V spomin Tomažu Humarju

Vir: Story
14. 11. 2009

Intervju za revijo Story, kjer je takrat povedal, da zgodba z Nango še ni zaključena. Sedaj se je to zgodilo in zgodba se je zaključila dokončno. Iskreno sožalje njegovi družini.

Nisva se sestala prvič, a je name zopet naredil vtis in mi dal misliti. Je človek, ki lahko – če ga znaš začutiti in ti to dopusti – zadane. Tri leta po Nanga Parbatu, ločitvi, obdobju z Majo Roš, o katerem pripoveduje s prav posebno zasanjanim in ljubečim pogledom, je Tomaž Humar seveda drugačen. Vsega tega nisem mogla obiti, sem pa tokrat kljub vsemu želela izvedeti kaj o (njegovih) ženskah.

Mislim, da mi je, vsaj za Tomaža Humarja, povedal precej.Za čas po Nangi pravi, da je bilo to obdobje vandime: “Ki se je namesto običajnega usihanja stopnjevalo, ki ga je bilo vredno doživeti. Po drugi strani pa je bilo to zaje… obdobje. Resda nisem prvič doživljal česa podobnega, sem pa prvič doživljal takšne frustracije ljudi. Določena skupina pri nas, ki je bila povezana še z drugo skupino v tujini, je imela prav paranojo zaradi tega, ker sem preživel. In to me je kot človeka, ne kot plezalca, pretreslo.”

V tem času se je, kot razmišlja na glas, izkristaliziralo, da je imel ves čas veliko oboževalcev, pa tudi veliko sovražnikov. Veliko ‘prijateljev’ se je vrtelo okoli njega in nato kmalu tudi odvrtelo. “Klasična zgodba, nič novega. Sem pa delno tudi sam kriv, ker dopuščam zelo malo manevrskega prostora. Zelo malo ljudi spuščam k sebi, v svojo ‘celico’. A če se nekdo počuti del tvoje bližine, potem to pomeni, da naj bi te poznal, če pa te ne, potem to pomeni, da ni tvoj prijatelj.«

Za minula tri leta pravi, da je sreča, da obstajajo slovenski gozdovi, ki so zelo lepi, živijo pa v njih tudi klopi, ki prenašajo veliko bolezni. In posledice teh poskuša Tomaž z intenzivnimi terapijami v tujini končno ozdraviti in očistiti iz svojega organizma. Prizna, da mu je v tem obdobju težko pomagati. “Ker v takih časih ne oddajam najbolj prijetne energije, če se milo izrazim.”

Ugotavlja tudi, da smo vsi neki terapevti, le da eni iz lastnih izkušenj, medtem ko drugi iz izkušenj drugih, ki so jih nekje prebrali ali slišali. Njegove izkušnje so tudi take, da upanje ne umre zadnje, zadnja umre bolečina. Tega seveda ni prebral, ker v knjigah piše malce drugače.

Pred časom, ga spomnim, je izjavil, da zgodba z Nango še ni zaključena. Danes pravi, da se ta zgodba končuje. “Ker planika, ki je bila takrat utrgana, ne diši več tako, kot je včasih, in ker se tudi vandime, zagorskih zvonov, ne sliši več.” Se potem počasi začenja nova zgodba? “Nisem človek, ki obrača liste v življenju kot čevapčiče na žaru. Umre lahko telo, ideja nikoli. Ideja ali vizija je v polju, v katerem živimo, in tako ne more izpuhteti, je večna. Ko se zadeve podrejo, je vedno nekaj časa vakuum, potem pa se naredi prostor in to je v bistvu eno najbolj pomembnih obdobij v življenju. Ko narediš prostor za novo energijo, ko si priznaš, takrat je prav gotovo čas za novo zgodbo.”

Letos je Kanadčanka Bernadette McDonald, s katero sta pred leti skupaj plezala v Paklenici, napisala knjigo o njegovem življenju. Naslov je seveda Tomaž Humar (slovenski prevod naj bi dobili aprila prihodnje leto), sam pa pravi, da vsega, kar se mu je zgodilo, ne želi še enkrat podoživljati, zato knjige ni prebral. Tudi zato, ker so knjige vedno le interpretacija nekih dogodkov, sam pa ve, kaj je in česa ni doživel.

“Lažje je brati o nekom tretjem, ki se mu je nekaj zgodilo, kot pa o sebi. Ker čas ran ne celi, ampak jih samo pokrije. Enako je s trenutki sreče - ne zbledijo, vedno so tu. V življenju lahko odmeriš, kar si zameril, a pozabiti ne moreš nikoli.”

Kakšen pa je Tomaž Humar? “V javnosti sem že vriskal pa tudi jokal, in to ne enkrat. Imeli smo se že zelo dobro, tudi po šankih in mizah se je plesalo. In jokalo na samotnih grebenih, žalnih vežicah ali pa na zelenih kavčih. Ja, vse to sem jaz. Dolgčas ni ob meni nikoli, je pa naporno. Nekaj stvari v življenju pa je, o katerih si ne pustim vprašanj in jih peljem po svoje. Spet za druge pa sem preveč raztegljiv.”

Zanimalo me je, kako gleda na to, da se ženska, ki je ob njem, povsem zaveda, da ona ni nikoli na prvem mestu - da so tu gore ... in najbrž še kaj, kar mu v življenju pomeni veliko in brez česar njega, Tomaža, enostavno ne bi bilo. A pravi, da ni čisto tako in da je različne veze in odnose težko primerjati. “Pred leti sem bil poročen s Sergejo, v hribe pa sem hodil k stenam. To je morda res malce kazalo v to smer. Ko sva z Majo živela skupaj, je bilo drugače. Takrat je bila zagotovo ona na prvem mestu. Res pa je, da sva tudi skupaj hodila v hribe, tako da je to težko primerjati. O drugih ženskah in puncah pa ne bi razglabljal, ker mislim, da sem dovolj star in mi ni treba polagati računov … Sem se imel pa dobro,” zaključi z nasmeškom.

Kakšne ženske pa so mu všeč? “Pametne, posebne, energične, takšne, ki vejo, kaj hočejo … Ženstvene. Čustvene. Čustva so zame nekaj osnovnega. Tega se ne moreš naučiti, to imaš ali pa ne. Ženske ki vejo, kaj je to violin’ca …” Prepričan je, da je prisotnost ženske v njegovem življenju nujna. Moški brez ženske je polovica človeka in ženska brez moškega ...

“Absolutno jo za svoj obstoj potrebujem. Ženske so moje muze življenja, kot je rekel slikar Modigliani o njegovi Jeanne, ko bom spoznal tvojo Dušo, takrat bom narisal tudi tvoje oči ... In pred smrtjo mu je to uspelo, takrat je lahko umrl. Za veliko ljudi tragično, jaz pa pravim - ker je bilo vredno. Čutnost, ki jo nekateri bolje razumejo pod imenom erotika, je osnova. Če erosa ni, potem … kaj ostane? Seks si lahko kupiš, erosa pa ne. Erotika je ali je ni. Matematike se lahko naučiš, inteligenten pa si ali pa nisi.”

Astrološki vodnar še nadaljuje: “Če se dva čutita, potem sta v duši zlita v eno. Doživeti ‘enost’ je vrednota.” Kaj pa ljubosumen je? “Hm. Med posesivnostjo, ljubosumnostjo in navezanostjo je včasih zelo tanka črta. Intenzivnejše je doživljanje dveh, bližje sta prepadu, a obžalovati preteklost je le izguba časa. Pomembno je, da ne zanikaš tega, kar je zgodbo naredilo tako polno. Ja, v življenju sem doživel že marsikaj. Če je nekdo del moje zgodbe, potem to jemljem zelo zares. Pa nisem noben angelček, daleč od tega …”

Kaj pa je v partnerskem odnosu njegova največja vrlina? (Smeh.) “Prav gotovo znam zažgati s svojo pozitivno energijo, zagotovo, ampak … s svojo zahtevnostjo pa prav gotovo ne. Z Majo sva imela tri leta erotike življenja. Mnogi poeti so o tem pisali, midva sva velik del tega doživela. Bilo je vredno. In lahko rečem - bilo je unikatno. Vsak odnos je unikaten. In jasno, da nisi kompatibilen na vseh področjih, ampak na kar nekaterih nama je dogajalo. Celo preveč, zato sva izgorela. In zato se splača živeti in umreti.”

V Tomažu se tačas, po napornem zdravljenju, počasi spet prebuja brbotanje, in kot pravi, se je pripravljen usesti na vrtiljak. Vrtiljak življenja. “Ampak sem prej moral vrtiljak pospraviti. Čez nekaj mesecev jih bom dopolnil 40. To pomeni nekako polovica življenja. Ja, delam zgodbo, bomo pa videli, kam me bo odpeljala. Glede intenzivnosti dosedanjega življenja verjamem, da se bo dogajalo .... Naj se zgodi, kar se mora.”



O MAJI
Tri leta erotike

“Z Majo sva imela tri leta erotike življenja. Na veliko področjih se nama je dogajalo … Celo preveč, zato sva izgorela.”



Napisala Polona Pirc
Fotografije Bor Dobin
Stiliranje Nina Jagodic

Nova Story že v prodaji

Story