Klepet z Žigom X Gombačem je bil zanimiva izkušnja. Bila sem priča pripovedi njegove edinstvene življenjske izkušnje, ki jo kljub temačni senci, ki se ovija okoli begunske tematike, pripoveduje z lahkoto in hkrati s toliko čustvi, da se poslušalcu zasidra, kot bi jo doživel po svoje.
Po njenem navdihu je na knjižnih policah še čisto sveža mladinska pripoved izpod njegovega peresa, zgodba o človečnosti, svobodi in prijateljstvu. Sama sem jo besedo za besedo požirala do zadnje platnice, kot najin pogovor, ki bi se lahko zavlekel v ure in ure ... in še bi imel kaj zanimivega povedati.
Story: Žiga, kaj za vas predstavlja pojem svoboda?
Zame so svoboda tek na dolge proge, pisanje, družina, tudi ljubezen in pristni medsebojni odnosi. Zame je svoboda pojem najosnovnejših reči in grozno je videti, da se nekaterim krati na najbolj krut način.
Story: V novi mladinski pripovedi NK Svoboda beseda teče po navdihu bivanja v enem izmed slovenskih begunskih azilov. To je izkušnja, ki v človeku sproži eksistenčna vprašanja.
Vse to je na neki način del procesa premikov, emigracije in zgodovine. Odgovarjal sem na vprašanja, srečeval ljudi in se prepričal na lastne oči. Je to dobro ali slabo, so ljudje res grožnja? Dober prijatelj Boštjan Videmšek, ki mi je priskočil na pomoč pri ustvarjanju knjige, je dejal, da je za avtentično knjigo treba oditi na teren in ne zgolj opazovati iz varnega okolja domačega naslanjača. Saj lahko vedno zapustiš okolje, odideš domov in nadaljuješ svoje življenje - oni nimajo te možnosti. Življenja, ki so jih živeli, so bila podobna našim, a so jih po tragedijah bili primorani prekiniti in se znajti na poti z vsem zaslužkom v žepu. Dneve in noči sem pomagal po najboljših močeh, in ker je čtivo primarno namenjeno otrokom, za katere mora biti literatura zares pristna, je bila to pomembna odločitev.
Story: Ali televiziji uspe verodostojno prikazati tamkajšnjo situacijo?
Vajeni smo filmov o tem, kako naj bi se to dogajalo, a tukaj se znajdeš v vzporedni realnosti, ki je, vsaj mene, zelo šokirala. Bilo je obremenilno. Bilo je intenzivno, pristno in realno, bolj kot katerikoli dogodek v mojem življenju. Tam spoznaš ljudi z zgodbami, njihovo stisko in nevednost. Kam gredo, bodo prišli na cilj? Nič slabega nam nočejo, a prišlo je do vojne in podali so se na težko pot, v sklopu katere prečkajo našo mejo. Tudi družine z majhnimi otroki, prehlajenimi, brez čevljev in jokajočimi, ko jih sredi noči budijo iz vozičkov. Nekateri so končali v begunskih centrih, drugi še vedno čakajo na različna dovoljenja. To so pristni občutki, ki se zasidrajo in ostanejo s tabo. In vas večkrat pahnejo na rob solza.
Story: Je ta prizvok 'biti begunec' tako močan, da se jim bo svetlejša prihodnost le s težavo nasmehnila?
Prej ja kot ne. Knjiga skozi jezik športa, šolanja, nogometa in sožitja s skupnostjo osvetljuje, kako bi se ta integracija lahko nadaljevala. Zanimiv bi bil trenutek, ko bi v Sloveniji imeli gorskega tekača iz Afganistana, ki je za seboj pustil begunsko pot in zdaj zastopa naše barve na svetovnih prvenstvih.
Story: Ja, zanimivo bi bilo videti, kakšna reakcija bi zavela v ljudstvu. Od kod sploh vsa ta nestrpnost?
Ljudje prelahko verjamejo tistemu, kar vidijo na televiziji ali berejo v časopisih. Ni nujno, da so stvari vedno takšne, kot so videti - preden o zadevi sodiš, jo moraš spoznati. Konec koncev je Slovenija že doživela ta trenutek, begunce smo pred 20 leti že sprejemali z vojnih območij nekdanje Jugoslavije. Ostali so pri nas in v državi ni bilo povečane stopnje kriminala, zgodilo se ni nič šokantnega. To je strah pred neznanim, izvirajoč iz neznanja, obsojanja na prvo žogo ali ne posvečanja problematiki. Temeljno sporočilo knjige je pokazati mladim enakost in možnost, da se lahko tudi naša življenja srečajo s kruto realnostjo. Jaz pomagam tako, kot lahko mladinski pisatelj pomaga - da pišem o tem, da se to dogaja in kaj smo se od tega naučili. Oziroma se nismo.
Story: Kakšen vtis so naredili na vas?
Begunci so pisani. So ljudje kot jaz in vi, prihajajo le iz druge kulture in verskega ozadja. Tudi njih je strah. Večinoma je medsebojni stik zadržane sorte, imajo te za uradno osebo in ti ne zaupajo, spet drugi so komunikativni in radi sprašujejo. Sporazumevali smo se v angleščini. Zdi pa se mi vljudno in edino pravilno, da se naučim nekaj besed in izrazov v arabščini in sirskem jeziku, v katerih se počutijo domače. Zdaj vem, da 'kalib' pomeni mleko.
Story: Omenili ste strah ...
Pogosta tema med pogovorom tekačev je vprašanje, česa nas je strah v gozdu. Sta to medved in volk? Mene je strah sočloveka. Ker je najnevarnejši, krut in nepredvidljiv. Me pa vedno preseneti, da ne glede na to, kako 'težki' smo, hranimo lepe zgodbe, ki ohranjajo up v človeštvu. Nismo še za smetišče. Še obstajajo dobrota, iskrenost, pristnost ter poštenost, h katerim se zatekam v neprijetnih situacijah.
Story: Se vam zdaj, ko obujava spomine na bivanje v azilu, v mislih poraja kakšna njihova zgodba, ki se vas je močno dotaknila?
(dolg premislek) Hm ... spominjam se mladega dekleta, podobne starosti kot moja hčerka, ki je med vkrcavanjem na avtobus hotelo dopovedati, da osebnih predmetov ne želi odložiti v prtljažnik, saj ji pomenijo veliko in jih ne želi dati od sebe. Njen oče si ni upal reagirati, ker se je bal, da ne bo smela nadaljevati poti. Policisti so razumni, z veliko mero potrpljenja, a pravila so le pravila. Ob otipljivem in realnem strahu se mi je zdelo pravilno, da reagiram ter posežem v situacijo, in dekle je na avtobus odšlo z dokumenti, kar je najpomembnejše.
Story: Pa je slovenska mladina dovolj literarno ozaveščena in podkovana, da pripoved ni pretežka tematika za branje?
Starejši so, bolj je branje obremenjujoče, a če izključimo moteče dejavnike, otroci veliko berejo. Knjiga je zastavljena za slovenske najstnike - od zapisa, krajšega in v obliki dnevnika, do tematike, v kateri je junak iz Ljubljane, za katerega grški polotok predstavlja počitniško destinacijo. Tam spozna vrstnika iz Sirije, begunca Sabija, ob katerem se sprva ne zna spoprijeti z omenjeno problematiko. Pride do kontrasta. Je namreč nogometaš, ki izgubljeno tekmo doživlja kot konec sveta, ob mladem Sircu pa spozna resnične težave. Porajajo se mu vprašanja o življenju in smrti, v sebi pa najde empatijo in človečnost.
Story: Kakšnega žanra pa se kot bralec najraje lotite?
Rad imam romane, vezane na različna zgodovinska obdobja, kriminalke in biografije. Z veseljem se lotim tudi mladinske in otroške literature. Slikanic, na primer.
Story: Otroških knjig torej ne moremo prerasti.
Nikakor! Imajo močna sporočila. Podložene z ilustracijami se te dotaknejo na takšnem nivoju, da vedno znova razmišljaš, kakšen človek si, predvsem v odnosu do drugih ljudi. Treba je obnoviti osnove, ki so ti jih privzgajali starši in šolski sistem. To je stvar osebne rasti.
Story: So vaši otroci tudi eden izmed navdihov pri pisanju?
Zdaj so ti otroci že malo večji. (smeh) Ampak med pogovorom vidim zaplete, stiske, strah, vprašanja ... Sicer mi ne povesta vsega, česar tudi ne pričakujem ... (smeh) Pa vendar, o tem razmišljam in odgovore želim predelati v knjigo. Tudi mene so se kot otroka dotaknile nekatere zgodbe in tako sem jih predelal prek mladinske literature.
Story: Ste jim brali, ko so bili majhni?
Eden najlepših skupnih spominov je druženje ob branju zgodb, ki smo jih nekako doživljali na plaži ob sončnem zahodu, pred spanjem ali ob deževnem popoldnevu ob čajanki v bralnem kotičku. Bral sem jim, kolikor so hoteli, od Roalda Dahla do domačih avtorjev, kot sta Desa Muck in Svetlana Makarovič.
Story: Imam pa občutek, da v zdajšnjem času na policah primanjkuje otroške in mladinske literature.
Je že veliko, če poleg mene izpostavimo še tri avtorje. Skratka, nove generacije skorajda ni. Teksti prihajajo, ampak tudi če knjiga izide, avtorji ne stopijo na pot promocije. Hoditi je treba po šolah in skrbeti, da knjiga pride med bralce. Literatura potrebuje nekoga, da nam jo približa. Za pisatelja mora to postati način življenja, za katerega je potrebno veliko energije - eksistenco pokrivaš s službo, to je zgolj hobi. No, morda je hobi malo podcenjujoč izraz.
Story: Ko vas takole poslušam, se zdi, da ste 24 ur na dan v 'pogonu.' Se vam uspe kdaj spočiti?
Premalokrat. Včasih se mi zgodi, da zvečer zaspim sredi pogovora. In se zbudim čez pol ure, nared za nove izzive.
Story: Koliko ur spite?
Premalo.
Story: No, za konec pa moram vprašati še tole. Že dalj časa me muči radovednost, zakaj črka 'x' v vašem imenu?
X je straight edge, način življenja. Brez alkohola, drog, skakanja čez plot, s pozitivnim pogledom na življenje in spoštovanjem do vseh živih bitij na planetu. Izhaja iz pank rocka - x je simbol, ki so ga v osemdesetih letih prejšnjega stoletja risali na roke mladoletnih oseb v znamenju vedenja, da na koncertih ne smejo naročati alkohola. Takrat se je na pank sceni razraščala problematika, s katero so uničevali osnovno idejo uvidevnosti in revolucije. Te plemenite ideje je reševal straight edge in lahko bi rekel, da sem ga podedoval. Pa saj imajo vsi neka umetniška imena. (smeh) Krasno je, da zgodbo povem in z zgledom vzgajam. Da rušim stereotipe in lahko ustvarjam dobre volje, s trezno glavo.
Story: Ste panker po duši, torej.
Rad pišem s pank rockom in hard corom v slušalkah. Spravita me v stanje, da lahko ustvarjam.
Napisala Neja Drozg
Fotografije Primož Predalič
Novo na Metroplay: Kako se dobro ločiti? | N1 podkast s Suzano Lovec
