Žiga Jan Krese: Album si lahko privošči dobro uveljavljeni izvajalec, sicer pa so danes povsem nepotrebni

Kdaj ste prvič prišli v stik z glasbo? Vam je bilo petje že od začetka najljubše?

Uh, niti ne vem, kdaj. (smeh) Moji starši radi povedo, da sem prej pel kot govoril. Zelo zgodaj. Prvi spomin, ki ga imam na glasbo, je moj pevski nastop, medtem ko me je brat spremljal na harmoniki. Vpisal sem se v glasbeno šolo, najprej na blokflavto, nato na trobento. S petjem sem se ukvarjal ob glasbilih, petje pa je moja prioriteta postalo v srednji šoli.

Kdaj pa ste spoznali, da bi se v življenju radi ukvarjali le z glasbo?

Že od nekdaj sem si želel postati pevec, vendar morda ne tako izrazito kot v zadnjih letih. Dve leti po koncu srednje šole sem se osredotočil le na petje in se vpisal na akademijo, mislim, da je bila prav to velika prel­omnica na moji glasbeni poti.

Talent ali vaja? Mogoče kombinacija obojega?

Imeti moraš talent, obenem pa moraš biti pripravljen tudi na neskončne ure trdega dela in vaj. Talent je osnova, a dandanes se z njim lahko pohvali že resnično veliko ljudi. Vaje pa so ključnega pomena, zadnja leta ni dneva, ko ne bi vadil. Glasba postane tvoj življenjski slog. Ne predstavljam si, da bi bilo kako drugače. Če glasba ni prioriteta, potem se razvijaš zelo počasi. Ni dovolj, da le dobro poješ. Pesem moraš zapeti tako, da z njim nekaj poveš. Obstaja veliko dobrih pevcev, razlika je v tem, kako s svojim glasom in petjem skladbo prenesejo občinstvu.

Ste tudi dolgoletni član priljubljene zasedbe Perpetuum Jazzile. Ste s prvencem želeli narediti še korak naprej?

Vsekakor, moj največji cilj je napisati kar največ dobrih pesmi. Tega potenciala v Perpettum Jazzile ne moraš izkoristiti. Prav to mi manjka. Avtorstvo. Lepo je peti pesmi drugih, še toliko bolj pa svoje. Pišem tudi za druge avtorje, saj imam kar precejšnjo zbirko pesmi. Drugače je, če pišeš zase.

Koliko časa pa je nastajal prvenec Poln strahu, da ima nekdo te drug?

Uh, pesem sem spisal že pred časom, verjetno kakšno leto prej, preden sem se sestal s producentom Žanom Serčičem. Kadar vidim potencial, oblikujem in gnetem besedilo, dokler mi ni resnično všeč. V nasled­njih mesecih bi rad izdal tudi pesem, ki nastaja že tri, štiri leta.

Tudi vi - tako kot drugi glasbeniki - na svojo prvo skladbo gledate kot na prvorojenca?

Težko predstavim svoje delo, vendar sem v zadnjem letu z nastopi nekoliko utrdil samozavest. Videl sem, da ljudje mojo glasbo resnično razumejo. O svojem prvencu moraš biti povsem prepričan, sicer težko stojiš za njim. Težko je govoriti o vsebini pesmi, saj dostikrat na papir izliješ svoje občutke. Lažje pojem kot govorim. Ne gre za to, kaj si ljudje mislijo. Predvsem je prisotna trema, vznemirjenje, češ, kako bo pesem sprejelo občinstvo. Če narediš nekaj povprečnega, ne moreš pričakovati velikega odziva. V svoje delo moraš veliko vložiti, pa sam vložek sploh ni bistven, rad bi predvsem, da ustvarim nekaj kakovostnega.

Je v slovenskem glasbenem prostoru dovolj prostora za mlade glasbenike? Ali je že dodobra zapolnjen s starimi mački?

Veliko je starih obrazov, predvsem na radiih za zdaj neznana imena nimamo toliko možnosti. A prihodnost je na spletu. Tako te spozna največ ljudi. Če delaš, če dobro delaš, ljudje pridejo na tvoje koncerte. Zaradi tebe, tvoje glasbe. In ostanejo, te spodbujajo. Prostora je za vse dovolj, vendar moraš doseči raven, ko poslušalci pridejo na tvoj koncert.

Kdo je vaš vzornik?

Ne oziram se preveč na stile, izberem tistega, ki se najbolj prilega besedilu. Ne maram se omejevati na škatlice in predalčke. Imam sicer veliko vzornikov, trenutno je to Ed Sheeran, kar se tiče avtorstva in glasbe. Pa tudi George Michael, Elton John … od novejših pa Bruno Mars.

Kaj pa albumi, kako je z njimi?

Album si lahko privošči dobro uveljavljeni izvajalec, sicer pa so danes povsem nepotrebni. Danes se glasba dela predvsem po singlih. Ko se jih nabere dovolj, nastane album. To se izplača. Včasih je skupina naredila album in se odpravila na turnejo, danes je drugače. Nastopaš in na vsake toliko časa izdaš singel. Če počasi izdajaš single, so lahko prav vsi hiti. Obstajajo izjeme.

Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču