Klemen Janežič je igralec, ki je blestel v vlogi mladega zdravnika v TV-seriji, v gverilskih predstavah, ki se jih z navdušenjem loteva, ali nastopa v ljubljanski Drami, ostaja pa optimist tudi med splošno karanteno.
Znašli smo se v obdobju, ko drug drugemu zapovedujemo: “Ostani doma”. Kaj dom pomeni vam?
Dom je varni pristan. Prostor, kjer nastopi čas zame in družino. Ni pa prostorsko omejen, kjer je Nina (Ivanišin, Martinova žena, op. p.), tam je zame dom.
Kaj najraje počnete doma? Ste med karanteno odkrili kakšne nove dejavnosti?
Novih konjičkov nisem razvijal, sem se pa posvetil nekaterim, za katere med običajno ustvarjalno sezono ni časa. Novo gorsko kolo me je kar zaposlilo, pa kitara, nove serije, filmi ...
V oddaji Dobro jutro ste izpostavili svojo ljubezen do branja. Katere knjige imate trenutno na nočni omarici?
Trenutno berem oziroma raziskujem dve knjigi: Anatomija gibanja (uvod v analizo telesnih tehnik) Blandine Calais-Germain in Proti neredu sveta (kritični spisi) Alberta Camusa.
Kako je na vas vplivalo obdobje karantene? Kaj vam je dalo v pozitivnem in kaj v negativnem smislu?
Težko je govoriti o pozitivnih stvareh, ki jih je prinesel virus. Mogoče je dobro to, da se zdaj veliko bolj zavedamo svoje krhkosti in ranljivosti. Nismo vsemogočni in tega se moramo kot civilizacija ali družba zavedati. Negativna plat je gotovo pomanjkanje empatije, ki se kaže v vsakdanji komunikaciji na vseh ravneh družbe. Polarizacija družbe je z virusom pridobila nove razsežnosti in tu nas čaka še veliko dela.
Ste eden od najvidnejših slovenskih igralcev. Kaj vam pomeni vaš poklic?
Moj poklic je način življenja. Trenutno ga živim in uživam s polnimi pljuči. No, če ni karantene ali podobnih ukrepov, potem se seveda stvari zapletejo.
Kdaj ste se odločili, da boste postali igralec?
Mislim, da je bil drugi letnik srednje šole, ko mi je režiser Dejan Spasič na eni od vaj v kulturnem domu Stična namignil, da bi moral na sprejemne izpite AGRFT. Kot da bi mi v možgane vsadil črva, ki od takrat ni nehal brskati. Takrat sem še treniral latinskoameriške plese v PK Fredi. No, potem sem to počasi opustil in se posvetil gledališču.
Kakšne spomine imate na AGRFT?
Zelo lepe. Intenzivne. Ni bilo vedno lahko, ampak naš letnik se je dobro razumel in smo si vedno stali ob strani. Seveda so bili tudi izzivi, ki so nas medsebojno preizkušali, a na koncu smo skupaj preživeli štiri leta. V teh štirih letih smo skupaj preživeli več časa kot z družinami ali partnerji. Tudi zato imamo vsako leto najmanj eno srečanje, kjer ni nikoli dolgčas.
Zakaj je gledališče pomembno za vsakega od nas?
Na kratko: ker ponuja vsakemu posamezniku osebni prostor razmisleka. Vsak od nas nosi svoj spekter asociacij, svoje vesolje in gledališče nam omogoči, da to povezujemo s svojo domišljijo. Energija, ki jo gledališče kot medij nosi, povezava med igralcem in gledalcem ima lahko strašno moč. In to nas premakne, to nam da misliti, to nas osvobaja!
Ste redni sopotnik Otroškega festivala gledaliških sanj, ki poteka v Pionirskem domu. Nam lahko o njem poveste kaj več?
Festival je dogodek brez primerjave. Otroci in mladi se srečajo v Pionirskem domu, kjer se v 10 dneh zvrsti več kot 50 otroških predstav. Otroci se kalijo na odru in tudi v občinstvu. Nekateri od njih stopijo prvič na odrske deske. Tako premagajo tremo, na koncu nastopa pa jih z aplavzom nagradijo njihovi vrstniki, ki sedijo v občinstvu. To jim da še močnejši zagon za naprej. Ob tem pa poteka izobraževanje in posvetovanje mentorjev in mentoric s strokovno komisijo. Tako se vsi skupaj učimo in omogočamo nadaljnji razvoj.
Zakaj je treba ljubezen do gledališča vzbuditi že v rosnih letih?
Ni je treba vzbuditi, sploh ne, treba ji je dati samo priložnost. Samo to. Potrebne so kakovostne predstave, ki ponujajo priložnost za osebno rast, ki vzgajajo kakovostno občinstvo.
Kakšne načrte imate za prihodnjih nekaj mesecev? Česa se veselite?
Spet smo v karanteni. Močno upam, da se vsi zavedamo situacije, v katero je zaradi virusa in s pomočjo slovenske politike porinjena naša družba. Potrebne bo veliko potrpežljivosti in medsebojnega sodelovanja. Veselim se boljših časov, ker verjamem, da smo sposobni premagati to oviro in skupaj vzpostaviti boljši sistem, za boljšo prihodnost vseh nas.
Napisala: N. K. // Fotografije: Arhiv Pop Tv
Novo na Metroplay: "Naš največji uspeh je bil tudi strel v koleno" | Ivo Boscarol
