Žiga Virc je filmar, ki je v svoji karieri zabeležil že številne zavidanja vredne uspehe. Nazadnje s filmom Houston, imamo problem! v juliju, ko je največji svetovni ponudnik naročniških filmov Netflix prvič umestil slovenski filmski izdelek v svojo programsko shemo. In čeprav bi od moškega, ki je o filmu kle-petal tudi z velikim Robertom de Nirom, pričakovali vsaj malce vzvišenosti, je Žiga eden tistih, ki stoji z nogami trdno na tleh.
Story: Žiga, svet ste navdušili s svojim filmom Houston, imamo problem!, nas pa zanima, kateri film je vas kot mladeniča navdušil do te mere, da ste se odločili, da bo ta industrija postala vaša življenjska pot?
Žiga: Ni bilo enega filma, zaradi katerega bi se odločil za filmsko režijo. Se pa spomnim, ko smo kot mulci hodili v lokalni kino gledat Jurski park, Forrest Gump, Titanik in podobno. Skratka, Hollywood. Vmes pa smo iz videoteke prinesli domov še kakšno slovensko klasiko tipa Ne joči, Peter. Spomnim se, da smo v osnovni šoli večkrat gledali prvih 45 minut filma To so gadi, ker je toliko pač trajala šolska ura, nato pa še dolgo nisem vedel, kako se film sploh konča. Prve ideje o 'lastnem' filmu pa so začele padati po Gladiatorju in Gospodarju prstanov. Skratka - trajalo je še nekaj časa, preden sem prišel do ljubljanske Kinoteke in Kinodvora ter ugotovil, da obstaja še kaj več na filmski sceni.
Story: Pa mislite, da je k temu prispevalo tudi delo vašega očeta? Ste nanj in na njegovo delo kot deček gledali z velikimi očmi, spraševali, pomagali ...?
Žiga: Zagotovo, oče me je navdušil za fotografijo že na začetku osnovne šole. Tako je bila vizualna pripoved del mojega vsakdana in vikendov, preživetih v temnici z rumenimi prsti od kemikalij za razvijanje filmov in fotografij. Fotografijo sem z opravljenimi sprejemnimi izpiti na AGRFT opustil in prešel na filmsko režijo. To je bila sicer težka odločitev, ampak ključna za kakovost nadaljnjega dela. Tako sem na neki način šel v druge vode, kar pa je samo še bogatilo znanje in medsebojno sodelovanje. Z očetom Andrejem in njegovim bratom Boštjanom imamo namreč filmsko produkcijo Studio Virc, kjer je vsak strokovnjak na svojem področju. Tako sodelujemo dnevno, hkrati pa se naše dejavnosti ne prekrivajo, temveč dopolnjujejo.
Story: Skupaj sta sodelovala tudi pri filmu Houston, imamo problem!. Kaj pravite - je to prednost ali slabost?
Žiga: Z očetom sva sprva naredila kar nekaj komercialnih vsebin. Jaz kot režiser, oče pa direktor fotografije. Nato smo prešli še na področje dokumentarnih filmov, kjer sva z očetom spet sodelovala. Ko sem v predprodukciji 'Houstona' definiral, da želim videz dokumentarnega filma, je nadaljnje sodelovanje bila zagotovo najboljša izbira. Tako se je to sodelovanje samo še nadaljevalo. Nisem pa pri sodelovanju zaznal nobenih slabosti, saj je v profesionalni ekipi vsem jasno, kakšne so zadolžitve in kompetence posameznika, zato je vse potekalo dobro. Tukaj je treba poudariti, da se vsak od naju z očetom ukvarja s komplementarno stroko.
Story: Pa se spomnite morda svojega prvega filmskega projekta, pri katerem ste sodelovali?
Žiga: Prvi filmski projekt smo naredili v srednji šoli po ogledu filma Rekvijem za sanje. Mi smo pa naredili film Rekvijem za burek. Vsakih nekaj let si ga ogledam, ker poskušam razumeti svoje razmišljanje takrat, ko še nisem bil obremenjen s kakršnokoli filmsko teorijo in izkušnjami. Vzeli smo kamero v roke in šli snemat nekaj, česar niti scenariji niso imeli. Nastal je ultra bizaren film o tem, kako se ekipa kolegov zastrupi z bureki iz trgovine, nato pa enega od njih reši antidot v obliki pravega bureka iz lokalne 'buregđinice'.
Story: Pri filmu Houston, imamo problem! je sodelovalo še veliko več akterjev, med njimi tudi filmski gigant HBO. Kako je delati film s tako veliko korporacijo?
Žiga: Z največjimi imeni in najbolj uveljavljenimi posamezniki in podjetji je sodelovanje najbolj kvalitetno. HBO že na začetku potrdi projekt, ki jim je blizu in je v skladu z njihovimi poslovnimi strategijami. S tem se izognejo večini težav, saj avtorju pustijo proste roke in vmešavanje v filmsko delo ni potrebno. Je pa treba zato v zgodnji fazi razvoja filma pripraviti ogromno materialov, ki jasno predstavijo slog filma. Med drugim smo opravili testna snemanja, vzorčne oglede arhivov ipd. Seveda pa so razlike med avtorsko produkcijo ter na primer televizijskimi serijami, ki so bolj usmerjene k čim večji gledanosti. V primeru Houstona, ki je avtorski film, sem z HBO-jem dobil na voljo nekaj vrhunskih strokovnjakov filmske stroke, ki zasedajo izvršne položaje, in si iskreno želim ponovnega sodelovanja.
Story: O kako veliki ekipi pa govorimo?
Žiga: Pri filmu je sodelovala ogromna ekipa ljudi. Zanimivo je dejstvo, da snemanje filma vzame še najmanj časa od vseh ostalih aktivnosti. Film smo na primer snemali manj kot 50 dni, v montaži pa smo bili skoraj eno leto. Med drugim bi izpostavil zanimivost, da smo v zaključku montaže prevzeli zahodno prakso testnega občinstva. Najeli smo agencijo za tržne analize, ki nam je dvakrat napolnila kino dvorano. Nato je občinstvo dobilo anketne vprašalnike, iz katerih smo lahko razbrali morebitne težave in nejasnosti pripovedi. Tako smo še pred zaključkom postprodukcije vedeli, kakšen odziv lahko pričakujemo. Predvsem so nas zanimali razumevanje fikcije in dokumentarizma, emotivni odziv gledalcev in nasploh zanimivost filma.
Story: Koliko sestankov in potovanj pa je bilo potrebnih za to, da ste film pripeljali do te točke, kjer je zdaj?
Žiga: Nimam pojma, sem že v prvih nekaj mesecih nehal šteti. Dejstvo je, da se je 'Houston' razvijal na mednarodnih delavnicah, koprodukcija pa je bila mednarodna. To za seboj prinese ogromno plusov, minus pa je seveda ta, da se ne moreš z vsemi sodelavci zbrati v centru Ljubljane na pivo, ampak moraš za sestanek sesti na avion. Tudi v preostalih industrijskih panogah sicer pogrešam več zavedanja, da smo že lepo število let v Evropski uniji in da to prinaša ogromne prednosti, ki pa jih je seveda tudi treba znati izkoristiti in investirati v prave aktivnosti. Nam se ni zgodil pri produkciji filma noben čudež. Z Boštjanom sva na primer sedla na letalo in odletela trikrat v Katar, katerega filmski sklad je na koncu tudi odobril sredstva za film. Slovenci še vedno kot tujino najraje pojmujemo države bivše Jugoslavije, ki so seveda še vedno interesanten trg, vendar je to za moje pojme nekakšen 'comfort zone', iz katerega pa je potrebno včasih izstopiti, če želiš napredovati. Zato tudi pozdravljam prihode novih platform, kot so Netflix, HBO in Amazon prime, ker prinašajo nove kreativne kanale.
