Na lepo sončno sredo me je pričakal ob Kofetni postaji. To, da ga je pozdravil vsak drugi mimoidoči, ni nič presenetljivega, saj obvlada svoj rajon. To je Žiga Födransperg - Fedr, eden izmed vitezov Šiške, lastnik lokala Lepa žoga in glavni akter filma Šiška Deluxe, ki je odprl tokratni Slovenski filmski festival.
Story: Ljubljana ima svoje posebnosti: Trnovo drži zase, Fužine tudi, kaj pa je Šiška geto?
V resnici sem bolj Savčan. Sem pa promotor Šiške. Rojen sem tu, ampak sem vse življenje živel v Savcu. Ko sem bil mlad, torej takrat, ko ti je najbolj v interesu boriti se za svoje barve, takrat sem bil Savčan. Zdaj sem pa spet Šiškar.
Story: Kateri pa so največje legende Šiške, oziroma s katerimi se vi družite?
Jaz se družim z največjo legendo vseh legend - Magnificom. (smeh)
Story: Opa, to pa ni kar tako!
Drugače jih je pa še kar nekaj - z Roudlom se srečujemo na motozborih, na bolšjakih, v kakšni diskoteki zjutraj, z Marinom na koncertih ... Z Magnificom pa se najraje dobiva na Kofetni postaji, ravno zdajle je njegova ura, zna priti tu mimo z mopedom.
Story: Kako pa je sploh prišlo do Kofetne postaje?
Že leta opazujem, kako gre tukaj mimo ogromno ljudi, vsi drvijo, na kolesih se odpravljajo v šole, službe, in zdelo se mi je nujno, da jim nekaj dam. Odprli smo eno okno, da lahko naredijo neki postanek, da si privoščijo kavo, vzamejo nekaj minut zase in oddrvijo po obveznostih naprej.
Story: In kakšni so odzivi?
Super! Z Juretom Lozičem (človek, ki je razvil prenosni blatnik, ki je bil kar hit na kick starterju) smo razvili celo 'cup-holder'. Nima še slovenskega imena, ga še razvijamo, je pa pripomoček, s katerim lahko lonček za kavo obesiš na kolo.
Story: Dobra pogruntavščina.
Ma ja, vsaj nekaj lepega se jim zgodi, medtem ko divjajo naprej v svet, ki se za vse nas čedalje bolj hitro vrti.
Story: Pa vam je to všeč?
Ne, obupno je. Neprestano smo online, kolesa imajo bluetooth, GPS, telefone imamo že kar v ušesih, ni več romantike, ni več kavice ob prebiranju časopisa. Saj ne, da sem jaz drugačen, vsi smo isti, ampak ni pa to okej.
Story: Ampak tule se je obdržala oaza tega druženja in 'trenutkov zase in prijatelje' ...
Hočemo pokazati, da je Šiška kul. Hočemo pokazati, da nismo neki čuden geto, da sem pridejo normalni ljudje, imamo fine stvari; ne samo Kofetno postajo, tudi Hodok, prirejamo tudi različne dogodke, razstave, koncerte, festival, kmalu bo MotoDeluxe Cafe racer zbor, ...
Story: Čeprav resnici na ljubo Šiška ima neki priokus geta, vi furate Šiška Deluxe. Kaj točno to pomeni?
O, pazi, to pa je. (smeh) Šiška Deluxe obstaja, odkar smo odprli Dobro vilo - tako je bilo pici ime. In potem je Jan Cvitković pristopil in vprašal, ali bi kdo zameril, če on uporabi to ime za naziv filma. Midva z Davidom nisva vedela ničesar več od tega, seveda sva mu dovolila, ker je bil že ravno on, najin prijatelj, koga drugega bi opalila za mastne denarce! (smeh)
Story: Ne vem, ali se zavedate, ampak vi ste ravno pravi liki za v film!
Res? Ma ne. Mislim, zavedam se, da sta tista dva, David in Milc, čista lika, jaz sem pa normalen. (smeh)
Story: In kljub tej normalnosti ste odigrali vlogo v filmu?
Pravzaprav nihče iz produkcije ni povedal, za kaj gre, tako rekoč so me prinesli naokrog. Ko so bili na sestanku s filmskim skladom, so želeli, da jim prav jaz prinesem pico, in ni se mi niti sanjalo, da imajo neke skrite namene; le ujel sem, kako je nekdo rekel: "A, to je pa glavni igralec!" Pa sem si mislil, verjetno so videli tisti kratki filmček, ki smo ga mi isti trije posneli za promocijo novega hamburgerja. No, po nekaj mesecih smo bili pa že v projektu.
Story: Je bilo naporno, ste dolgo snemali?
Jaz sem imel največ snemalnih dni. Priznam, da mi je bilo to nekaj novega in vsekakor sem se moral kar malo navaditi na vse skupaj - no, potem pa je steklo.
Story: Nastopa tudi neka punčka, je to vaša hčerka?
Ne, to je pa hčerka Tinkare Kovač. Tu grejo mali vse pohvale, od nje so, kar se igre tiče, zahtevali isto kakor od mene! Jaz pa po drugi strani vem, kako delikatna stvar je otroška koncentracija, zato si nisem smel dovoliti nobene napake - ko je bila ona pripravljena, je bilo treba posneti.
Story: (*Z desne se zasliši zvok žara, pridišijo klobasice) U, danes je sreda, dan za hodok. Kako ste dobili to idejo?
Je kar posebna zgodba. Enkrat me je povabil kolega iz gostinstva, mislim da 2007 za prvi maj na največji kres, ki se je dogajal na Boštanju pri Krškem, tam nekje. Skratka, kot gostinec sem sodeloval in nisem vedel, koliko česa bodo ljudje želeli, zato sem šel na preverjeno varianto: hot dog. No, ogromno hrenovk je ostalo. Nismo vedeli, kaj bi z njimi, po razmisleku sem se odločil, da jih spečemo kar na našem dvorišču. Nekaj prijateljem sem poslal smse, aktiviral toaster v lokalu in jih je prišlo okoli 7 ali 10.
Story: Kakšni, ki hodijo na sredino malico še danes?
Ne spomnim se, kdo so bili, jih pa vabim, da se javijo, saj bi jim rad podaril neko nagrado, častno plaketo.
Story: In tako je nastala tradicija?
Ja, te srede so se prijele, pa še fin dan je, zato ker ni ponedeljek in ni petek. (smeh) Tako je stvar rasla, počasi sem za peko uporabljal že žar, potem je žar zgorel, je bil požar v šanku, in nato smo stvar preselili ven.
Story: In prihajalo je čedalje več ljudi.
Jaz sem jih mamil s poezijo - pisal sem zabavna SMS-sporočila, ki so potem celo izšla v pesniški zbirki pod mojim psevdonimom Ferdo Grill.
Napisala Ana Maria Mitić
Fotografije Goran Antley
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord
