Žiga X Gombač rad veliko govori

24. 7. 2015

Med dopustovanjem smo se še vedno v počitniškem duhu pogovarjali z mladinskim avtorjem Žigo X Gombačem.

In čeprav se je ravno vrnil z družinskega oddiha na hrvaški obali, sva iz ležernega vsakdana hitro preskočila na tistega pravega, delovnega in polnega opravkov, z obveznim jutranjim tekom in časom, namenjenim pisanju novih literarnih del, ter ne nazadnje z večeri, ki jih po dolgem delavniku preživi z ženo in dvema otrokoma. Žigo smo spoznali kot človeka z močnimi načeli, kot moškega z zdravim življenjskim slogom in kot očeta, ki rad veliko govori.

V enem od intervjujev sem prebrala, da ste svoj življenjski slog spremenili, ko je zbolel vaš oče. Kako pa ste ga spremenili?

Mogoče sem to sklenil že malo prej, ampak ne tako radikalno. O tem sem začel razmišljati že v srednji šoli. V alkoholu in zabavah res nisem našel neke 'fore'. Zame je vse to zabijanje časa, kar pa mi ni v redu, tudi škodovati sam sebi na tak način ni bilo v skladu z mano. V resnici se nisem o tem pogovarjal z nikomer, nakar je mojega očeta, ki je delal na zelo odgovornem mestu, zaradi katerega se je veliko sekiral in bil bolj malo doma, doletel trenutek z zdravjem. Videl sem, kam to pelje in da ne vodi do ničesar dobrega. Spomnim se trenutka, ko smo ga šli po operaciji obiskat in ko je bil res ubogi, priključen na vse te aparate. Rekel sem si, da to ni v redu. Od takrat sem začel paziti pri prehrani, alkohol sem popolnoma opustil, potem pa sem sam dobil ledvične kamne, zaradi česar so stvari postale še bolj radikalne. Zadnjih 10 ali 15 let, kar se alkohola tiče celo 20, to kar striktno udejanjam. To je postal moj način življenja. Tega se držim kot pijanec plota, čeprav je to zame popolnoma neprimeren pregovor.

V okviru tega pa ste verjetno sprejeli tudi odločitev, da postanete vegetarjanec, kajne?

Vegetarijanec sem postal po ledvičnih kamnih, tekel pa sem že prej. Ne vem točno, zakaj. Z očetom smo veliko hodili po hribih, in ko sem videl, da tega zaradi bolezni srca ne more več početi, sem se vprašal, kdaj je čas za to, če ne zdaj. To je danost, ki jo ljudje vse preveč podcenjujemo. To, da se lahko gibamo, hodimo okrog, da si lahko prisluhnemo na teh poteh, okušamo tišino ... je eden največjih privilegijev. Da hodimo, da gremo, da smo en čas pravzaprav nevidni in v povezavi z nečim drugim. Nekaj življenjskih lekcij je bilo, da sem sprejel te odločitve.

Kako pa so otroci ponotranjili ta zdravi način življenja?

Otroci so taki, da imajo svojo pot. Zdi se mi, kot da jim gre malo na živce to, kar delajo starši, ker hočeš iti malo proti temu. Včasih gresta z mano kaj tekat, gremo kam skupaj, poskušam ju vključiti v to, ampak toliko, kot sama hočeta. Starejša hči pleza in ima tam družbo. Meni je to super, ne vem, zakaj bi ji težil, da mora iti z mano tekat. Ampak tudi gre včasih. Sina tudi vedno povabim zraven, vedno poskušava najti način, da bi bilo obema v redu, včasih se pridruži, včasih pa se mu tudi ne da. Otroci te vedno postavijo na svoje mesto, te ošvrknejo, včasih ti naredijo tudi krivico, v večini primerov pa imajo kar prav.

Rekli ste, da iz svojih tekstov vedno izpeljete neki nauk. Kaj pa vas v tem trenutku najbolj jezi pri nas?

Kot vedno, hinavščina, laž, zaverovanost vase, odsotnost empatičnosti, pasivnost ljudi, ki mislijo, da je vse okej. Ne pustim, da se me sprejemanje nečesa, kar ti nekdo drugi vsiljuje, ne da bi dobro premislil, zakaj gre, preveč dotakne, seveda me včasih močno razjezi, ampak je lažje živeti, če imaš neke filtre, s katerimi se temu lahko izogneš. V kakšnem trenutku se mi zdi zelo 'fascinantna ideja', da na nekem otroku, na Kosu, en del sveta plačuje, da gre tja na počitnice, en del sveta pa plačuje za beg v boljše življenje. Teh stvari je veliko. Ali pa posamezne zgodbe, ko vidimo, da ima eden vedno prav in drugi, ki more to vedno podpirati.

Torej v vaših knjigah vedno zmaga dobro?

V tem svetu tolikokrat zmaga slabo, da mora v knjigah res zmagati dobro. Velikokrat sem dobil kakšno kritiko, da so moje knjige preveč vznesene. Ampak kje pa naj bo, če ne tukaj. Vedno moraš pustiti neki žarek upanja, optimizma. Ne toliko zato, da je svet dober, kot zato, da ti lahko svet oblikuješ po svoje, da je dober in da deluje zate. Saj se srečaš s kakšno težavo, ampak lahko v svetu najdeš veliko lepih stvari.

Rekli ste, da te ne sme biti strah sprejemati strahov in lastnih šibkosti. Kakšni pa so vaši največji strahovi?

Veliko strahov imam. Strah me je višine, zaprtih prostorov v kakšnih jamah, sploh če je to oboje skupaj. Če mene pošlješ v Škocjanske jame, se moram res močno prepričati, da pridem ven normalen. Strah me je, da bi izgubil neke stvari, ki te obdajajo, smrti in teh stvari. V življenju sem toliko lepega doživel, da sem res hvaležen vsakemu novemu dnevu, ki mi to omogoča. Ko sem sam, se sicer pri teh strahovih lažje zberem, če sem pa z otroki na kakšnih razgledni točki, je pa konec. Zdaj se iz mene že oni norčujejo.

KAJA MILANIČ, foto: Helena Kermelj, Goran Antley

Značke: Žiga Gombač