Po tem, ko so se naši košarkarji pred dobrim letom dni na evropskem prvenstvu okitili z zlatom, pa so slovenske košarkarice le nekaj mesecev pred tem navdušile s premiernim nastopom med evropsko elito.
Slovenske barve je na Češkem branila tudi Živa Zdolšek, ki se je po prvenstvu poslovila od reprezentance in se posvetila svoji drugi ljubezni, fizioterapiji. Njene poti so se križale s košarko, ko ji je bilo le 12 let. “Oče je včasih igral košarko in že kot majhna sva ga z bratom opazovala na tekmah. Najprej je začel trenirati brat, nekoč pa me je oče vprašal, ali si tega želim tudi sama, in bilo mi je všeč,” nam je zaupala Živa, ki je ob 15-letni košarkarski karieri vpisala tudi študij fizioterapije na zdravstveni fakulteti. Košarkarske poškodbe so ji bile na veliko srečo med kariero prihranjene. Prvič se je s poškodbami seznanila prav po zaslugi fizioterapije.
“V reprezentanci sem opazovala delo fizioterapevtov in začel me je zanimati njihov poklic,” se spominja danes in dodaja, da je športna izkušnja za poklic velika prednost: “Ko pride športnik k tebi, točno veš, kako se počuti. Želi si, da bi bilo okrevanje čim prej končano, velikokrat tako niti ne bo počakal do konca procesa rehabilitacije. S tega stališča dobro veš, kako se počuti. Poleg tega se mi zdi, da mu lahko svetuješ drugače kot pa nekdo, ki se ni nikdar ukvarjal s športom.” Še preden se je nehala ukvarjati s košarko, je že opravljala poklic fizioterapevtke, a le s težavo vse skupaj usklajevala. “Košarka mi je včasih postala kar breme. Dovolj je tudi mladih punc in razlika v letih je toliko bolj opazna. Tako sem se odločila, da končam,” poudari, a pripomni, da se razmere za žensko košarko z vsakim letom izboljšujejo.
Velika škoda pa je, da se dekleta kmalu odločijo in nehajo igrati. Sploh fakulteta pogosto pomeni prelomnico. V Sloveniji namreč ni študijskega sistema kot na drugi strani Atlantika, ki omogoča združevanje profesionalnega športa s študijem. Nekatere srednje šole se že prilagodijo in omogočijo jutranje treninge, fakultete žal ne. “Nekatera dekleta poskušajo tudi v Ameriki, a ni vse rožnato, kot si morda predstavljamo,” razlaga Živa in pove, da je študij čez lužo precej bolj aktiven, saj poteka ves dan vključno s treningi, kar zna biti pošteno naporno.
V Sloveniji kar nekaj težav povzročajo tudi pričakovanja staršev, ki so za otroke pogosto izčrpavajoča. “Problem nastane, če so pričakovanja staršev večja, kot jih goji sam otrok. Ali pa pritiski. Sicer pa se dekleta, če res nimajo preveč rade košarke, pri 18 letih odločijo za konec. Včasih ne vidijo možnosti usklajevanja športa in izobrazbe ali pa so prenasičene s košarko,” pojasnjuje sogovornica.
Niso vsi kot Luka Dončić
Ob tem jo opozorim na 'sindrom Dončić', ki je povzročil velik naval otrok v košarkarske šole. Po uspehu slovenske reprezentance pa starši vse prepogosto svoje otroke želijo potisniti na pot slovenskega košarkarskega dragulja. “Igralci, kot je Luka, se rodijo enkrat na mnogo mnogo let. Vse se mora poklopiti, talent, odsotnost poškodb, zavzetost za treninge in v končni fazi tudi glava,” je prepričana Živa. Zadovoljna je, da se v zadnjih letih vse več pozornosti posveča mlajšim, saj se je še pred leti več stavilo na članske ekipe.
“Če želiš razviti dobre igralke, je začetek ključen. Prav je, da so v mlajših kategorijah konkurenčne drugim reprezentancam, po fizičnem razvoju zaostajamo za drugimi, a razlog tiči v majhnosti države, saj je nabor košarkaric manjši kot v tujini,” razlaga. Vsekakor pa je hvaležna, da je sama že od malih nog povezana s športom.
“Če me danes kdo vpraša, kaj mi je šport dal, se ne bom spomnila zmag ali porazov. Naučiš se predvsem ekipnega dela, sodelovanja, prevzemanja odgovornosti, reda in discipline. Vodenja. Stika z ljudmi. Vse to lahko preneseš v službo, življenje,” za konec še poudari simpatična fizioterapevtka, ki je ravnokar postala tudi terapevtka ortopedske medicine in manualne terapije in smo jo imeli priložnost bolje spoznati v Althea Centru zdravja in harmonije.
Besedilo: N. A. // Fotografiji: osebni arhiv, Sibil Slejk
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču