Najprej je na Tajskem spoznala očeta svojega otroka.
Rodila je sinčka in nato nekaj časa živela v Nemčiji. Po nekaj letih se je vrnila v Slovenijo, a znova razmišljala o odhodu. Tako je z mamo in sinkom spakirala kovčke in se odpravila v Kambodžo, ki je za dobro leto dni postala njen dom. A tudi tam se ni obneslo. Po vsem skupaj se je odločila, da se le vrne domov in začne znova. Mirna je po eni strani precej neustrašna in svet ji je dal širino, ki je doma ni našla. Marsikdo ne najde poguma, da bi zapustil domače okolje in se podal v svet, tako kot je to naredila Mirna.
“Sem eden od tistih redkih norcev, ki rek ‘Enkrat se živi’ jemljejo dobesedno in smrtno resno. (smeh) Zato s pogumom nimam nobenih težav. Niti me ni strah padcev in izzivov. Vse, česar se v življenju res bojim, je obžalovanje. Zato tistim, ki me poznajo, ni niti malo nenavadno, da sem res spakirala in šla živet v Azijo,” doda Mirna.
“Ostati v coni udobja zame nikoli ni prišlo v poštev, zato nisem našla niti enega tehtnega razloga, da ne bi poskusila. Pravijo, da cona udobja ubija, jaz pa bi rada živela, dokler sem živa. (smeh) Hrepenenje po življenju v Aziji sem v sebi nosila približno deset let in lepega dne sem si rekla: ‘Dovolj je odlašanja, reva!’ ter mesec dni pozneje kupila letalske vozovnice.”
Mirna ni oklevala in s seboj odpeljala tudi sinka Luca, ki je njen svet dodatno obrnil na glavo. “Starševstvo te spremeni, življenje dobi neko novo dimenzijo in otrok ti hočeš nočeš zelo zasuka prioritete. Biti odgovoren za neko drugo bitje in čutiti brezpogojno ljubezen sta dve stvari, ki ju ne moreš zares poznati, dokler nisi starš. Sama si nisem nikoli mislila, da sem tega sploh sposobna ali da bi me to osrečevalo, zdaj pa si že več kot pet let dokazujem nasprotno. Lepo je. Včasih težko, ampak prelepo. Ko pogledam svojega srečnega sinčka, vse drugo sranje na svetu postane še bolj točno to - nepomembno sranje. (smeh)” Mirna ima to srečo, da podobno razmišlja tudi njena mama, ki je prav tako velika avanturistka.
“Tako je. In moja mama je tudi tista, ki me je pred leti samo nagnala v Azijo. (smeh) Takrat sem ostala skoraj leto dni, prvič sama, mlada in brezskrbna, z nahrbtnikom na drugem koncu sveta. Neprecenljiva izkušnja in zagotovo eno od najbolj norih in najlepših let v mojem življenju. Popotništvo ti razširi obzorja, da življenju nepopisne globine in ti popolnoma spremeni perspektivo, sploh če si na poti sam. Priporočam prav vsakemu, da se vsaj enkrat v življenju poda sam v neznani svet.” Selitev v Kambodžo ni bila enostavna in na novo okolje se je navadil tudi Luca. “Zdi se mi, da je vse skupaj sprejel najlažje in se najhitreje prilagodil. Kar je logično, glede na to, da otroci živijo v trenutku in jih ne hromijo brezzvezni strahovi. Pravzaprav bi se morali odrasli bolj zgledovati po teh malih ljudeh. (smeh)”
Marsikdo pravi, da je težko, ko vidiš za seboj vse tisto, kar je nekoč bilo tvoj dom, a si je Mirna dejala, da je dom tam, kjer imaš srce. “Zame to zelo velja in nikoli nisem bila navezana na materialne stvari, zato sploh nisem nikoli imela občutka, da bi kaj pustila za seboj ali izgubila. Z mano sta bila človeka, ki ju imam najraje na svetu in sta moja družina, torej sem s sabo pravzaprav vzela vse. A sva se vrnila. Zaradi Luca. Če tega ne bi storila, bi bilo to skrajno sebično od mene. Realnost je takšna, da ima v našem svetu moj otrok neprimerljivo več možnosti za uspešno, zdravo in varno odraščanje. Ko sem potovala sama in bila v vlogi turistke, nisem nikoli niti pomislila, kako je v Kambodži s šolstvom, zdravstvom, varnostjo, vplivom njihove mentalitete na odraščajočega otroka … No, odkar sem mama, so se moji pogledi in prioritete seveda spremenili, in ker hočem za svojega otroka najboljše, sem hitro ugotovila, da morava nazaj. A vseeno je bilo to leto v Aziji prekrasno in nepozabno in mi ni niti malo žal.”
Ob selitvi domov je Mirna znova začutila, da je čas, da se posveti tistemu, kar jo žene že vse življenje. Ljubezen do glasbe jo je vodila, da je nastala pesem z naslovom Makova polja. “Makova polja je pesem o silni ljubezni, ki te zasvoji in ki je drugačna od vseh drugih ljubezni. Od tod tudi naslov, saj iz maka delajo opij. Je tudi pesem o hrepenenju in pravzaprav neuslišani ljubezni. O odnosu, ki je, realno gledano, disfunkcionalen. In seveda se temu primerno tudi konča, kot se nore stvari morajo končati. Vsaj pri meni se je. A sem se iz tega odnosa veliko naučila, zato sem hvaležna zanj. Spoznala sem namreč, kako globoko zmorem ljubiti in da te prava oseba dejansko lahko navdihne, da si najboljša različica sebe. Na žalost sem s sabo odnesla tudi spoznanje, da ‘the one’ ne pomeni avtomatsko tudi nekoga, s katerim preživiš preostanek življenja. Tega seveda nisem hotela nikoli izvedeti. (smeh) Ampak zdaj mi postaja jasno, da nam je nekatere ljudi usojeno držati v srcu, ne pa tudi za roko. Medtem ko tokrat res ne vem, kje naj sploh začnem pobirati koščke srca in ali jih bom kdaj pobrala, pa nekaj zagotovo drži: iz bolečine nastane največ navdiha!”
Ob vrnitvi domov je Mirna naredila precej novih korakov. Eden izmed teh je bil tudi ta, da se je vizualno spremenila. Precej razlike je opazila tudi sama ob pogledu na svoje fotografije iz preteklosti. “Ko gledam slike iz preteklosti, se seveda počutim odlično, saj se dejansko staram kot vino. Za zdaj,” v smehu doda Mirna, ki je do danes izgubila že kar nekaj kilogramov. “To mi je uspelo počasi in vztrajno. To ni bil projekt za nekaj mesecev, ampak do konca življenja. Čudežni recepti za hitro doseganje rezultatov, do katerih bi lahko prišel brez truda in bi bili trajni, namreč ne obstajajo. Sicer pa sem v zadnjem času dobila toliko vprašanj na temo, kako mi je uspelo, da sem se odločila posneti video z vsemi podrobnostmi, ki ga boste lahko kmalu zasledili na družabnih omrežjih. In upam, da bom s tem lahko navdihnila še koga, ki ni zadovoljen v svoji koži.”
In res, Mirna je na to temo na svojem družabnem profilu tudi zapisala, da človek hitro izgubi občutek za realnost, ko je predolgo ujet v slabi koži. “Tako je, zdi se mi, da ko si kronično nezadovoljen sam s sabo in nič ne narediš za to, nekje vmes malo izgubiš občutek za realnost. To stanje ti postane normalno in udobno in niti ne zaznaš več rdečih zastavic, ker jih je preveč. Verjetno je to nekakšen obrambni mehanizem, ki podpira lenobo. Znano je namreč, da nas možgani poskušajo obvarovati pred vsem, kar bi nam porušilo ravnovesje in nas spravilo v stres, saj je njihova naloga to, da nas ohranijo žive. Zato uporabljajo različne trike. Pa vendar, sprememba pomeni stres in porušenje trenutnega stanja, zato je možgane včasih treba poslati v tri krasne! (smeh) Ko zdaj razmišljam za nazaj, se sama sebi resnično nisem zdela preveč debela. Ko pa pogledam slike danes, težko dojemam, da sem se videla tako zelo narobe. Nekateri bi naredili vse, da bi te slabe podobe oz. fotografije izbrisali s spleta. Jaz pa na to gledam precej drugače. Ničesar se ne sramujem, vse to je življenje. In v resnici se ravno iz travmatičnih stvari, negativnih izkušenj, bolečine in sramot največ naučimo. Kako smo lahko boljše verzije, če nikoli nismo bili slabše? Ljudje so preveč obsedeni z navidezno popolnostjo, v resnici pa smo vsi krvavi pod kožo in sešiti skupaj iz zgodovine napak in lekcij. Ne razumem, zakaj je treba lagati drugim in predvsem sebi.”
S to miselnostjo je Mirna dobila že veliko podpornikov in širi svojo pozitivno energijo na marsikoga. Iskreni zapisi pa niso bili vedno tako zaželeni kot danes, kar je pevka tudi sama izkusila na svoji koži. “Seveda, od nekdaj in pogosto. Iskrenost naj bi bila pomembna vrlina, a v resnici ljudje so in tudi od drugih želijo samo selektivno iskrenost. Tiste prave, surove, brezkompromisne iskrenosti pa ljudje ne marajo. Celo bojijo se je in jo povezujejo z negativnimi človeškimi lastnostmi. Kako bizarno!”
Njena nova podoba: izgubila kar nekaj kilogramov!: Razkrila bo, kako je shujšala
“To mi je uspelo počasi in vztrajno. To ni bil projekt za nekaj mesecev, ampak do konca življenja. Čudežni recepti za hitro doseganje rezultatov, do katerih bi lahko prišel brez truda in bi bili trajni, namreč ne obstajajo. Sicer pa sem v zadnjem času dobila toliko vprašanj na temo, kako mi je uspelo, da sem se odločila posneti video z vsemi podrobnostmi, ki ga boste lahko kmalu zasledili na družabnih omrežjih. In upam, da bom s tem lahko navdihnila še koga, ki ni zadovoljen v svoji koži.”
Besedilo: MIMA // Fotografije: Primož Predalič, Miša Margan
