Mladinski pisatelj Žiga X. Gombač tudi po koncu šova Gostilna išče šefa, ki ga je vsak teden začinil s svojimi komentarji, ne počiva. Pred kratkim je izdal novo knjigo, pravzaprav slikanico z naslovom Skrivnosti mladih levov, za katero pravi, da jo je pisal tako rekoč vse življenje.
Story: Zakaj ste izbrali prav to zvrst literature?
Gre za slikanico, ki sem jo pisal skoraj vse življenje. V mladinsko literaturo sem vstopil prek otroških slikanic, saj so se mi zdele odlične prav zato, ker lahko z besedili teksta in sporočili povejo izredno veliko. Ilustracije ob tekstu znajo tako dobro součinkovati, da se te res dotaknejo in te tudi premaknejo. Ne bom rekel, da lahko tudi odrasel zaradi njih postane boljši človek, zagotovo pa lahko pomagajo prebuditi otroka v tebi, da se reševanja težav ne lotevaš egoistično, temveč bolj prijazno do soljudi. Zdi se mi, da slikanice z otrokom komunicirajo na pravi način, še sploh v tem svetu, kjer so stalno bombardirani s poplavo različnih impulzov. Knjiga se mi zdi nekakšno zavetišče, kjer lahko otroku v nekaj besedah položiš na življenjsko pot nekaj zelo lepega in iskrenega.
Story: Kje ste dobili idejo?
Napisal in tudi izdal sem veliko tekstov, vendar sem imel pri vseh vedno občutek, da manjka še kakšna misel, ki bi zaključila celoto. Pri tej knjigi pa so se vse stvari neverjetno sestavile skupaj. Že tekst je nastal tako spontano med jutranjimi urami moje nespečnosti, kot rezultat trenutne impresije, ki sem jo moral v tistem trenutku preliti na papir. Gre res le za nekaj stavkov, ampak imajo tako močno sporočilo in težo, da količina ne igra ključne vloge. Na prvi pogled se zdi, da je nekaj tako kratkega zlahka napisati, vendar vam bodo tisti, ki se s tem ukvarjajo, hitro povedali, da je vse prej kot to. Pri daljših knjigah lahko dodajaš in brišeš celotna poglavja, ki se ti ne zdijo primerna za objavo. Pri slikanici pa ni prostora za suhoparnost, vsak stavek mora biti premišljeno napisan in pozneje tudi postavljen. Ne glede na to, da je šlo vse skupaj le za en list popisanega papirja, smo z urednico in ilustratorjem Ivanom Mitrevskim kar nekaj časa porabili, da sta vsaka beseda in skica našli svoje mesto v knjigi. Sama ilustracija igra pomembno vlogo pri sporočilu, saj mora dopolnjevati tekst.
Story: Kako pa ste izbrali primernega ilustratorja, ki je vaše besede še obogatil?
Skozi leta sem spoznal in sodeloval z veliko ilustratorji, s katerimi se nikakor nisem mogel ujeti. Ob sebi potrebuješ človeka, ki se ima čas popolnoma posvetiti le temu. Z Ivanom Mitrevskim sva pred to slikanico sodelovala že pri petih, šestih skupnih projektih, tudi stripovskih knjigah, in sva že nekako ustaljen ustvarjalni tandem. Ilustrator mora pisatelja dopolnjevati in z njim součinkovati, povezati se morata na ravneh, ki jih je težko opisati. Ko sem mu dal besedilo, nisem vedel, kaj bo naredil iz njega, bil pa sem prepričan, da bo dobro.
Story: Torej nespečnost pri vas dela čudeže. Noč ima svojo moč, vsaj kar se ustvarjalnosti tiče, kajne?
Zagotovo. Ponoči se v nas dogajajo popolnoma drugačni miselni procesi kot čez dan, ko se okoli nas dogaja vse mogoče in zaradi vseh šumov ne slišimo svojih misli. Podnevi si v stalni komunikaciji z nekom, ponoči pa le sam s seboj. Nekateri pravijo, da znotraj nas živi več osebnosti, in očitno se te pri meni prebudijo šele ponoči. Sem hiperaktiven, umirim se lahko le med pisanjem ali tekom, takrat sem v svojem svetu in popolnoma drug človek. Šele ko se umirim, lahko misli usmerim tako, da najdejo svojo ustvarjalno pot.
Story: Kaj pa mislite, da bi se zgodilo, če svojih misli ne bi mogli izražati prek svojega pisanja?
Ne vem, kam bi se izgubila ta energija, se pa bojim, da bi lahko hitro zašla v kakšno negativno smer samodestrukcije. Sem človek, ki potrebuje veliko gibanja, saj v nasprotnem primeru postanem sam sebi hitro odveč, posledično tudi okolici. Priznam, v takšnih trenutkih znam postati tudi kar zoprn, tečen, utesnjen. Takšna obdobja nihanja pač pridejo, nisem vedno tako vedrega razpoloženja, kot so nekateri ljudje navajeni. Na srečo pa že vem, kaj takrat narediti, da v to razpoloženje ne potegnem še koga drugega. Pač se odstraniš in vzameš nekaj časa zase, da lahko potem znova normalno deluješ naprej. V tem pogledu nisem egoist.
Napisala Anja Kontrec
Fotografiji Primož Predalič