Story: V filmu pa je vključenih tudi nekaj arhivskih posnetkov. Predstavljam si, da ste ure in ure prebili pred zaslonom med pregledovanjem?
Žiga: Bolj mesece in mesece! V filmu je najbolj uporabljen arhiv Filmskih novosti iz Beograda, ki so bile neke vrste Titova PR-mašinerija tistega časa. Vse so snemali na 35-mm filmski trak, tako se je ohranila cela zakladnica originalnega in velikokrat nikoli objavljenega materiala. Sicer pa smo materiale nabirali povsod na relaciji ZDA-Jugoslavija, med drugim tudi v arhivih CIE in NASE.
Story: Pa vam je v spominu ostal kakšen poseben arhivski odsek, ki ga zdaj v filmu ne moremo videti?
Žiga: Vse najboljše stvari sem poskusil vključiti v film, obstaja pa seveda ogromno ur materiala, ki ga nismo uporabili. Kot eden bolj bizarnih mi je ostal v spominu posnetek Tita na lovu, kjer Tito v eno smer strelja nekam v nebo, race pa mu padajo z druge strani na tla. In ta posnetek so ponavljali in ponavljali, dokler ni bilo videti, kot da je res nekaj zadel.
Story: Kaj pa NETFLIX? Kako se je začelo sodelovanje z njimi? Številnim se zdijo takšni skoki v 'svetovno sfero' nepredstavljivi.
Žiga: Netflix je spet primer izstopa iz zone komforta. Ko je bil film sprejet na festival Tribeca, se je delo za nas šele dobro začelo. Imeti v roki dober film je šele osnova. Po napornem delu sodelavcev na domačem terenu smo najprej dobili odličnega distributerja v ZDA, ki med drugim distribuira tudi dokumentarca Citizenfour in 20 feetfromstardom, ki sta oba prejela oskarja. Nato smo poiskali vrhunsko publicistko iz Los Angelesa, ki je na koncu postala že nekakšna 'mama' našega filma. Medtem ko je bila moja naloga se slikati z Robertom DeNirom, ki je sicer ustanovitelj Tribece, je skupaj z medijsko podporo in poslovnimi navezami ta ekipa privabila Netflix na ogled filma. Pogodba je bila na mizi, še preden smo odleteli iz New Yorka. Skratka, bilo je delovno. Če pa kot filmar obiščeš tak festival brez jasnih ciljev in produkcijske podpore, je to samo izguba časa, saj se nič ne zgodi samo od sebe.
Story: Verjetno pa je oče na vaše filmske dosežke še kako ponosen ...
Žiga: Seveda, sicer pa je to tudi njegov dosežek. Tako da sva lahko ponosna drug na drugega!
Story: Pa imata morda v mislih že kakšen naslednji projekt?
Žiga: Da, trenutno razvijam format televizijske serije za mednarodni trg in nov avtorski celovečerni film. Kaj več pa bo znanega, ko si bomo tudi mi odgovorili na vsa vprašanja.
Story: No, zdaj smo ob zaključku poletja in za številne so prav poletni meseci tisti, ko je čas za nabiranje novega navdiha. Ste tudi vi svoje počitnice preživeli tako? S snovanjem novih projektov?
Žiga: To vprašanje mi večkrat postavijo tudi znanci z idejo, da se navdih in kreativo nabira na dopustu. Vendar so stvari pri profesionalnem delu obrnjene na glavo - moj vsakodnevni delovnik je namenjen iskanju navdiha, kreativi, pisanju scenarijev in potovanjem. Tako dopust najraje preživim daleč stran od tega s čim manj razmišljanja in nobenimi letalskimi poleti. Letos poleti sem se še najbolj spočil s slamnikom na glavi in samokolnico v rokah.
Kaja Milanič
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču
