zelo drugačen od negativcev in izziv je najti v sebi to, kar nisi, čeprav je v tebi nekaj potencialno slabega. V predstavi Sarajevo sem igral enega od napadalcev Sarajeva in lik sem ustvaril tako, da je bil simpatičen. Ko smo s predstavo gostovali na severu Švedske, je neka begunka po predstavi dejala: »Neverjetno, kako ste ga ustvarili. Jaz sem živela s takšnim človekom. Bil je simpatičen, ampak obenem izjemno naporen in nevaren.« Negativci so večplastni. Sicer pa ima vsaka vloga svojo dinamiko in pri ustvarjanju vloge mi pomaga tudi to, da se sprašujem, kako bi ravnal v podobni situaciji.

Kaj vam je pomagalo pri ustvarjanju vloge Kreša, očeta Roka Petroviča, v predstavi Rokova modrina?

Kreša Petroviča nisem osebno poznal, ampak smo se igralci srečali z Rokovo mamo Zdenko, ki sem jo lahko vprašal veliko stvari. Zelo mi je pomagala, ker sem iz tega, kar mi je povedala, lahko naredil vlogo. Po premieri je rekla, da je bil Krešo točno takšen. Zanimivo je ustvarjati like na podlagi resničnih oseb, ker jih želiš upodobiti takšne, kot so bili v resnici, hkrati pa ohraniti njihovo človeško dostojanstvo.

Pred kratkim ste prejeli Župančičevo nagrado za izjemne stvaritve na področju umetnosti in kulture za obdobje zadnjih dveh let. Pripisujete nagradam velik pomen?

Nikoli se nisem obremenjeval z nagradami. Ob novici, da bom prejel Župančičevo nagrado, sem se spomnil na dialog iz predstave Vita Tauferja, Alica v čudežni deželi iz leta 1986, kjer mačka Režalka reče Alici: »Če boš hodila dovolj dolgo, boš prav gotovo nekam prišla.« Lepo je, ko nekdo prepozna to, kar delaš. Po drugi strani pa mora obstajati tudi nekdo, ki te podpira in nominira. V SMG sta to Mateja Dermelj in Tina Malič.<

Besedilo: Danaja Lorenčič
Fotografije: Luka Kase, Nejc Saje, Nada Žgank