Manca spada med tiste ženske, ob katerih se vprašaš: Kako vse zmorejo?
Je namreč zgodovinarka, programska vodja festivala Literature sveta Fabula, urednica Air Beletrine in avtorica pronicljive in slovenskemu prostoru potrebne knjige Lastno življenje – Srečanje z Zofko Kveder. Predvsem pa je ženska, ki je hvaležna za sleherni trenutek, v katerem se počuti svobodna.
Nedavno sem prebrala vašo knjigo. Zakaj ste za osrednji lik svojega prvenca izbrali pisateljico Zofko Kveder?
Želela sem napisati knjigo o tem, v kakšnih razmerah so živele ženske v poznem 19. oziroma v zgodnjem 20. stoletju. Zofkina zgodba se je ponudila kar sama, saj njena biografija priča o pretresljivih bojih za svobodo, izobrazbo, pravice, ljubezen, skratka lastno življenje. Zato se mi je zdela primeren lik za pripoved o nečem večjem.
S knjigo nagovarjate mlajše bralce. Zakaj je pomembno, da so mladi seznanjeni z njeno zgodbo?
Žal je tako, da se v izobraževalnem sistemu večina mladih srečuje izključno z moškimi zgodbami. Ženske so iz kurikuluma v večji meri izpuščene. Pomembno je vedeti, zakaj je tako. Želela sem, da bi mladi pomislili, da jim pri pouku slovenščine praktično zamolčijo polovico človeštva – medtem ko drugo, moško, poveličujejo. Takšno dojemanje sveta nas lahko zaznamuje za vse življenje. Samo pomislite, kolikokrat moški v vsakdanjem življenju rečejo, da žensk ni mogoče razumeti. Morda pa je tako zato, ker jih nikoli niso brali?
Kaj vas je najbolj pretreslo, ko ste raziskovali življenje pisateljice Zofke Kveder?
Sicer sem zgodovinarka, nisem pa profesionalna raziskovalka življenja Zofke Kveder. To so druge ženske, na prvem mestu Katja Mihurko Poniž, ki je napisala o njej tudi izvrstno monografijo Drzno drugačna. Sama sem s tem delom prej želela znanstvena dognanja drugih prilagoditi tako, da bodo vsakomur dostopna, da bodo potegnila k branju tiste, ki jih znanost (žal) ne nagovarja. Sicer mislim, da me je najbolj pretreslo njeno prizadevanje za uspeh, koliko je zanj žrtvovala – in kako malo je na koncu pripomogel k njeni sreči.
V knjigi orisujete zgodovinski čas in položaj žensk na prehodu med 19. in 20. stoletjem. Kakšen je bil položaj žensk takrat?
Zamejen z možnostmi, ki so jih izbrali drugi, moški. Brez možnosti enakovrednega izobraževanja, dela, ljubezni. Brez pravice do lastnega odločanja. Življenje, prisiljeno v odvisnost, podrejenost in ponižnost, ki je ženske, kot je v nekaterih kontekstih žal še danes, nasproti moških oseb, subjektov, postavljalo v položaj objektov, predmetov.
So se v zadnjem stoletju, kar zadeva enakopravnost spolov, stvari spremenile?
Seveda so se, prav po zaslugi pogumnih žensk, kakršna je bila Zofka Kveder! Vsem tem ženskam morava biti hvaležni za sleherni trenutek, v katerem se danes počutiva svobodni, za izobrazbo, volilno pravico – in da so nama izborile prostor ter nama dali glas, da se danes sploh smeva javno pogovarjati o stvareh, ki se nama zdijo pomembne.
Je pa res tudi, da so ženske še danes manj plačane od moških na enakih položajih, da se mnogokrat izkoriščajo, da tudi v našem prostoru, celo akademskem, prihaja do zlorab položajev moških, ki se znašajo nad podrejenimi ženskami. Naj na tem mestu povem, kaj se je nedavno zgodilo moji znanki. Ko je zanosila, je v službi, kjer je bila v prekernem razmerju, zaprosila za zaposlitev, da bi lahko prišla do porodniškega dopusta. Niso ji ustregli, čeprav jih to nič ne bi stalo.
Tri mesece po tem, ko je rodila, so jo poklicali, da jo bodo vzeli v službo, ampak le, če pride takoj. Kaj je storila? Pograbila je službo. V tej službi zasluži ravno toliko, da plača varstvo za otroka, ki ga sredi leta ni mogla vpisati v vrtec. Delodajalec si je s svojim manevrom zagotovil prisotno delavko – za ceno njenega (psihičnega) zdravja. Seveda v njej naraščajo frustracije, povezane z občutkom izkoriščenosti in slabe vesti, ki jo ima tudi zato, ker je ni ob otroku vse leto, kakor naj bi pri nas bila večina mam. Tovrstne anekdote, ki jih vse poznamo iz svojega okolja, ne bi smele biti samoumevne. In: ali so moški kdaj pred podobnimi dilemami?
Najbrž ne. Menite, da imajo ženske zdaj več možnosti za umetniško ustvarjanje in so dovolj cenjene?
Naj številke govorijo namesto mene: med 97 člani razreda za umetnost Slovenske akademije znanosti in umetnosti (SAZU) je pet žensk. V Literarnem atlasu Ljubljane, ki je izšel pred petimi leti pri ZRC SAZU, je med 94 obravnavanimi spet le pet žensk. In to ni zato, ker ženskih umetnic ne bi bilo.
Zofka Kveder se je morala soočiti tudi z zaničljivim odnosom do videza. Se tudi v sodobni družbi ženske prepogosto ocenjujejo na podlagi videza in se pri tem zanemarjajo njihovi dosežki? Imate tudi vi podobne izkušnje?
Naj odgovorim nekoliko bolj osebno: trenutno zaključujem pisanje doktorske disertacije, ki jo moram čez nekaj dni oddati. Pisala sem jo ob delu na založbi Beletrina, česar ni lahko usklajevati, čeprav so mi šli v zadnjih dveh mesecih sodelavci izjemno na roko. V tem času praviloma nisem spala več kot pet ur na noč, dneve in noči sem sedela v arhivu, v knjižnici, za računalnikom. In veste, na kaj vsake toliko časa pomislim: samo da bo konec, da se spravim spet v formo. Ne pa: samo da bo konec in bom doktorirala, nekaj dosegla! Včasih ob štirih zjutraj, ko sem popolnoma izčrpana po pisanju, naredim še dvesto trebušnjakov. Ali mislite, da zato, ker jih rada delam? Ne, ampak zato, ker mi je nekdo, še preden sem lahko razumela svet, vcepil v glavo, da moram imeti – ne glede na vse svoje (intelektualne) dosežke – tudi raven trebuh.
Katere lastnosti najbolj cenite pri ženskah?
Kot pri vseh ljudeh – prijaznost. Neskončno cenim to, da ljudje zmorejo biti prijazni tudi takrat, ko bi se bilo lažje razjeziti. Seveda pa imam rada pametne, iskrive in dosledne ljudi, ki znajo biti prizanesljivi do sveta in neprizanesljivi do sebe.
V knjigi ganljivo zapišete, da je svoboda minljiva in da se je zanjo treba boriti ter premikati njene meje, sicer se skrči. Kaj je za vas svoboda?
Reči ne. V tem se še urim, včasih mi celo uspe.
Besedilo: Danaja Lorenčič // Fotografije: Mankica Kranjec
Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ
