Žiga X Gombač: Strah ima velikokrat prevelike oči.

Žiga je velik ljubitelj teka, celo takšen, da je zdaj dovolj dobro pripravljen, da bi pametno odtekel 100 kilometrov. (foto: Helena Kermelj) Helena Kermelj
Vir: Lea
7. 8. 2015

Lepo je bilo v senci dreves ob kavi poklepetati z enim najbolj prepoznavnih avtorjev pri nas. Govorimo seveda o Žigi X Gombaču, avtorju, ultramaratoncu, televizijski osebnosti in uslužbencu odnosov z javnostmi, ki nas je tokrat, na začetku poletja, očaral s svojim preprostim, a obenem tako zelo navdihujočim razmišljanjem. Za trenutek smo se prepustili vodenju po svetu njegove domišljije in jo prav počasi iz sveta literature prenesli v realnost.

Ste avtor mladinskih del. Bi lahko rekli, da ste navdih za pisanje pobrali iz zgodbic, ki ste jih pripovedovali svojim otrokom?

Ja in ne. Že prej mi je bil svet mladinskih romanov in otroške literature blizu. Že ko sem sam bral, mi je knjiga velikokrat ponujala zavetje in zatočišče. Ko odraščaš, se ti velikokrat dogajajo stvari, ki jih ne deliš z drugimi. Recimo, če so me starejši fantje nadlegovali ali pa me čakali pred šolo, tega nisem povedal staršem, pa ne vem, zakaj. Sicer smo si zelo blizu in sta mi bila vedno na voljo, da bi se lahko pogovoril, ampak vseeno sem šel v knjige.

Vedno je bila knjiga zatočišče, vedno sem rad zvečer prižgal lučko in bral. In najbolj so mi bile všeč slikanice. Tudi po tem, ko sem bil star 12, 15, 18 let. Zdi se mi, da so z nekaj besedami in lepimi ilustracijami povedale nekaj lepega, nekaj iskrenega, čistega. Ko sem odraščal, sem svojo mlajšo sestro spremljal na ure pravljic v knjižnici, ker si ni upala biti tam sama, jaz pa sem bil malo starejši in sem tam sedel z njo. Nakar je knjižničarka vprašala, ali bi tudi jaz povedal kakšno pravljico, da ne bom tam samo sedel, in tako se je razvilo večletno sodelovanje s pionirsko knjižnico, v kateri sem enkrat na mesec pripovedoval pravljice.

Nekaj časa sem obnavljal že napisane, potem pa sem začel pripovedovati tudi svoje, seveda v sodelovanju s knjižničarko, da so bile takšne, kot se spodobi za mladinsko literaturo. Potem je to malo zamrlo in se na novo rodilo s prihodom mojih otrok. Še vedno jima pripovedujem pravljice in včasih mi sama rečeta, da zdaj je pa že dovolj in da me ne moreta več poslušati. Še žena me prepričuje, naj jima dam že enkrat mir, ampak te pravljice pred spanjem so bile od nekdaj moja domena.

Tako so se rodile prve zgodbe, ki sem jih poslal in iz katerih so se razvile prve objave, te pa so vodile do knjig.

Kaj pa pisanje? Ste radi le pripovedovali ali tudi pisali?

Pri pouku slovenščine sta me vedno reševala domišljija in občutek za pisanje. Moji testi so bili vedno označeni z rdečo, pravopis je bil verjetno na meji med zadostnim in nezadostnim, vsebina pa je bila tista, zaradi katere profesorica nikoli ni mogla reči, da je moje delo zanič. Moje spise je pošiljala tudi na natečaje in na enem sem celo zmagal.

Vedno mi je bilo lepo pisati. S pisanjem sem se lažje in drugače izražal kot z govorom. Povedal sem stvari, ki jih sicer ne morem, oziroma bi se moral res zbrati, če bi se želel vsaj približati temu, kar napišem. Zdi se mi, kot da včasih prek mojega pisanja govori nekdo drug.

Ta akt mi je bil od nekdaj pri srcu, sploh če je zraven glasna glasba, ki jo vedno poslušam med pisanjem. No, včasih jo tudi ugasnem, ampak v 90 odstotkih primerov ne. To je akt svobode, ker lahko odpotuješ in greš v čisto svoje svetove in delaš stvari, ki jih nihče drug ne more. Si pionir nečesa. Imaš prazno stran, in če je ne boš ti popisal, je ne bo nihče drug.

S te plati je pisanje dar, dar, ki zahteva veliko discipline. To so ure in ure pisanja, razmišljanja in dialogov samega s seboj. Pisanje je osvobajajoče, ker lahko deliš neko izjavo, nekaj, kar te mori, neko sporočilo.

Da ustvariš svoj idealni svet in v njem zaživiš, torej?

Tako, ja. Ampak tudi če pišeš kaj realnega, na primer, če imaš intervju, pa boš mogoče težko skozi kakšno zgodbo dostavil svoje sporočilo. Za zadnji tekst, ki sem ga oddal za soavtorsko knjigo, je bilo izhodišče pisanje o laži. To sem potem navezal na hinavščino, ampak prav v tem primeru sem lahko prek zgodbe podal sporočilo, ki ga drugače nikakor ne bi mogel. Kakšen slikar bi ga lahko narisal, kakšen glasbenik uglasbil, jaz pač napišem. So pa tudi fantazijske pustolovščine, ko greš popolnoma po svoje.

Ste tudi ultramaratonec. V enem izmed intervjujev ste rekli, da ste od teka prevzeli disciplino. Koliko pa vam to pomaga v življenju?

Ogromno. Kar se tiče ultramaratona, je imel neverjetno pozitiven učinek na moje življenje v smislu preseganja sebe. Veliko manj težav imaš, tu gre za to, da zmoreš in greš. Kar si mislil, da je tvoj maksimum, še zdaleč ni vse, kar imaš v sebi. Vedno greš korak naprej. Druga stvar pa je zagotovo organizacija časa. Ker se vedno najde del časa, ko daš od sebe vse, kar imaš. Strah ima velikokrat prevelike oči. Recimo danes zjutraj sem vstal, šel teč, in ko so se moji zbudili, sem bil že nazaj.

Kdaj pa zjutraj vstajate?

Ne bom rekel, da vsak dan vstanem ob petih ali šestih, ker se moraš zaradi regeneracije znati tudi spočiti, ampak nimam pa nič proti temu, da nekajkrat na teden vstanem pred šesto. Sploh zdaj, ko je lep dan. Sončni zahod in sončni vzhod sta kot dihanje zemlje. Takrat si lahko prisluhneš na popolnoma drugačen način, v sozvočju z zunanjimi impulzi, ki ti vedno znova postrežejo z idejami in navdihom. Ustvarjalni človek to pravzaprav potrebuje.

Značke: Žiga Gombač