V slovenske kinematografe je 13. oktobra prišel nov mladinski film Utrip ljubezni, za katerega ustvarjalci upajo, da bo postal kulten kot film Poletje v školjki. V filmu režiserja Borisa Petkoviča se poleg impresivne igralske zasedbe pojavijo še številni ustvarjalci in glasbeniki, ki so veliko prispevali k razvoju slovenske glasbene scene.
V sklopu promocije filma, ki je požel odlične kritike in že prejel nagrado za najboljšo montažo, so z raperjem Zlatkom in njegovo ekipo na čelu v posebni akciji Osnovni šoli Nove Fužine, Trnovskemu pristanu in zunanji steni Roga podarili posebne grafite 'Utrip ljubezni'. Mi pa smo o filmu in vplivu hiphopa na našo družbo pokramljali z Zlatkom, ki se je kot vedno izkazal kot odličen sogovornik.
Story: Kdaj ste prvič videli film Utrip ljubezni in ali ste nad njim navdušeni?
Prvič sem ga gledal z ekipo še pred premiero, drugič v Sarajevu, tako da sem na eni strani vesel, po drugi strani komaj čakam odzive mladine, da vidim, kako ga bodo sprejeli. Dal sem vse od sebe.
Story: Filmi, kjer je velik poudarek na glasbi, so vedno bolj življenjski. Še posebej tisti, kjer vse temelji na hiphop glasbi, ki je v svoji biti prežeta s poetiko. Zakaj bi rekli, da tovrstni filmi tako dobro nagovarjajo mladino?
Morda zato, ker hiphop kultura izhaja iz tega, da moraš biti čim bolj originalen, da moraš vse povedati tako, kot je, da ni prevelikega lesketanja. Pustimo zdaj to, da se v zadnjih letih v Ameriki to dela malo drugače, ampak ta moderni ameriški hiphop se mi zdi kot turbofolk v našem prostoru. Začetki hiphopa in njegova poanta so dobri oziroma niso napačni, stremijo k temu, da se z družbo spreminja na boljše in da na splošno imate možnost, da se najdete kot ustvarjalci glasbe, teksta, grafita ali pa plesa, tako da vse to je hiphop. Res je, da so ti filmi, če pogledate na svetovni ravni, kar lepo sprejeti.
Story: Zdi se, da je hiphop pri nas družbenokritičen, da se ustvarjalci vedno vključujete v akcije. Skoraj ne mine dan, da vas ne vidimo nekje v mestu, nenehno ste angažirani. Je to srž slovenskega hiphopa?
Živimo v deželi, ki ima okoli dva milijona ljudi in nismo še toliko pod tem vplivom. Verjamem, da bi določeni radi 'furali' podoben življenjski slog kot v Ameriki, a to je tukaj neizvedljivo. Meni bolj ustreza, da sem tukaj, kjer sem, in da me ljudje srečujejo na ulici, ter da mi ni treba imeti nobenih varnostnikov, zaščite, ampak da si samo še ena rožica iz betona in da se mešaš z drugimi. Kako ne bi bili kritični, če človek pomisli, da čemurkoli se v Sloveniji približaš, vidiš, da vse temelji na zvezah in poznanstvu in da je vse lepo pomreženo, ljudje pa se delajo nedolžne. Pametni ljudje so tiho in drugim preostane samo to, da ne obupajo, da se borijo, verjamejo v svoje sposobnosti in iz nič poskušajo nekaj narediti. Tako jaz vidim situacijo mladih in vseh tistih, ki so se izšolali, pa nimajo prave pomoči.
Story: Rekli ste, pametni so tiho ... Pa so pametni tisti, ki so tiho?
Če bi vsi povedali to, kar vedo, bi bil razpad sistema, to je dejstvo. Vsak nosi svoj križ na hrbtu.
Story: Si lahko izobčen, če nisi tiho?
Definitivno resnica boli, se pravi, ne glede na to, kaj si določeni ljudje mislijo, je treba gledati tako, da bomo vsi zadovoljni. Kaj mi pomaga, če sem srečen jaz in zraven še 15 mojih bližnjih ali dobrih prijateljev, drugi pa životarijo? Živimo v družbi, ki je potrošniška, in tu nam perejo možgane, na primer, da je povprečna slovenska plača 1200 evrov, čeprav vsi dobro vemo, da je okoli 700 evrov. Če se mlada dva odločita, da gresta živet na svoje in imata (če je sreča) oba po 700 evrov plače, pridemo do zaključka, da si stanovanja ne moreš kupiti, ker ti država ne da kredita. Lahko si samo v najemu in ne ostane ti veliko, samo toliko, da kupiš določene malenkosti, in to je to. Marsikaj je skregano z logiko in marsikaj je prikritega, sem pa mnenja, da ni to težava v delovnem narodu, temveč so vodilni, ki so od ljudi dobili zaupanje, izdali svoj narod. Tu ni velike filozofije in z izjavami različnih politikov vidiš, da je to vse igra in da moraš verjeti vase in če boš računal na njih, boš ostal praznih rok. Človek se mora znajti oziroma vsaj poskušati znajti v situaciji, v kateri je.
Story: Vas je hiphop poiskal, ker ste želeli skozi ta kanal biti glasnik ljudstva?
Prav ste rekli, hiphop je našel mene. Ko poslušaš besedila različnih avtorjev, vidiš, da ti je to blizu, vidiš, da je na svetu ogromno nepravic. Vedno ponavljam, da smo glede na preostali svet še vedno hotel s petimi zvezdicami, in Slovenija bi lahko postala druga Švica, ker ima vse možne variante za to. Imamo možgane, ampak v situaciji, kjer ljudje, ki so na položajih, ne potrebujejo pametnejših ljudi od sebe, ti ne pridejo zraven. In kaj možgani naredijo, se vidi: selijo se drugam in iščejo boljšo prihodnost. Statistike ne lažejo in govorim tisto, kar vidim. Žal je veliko ljudi, ki jih poznam, moralo zapustiti Slovenijo v iskanju boljše prihodnosti. V Nemčiji enakopravnost res nekaj velja, ker če si priden, boš dobil, kar si zaslužiš, medtem ko si lahko tukaj priden in še vedno je tako malo in 'nefer' razdeljeno, da bi se človek najraje zjokal. Čeprav ko vidim, kako se Slovenci prek različnih komentarjev oglašajo o beguncih in kako so glasni, nestrpni, vem, da se nikoli niso vprašali, kako je njihov sosed, da se niso udeležili nobenega protesta za boljšo prihodnost sebe in drugih. Cankar je lepo zapisal: "Za hlapce vzgojen," ali kako že? Vsak posameznik mora gledati svojo luč.
Story: Vi očitno širite 'utrip ljubezni'. Ampak ali kdaj tudi padete v obup in si želite, da bi živeli nekje, kjer bi bili še bolj cenjeni?
Na srečo je dosti moje družine v tujini in vem približno, kako stvar deluje na Švedskem, v Avstriji, Nemčiji, Ameriki, Avstraliji ... Spet so to večji trgi, na neki način več dela, s tem več denarja itd., ampak imam drugo filozofijo. Jaz sem zdaj 15 let svojega truda vlagal v glasbo in si ne predstavljam, da bi moral pobegniti iz Ljubljane, ker so določeni ljudje na položajih hlapci in se brigajo samo zase in svojo rit. Ne morem kar vreči puške v koruzo in reči, da se predam. Še vedno verjamem, da bo čas poskrbel, da bomo enkrat končno vse razprodali in morali začeti dihati kot eno, se premikati kot eno in delati za skupno dobro. Utrip ljubezni je tudi o tem, da so težki časi, a nikoli toliko, da si ljudje ne bi mogli medsebojno pomagati in delati za boljše jutri vseh nas, ne pa samo posameznika. Jaz to tako vidim.
Story: Na neki način so težki časi in preobrati v življenju nujni za preporod.
Mislim, da je bilo že dovolj težkih časov. V življenju gre vedno malo gor, malo dol in vedno se mora kaj zakomplicirati, da bi človek cenil to, kar že ima. Dostikrat me vprašajo, kako sem tako nasmejan, pozitiven, vesel, in vedno rečem isto: vsi vedo, da je na svetu več kot pol ljudi lačnih, samo redko se koga to dotakne in mene se, zato sem zadovoljen in se mi ne izplača jamrati, ker vem, da je na svetu toliko ljudi, ki nima jesti in piti. Ampak to ne pomeni, da ne smem kritizirati sistema, v katerem živim, ker vem, da bi bil lahko boljši, bolj pošten za vse nas.
Story: Se vidite v politiki nekoč?
Ne, ker takšni, kot sem jaz, tam nimajo kaj početi. Na žalost je tako.
Story: Vi, ki ste nenehno v kontaktu z mladino in tudi oče dveh majhnih otrok, se gotovo ukvarjate z vprašanjem, kaj so največji problemi, s katerimi se bodo srečali v prihodnosti, kajne?
Odvisno, na koliko mlade gledamo, a največja težava starejših in mladih je, da imamo prazna igrišča. Nekdo bo moral v športu zamenjati naše heroje, ase, junake, ker če so vse dneve in noči za računalnikom, ni ravno zdravo. Ne rečem, treba je slediti trendom, a so določene meje. Moja hčerka je stara štiri leta in že ve, kaj je telefon. Res, da svojega še nima in ga še dolgo ne bo imela, ampak ve, da lahko gleda risanke ali posluša glasbo. A meje morajo biti. Ni dobro, da otrokom damo vse, kar imajo drugi otroci, ker to ne pomeni nujno, da je dobro. Mene skrbi, da se ne bomo čez 20 let tepli po glavi in se spraševali, zakaj nimamo več tako dobrih rezultatov v športu. Gledam iz športnega duha, ker sem tudi sam nagnjen k športu in gibanju ter si želim, da bi bili še vedno v tem kot mala država uspešni.
Story: Pa tudi medsebojna komunikacija bi se lahko počasi izgubila ...
Mogoče se tudi sam ne zavedam, koliko smo se 'navlekli' na te telefone, ampak lahko rečem le to, da vsak za svoje otroke ve, kaj je najboljše. Jaz bom poskušal poskrbeti, da ne bodo preveč odvisni, in tudi sam menim, da se ne bi tako na polno ukvarjal z glasbo, če bi imel Facebook ali druge stvari. Te stvari ti hitro ukradejo čas in čas je najbolj dragocen, vsak posameznik ve zase, kaj je najbolje.
Story: Kaj vas je pri filmu Utrip ljubezni najbolj navdušilo in kakšen vpliv bo imel na mlade?
Takoj sem bil za akcijo, ker mi je bil scenarij izredno blizu. Podobne stvari kot v filmu so se dogajale v družbah, kjer se je človek prebijal, pa naj bo to v garažnem bendu ali pa če si želel postati raper. Vedno se najde družba, razplete se ljubezen, se ustvarja, zalomi in na koncu pride svetel trenutek. Želel bi si, da bi bil film tako toplo sprejet, da bi čez nekaj let naredili še nadaljevanje, kjer bi iz mladinskega prestopili v odrasel žanr.
Napisala Manja Plešnar
Fotografije Goran Antley, Gustav film
