V Mestnem gledališču ljubljanskem so nazdravili na še eno uspešno sezono, ob tako pestrem in kakovostnem repertoarju predstav nič drugega niti ni bilo pričakovati. Zato, da so gledališke dvorane tudi v današnjem času, ko kulturni krogi opozarjajo na veliko podhranjenost, polne, je v veliki meri zaslužna ravnateljica MGL Barbara Hieng Samobor.
S katero besedo bi opisali sezono, ki se počasi izteka?
Glavnino pretekle sezone MGL bi po mojem najbolje označila beseda čustva.
Verjamem, da je težko izbrati le eno samo, a vendar: Katera izmed predstav je na vas naredila največji vtis?
To ni le težko, ampak nemogoče! Tega, prosim, ne zahtevajte od mene, vprašajte katerega od zvestih gledalcev.
V katero izmed vlog, ki so se zvrstile na odru, pa bi se najraje preobrazili sami?
Uf. Bila bi Morticia v Addamsovih. Ampak bi si seveda morala izposoditi tudi šarm in lepoto Ive Krajnc Bagola. Ali pa bi trem ženskim likom iz predstave Taka sem kot vi, rada imam jabolka dodali še eno vlogo in bi lahko ves večer na odru uživala v družbi igralskih kraljic Jette Ostan Vejrup, Tjaše Železnik in Ajde Smrekar … in tako naprej. Mnogo ekipam bi se z veseljem pridružila.
Bi lahko rekli, da se vse več Slovencev ob večerih odlepi od tehnoloških napravic in zasede mesta v gledališču? Opažate pozitiven trend?
Gledalcev je veliko, dvorane polne, za zdaj smo v vzponu in gledalci z nami. Trkam na les: naj tako ostane!
Prihodnja sezona bo v znamenju Skrivnosti. Kaj vas je napeljalo na to tematiko?
Oznaka sezone je prišla sorazmerno pozno. V nekem trenutku sem opazila, da vsaka od zgodb, ki jih nizamo v repertoar 19/20, nosi v sebi tako ali drugačno skrivnost. Skrivnost zatajevane ljubezni, skrivnost maščevanja, skrivnost starševstva, skrivnost goljufije, skrivnost ženske seksualnosti, skrivnost sočutja, skrivnost pogoltnosti, skrivnost stare zamere … Prav vsem pa je skupen motiv iskanja oziroma prepoznavanja sreče. Sreča kot skrivnost.
Se vam zdi, da v slovenskem prostoru skrivnosti niso tujka, le da jih ljudje na vse načine poskušajo ohraniti prikrite?
Kaj vem … Na družabnih omrežjih razkrivamo neverjetne podrobnosti o sebi, a to so prikrojene informacije. So za temi režiranimi 'resnicami' tudi prave skrivnosti? Skoraj gotovo.
Kaj na tem svetu pa je za vas največja skrivnost?
Najlepša skrivnost se mi zdi ljubezen. Najstrašnejša skrivnost se mi zdi smrt.
V predgovoru nagovarjate k pogovarjanju. Se vam zdi, da primanjkuje pogovorov? Predvsem iskrenih pogovorov?
Seveda! Kvalitetni pogovori so kot topla kopel. Razkošje, zavetje. In to zastonj!
Komunikacija se seli na družbene platforme. Kakšen je vaš odnos do teh?
Nisem prav vešča ali zainteresirana uporabnica. Imam napol opustošen profil na Facebooku, prek katerega spremljam izključno objave našega in drugih gledališč. Kadar se nama s sestro Katarino dolgo ne uspe srečati v živo, pa včasih obiščem njeno stran in malo gledam fotografije. To je pa tudi vse.
Si med 'počitnicami' napolnite baterije? Lahko odklopite gledališko dogajanje?
Ja. Znam trdo delati, a znam tudi počivati. Dopust polno užijem.
Ali tudi med potovanji radi zajadrate v tuja gledališča?
Priznam … da ne! Spadam med velike ljubitelje in v precejšnji meri tudi poznavalce likovne umetnosti. Tako ure in dneve preživljam po galerijah, cerkvah, muzejih. Živo me zanimajo tudi pokrajine, arhitektura, tuji ljudje … Med počitnicami sem res čisto 'drugje', a asociativni trezor, ki ga tako polnim, pozneje v celoti pripade gledališču.
Napisala: Nika Arsovski