Društvo za zaščito konj je edino, ki se v Sloveniji bori za zavržene in trpinčene kopitarje. Ker delujejo izključno dobrodelno, so odvisni od prostovoljnih prispevkov. Svojo podporo so jim prav zaradi tega izkazali že številni znani Slovenci. Med njimi so botrstvo prevzeli tudi Natalija Verboten, Jan Plestenjak, Alya in drugi.
Njihova predsednica Natalija Nedeljko nam je zaupala, kako delujejo in kakšne pretresljive zgodbe so se dotaknile njihovih varovancev. “Trenutno smo edino tovrstno društvo, ki ima tudi kar nekaj nastanitvenih možnosti za odvzete, podarjene, zanemarjene, mučene ali trpinčene živali. Ljudje so nas sicer že kar dobro spoznali, zato so se lani na nas obračali s prošnjami za pomoč tudi drugim živalim. Tako smo nepričakovano sprejeli 30 farmskih kokoši, od katerih smo jih nekaj oddali, 12 pa jih je ostalo pri nas, smo jih pa zato razveselili še s petelinom Pepijem,” pove Natalija.
“Dobili smo kar nekaj mačjih mamic s svojimi otročki, malih zapuščenih muck dudark, sprejeli smo psičko iz Bosne pa zajčke, morske prašičke, račke, tudi male kakerle, to so mini piške, s petelinčkom in nazadnje celo ovčko. Ljudje nas prosijo za pomoč tudi drugim živalim, kot so vietnamski pujski, krave, telički in podobno. Žal za te nimamo nastanitvenih možnosti, zato jim večinoma uredimo dom pri posvojiteljih naših konj, ki te možnosti imajo.
Vodimo pa tudi seznam zainteresiranih ljudi in članov društva, ki imajo možnosti nastanitve tudi tako velikih živali in so jih pripravljeni sprejeti.” Društvo deluje izključno s prostovoljnimi prispevki in donacijami. Je neprofitno in ne dobiva nobene državne podpore. Za nemoteno delo tako velikega društva je treba mesečno zbrati od dva tisoč do 2.500 evrov.
“V to so všteti najemnina posestva, tekoči stroški elektrike, vode, komunale, telefona, interneta, največji delež pa je potreben za veterinarske storitve, nabavo krme in nastilja. Tu so še različne terapije za konje, kovaške storitve, cepljenja, razglistenja, prevozi odvzetih konj, ureditev dokumentacije zanje in podobno. Dodatno nas obremenjujejo tudi konji, ki jih označujemo kot konje s posebnimi potrebami in katerih oskrba je še vsaj enkrat do dvakrat dražja kot za druge. Sedem jih je nastanjenih v Centru za konje s posebnimi potrebami na ranču Weter, devet jih je v našem centru Petra. To so konji, ki so preživeli hude psihofizične travme in zaradi tega niso primerni za posvojitev oziroma je njihova mesečna veterinarska oskrba predraga in zato rednih posvojiteljev ne najdejo. Cena mesečne oskrbe konja je med 200 in 250 evri, medtem ko se za konje s posebnimi potrebami lahko ta znesek poveča na 300, 400 evrov ali več. Odvisno od potrebnega zdravljenja, dodatkov, zdravil in podobnega.”
Težava so stroški
Vsekakor je najtežje delo v društvu mesečno zbiranje finančnih sredstev. Velikokrat se zgodi, da jih ni dovolj, pa jim ostanejo neporavnani računi tudi po več mesecev. “Zelo hvaležna sem našemu dobavitelju sena, ki nam ga je dvakrat pripeljal na odloženo plačilo, saj denarja zanj ni bilo, živali pa lačne tudi niso mogle biti. Ker prostovoljni prispevki in donacije vsako leto usihajo, smo bili konec minulega leta in v začetku tega prisiljeni, da smo v polno oskrbo vzeli nekaj konj. Sicer so to rešeni in že posvojeni konji, ki so jih posvojitelji nastanili pri nas in zanje plačujejo s pogodbo dogovorjen mesečni znesek. Da smo stroške oskrbe čim bolj znižali, smo lani ogradili tudi precej travnikov in jih spremenili v pašnike, tako da so konji lahko od pozne pomladi do prvega snega na paši. Tako prihranimo pri nastilju in suhi krmi ter dodatkih.
Izkazalo se je tudi, da je bilo potrebne veliko manj veterinarske pomoči, kar je bil še dodaten prihranek. Tudi prvo košnjo smo opravili in s tem senom konje dohranjevali, če je bilo treba do pozne jeseni. Prodajamo presejan in pakiran konjski gnoj za vrtičkarje, pripravljamo strokovne delavnice, imamo pripravljene programe za izletnike, strokovne ekskurzije, program za obvezne izbirne vsebine in podobno. Zelo se trudimo, da bi kljub pomanjkanju finančnih sredstev nekako preživeli in pomagali rešenim živalim. Donacije zbiramo prek pisnih prošenj, e-pošte, tudi osebno, čeprav moram reči, da je to najtežje in najhuje.” Prvotna naloga društva je, da pomagajo in rešujejo konje.
Zavetišče
Pri društvu se zavzemajo tudi za to, da bi se v prihodnosti ustanovilo zavetišče za velike živali. “Menim, da nam je deloma že uspelo. Društvu za zaščito konj Velenje je na posestvu uspelo urediti trenutno dovolj boksov za nastanitev konj, dodatno za kokoši, race in zajce. Tudi za kakšno ovčko ali kozo, če bo spet treba. Z materialnimi donacijami smo uredili lekarno, pregledovalnico za živali, imamo tri karantenske bokse. Prav tako imamo urejeno dežurno sobo s 24-urnim dežurstvom, konec leta pa nam je uspelo urediti tudi mini pisarno. Letos dokončujemo še sobo za prostovoljce in predavalnico, ki bo hkrati tudi sejna soba. Ograjenih imamo dovolj pašnikov, nekaj jih nameravamo dokončati še letos. Žal je posestvo, kljub vsemu, premajhno, primanjkuje tudi ljudi, ki bi pomagali pri vsakodnevnih opravilih, da bi se lahko še razširili in sprejeli tudi druge živali. Društvo samo nima dovolj finančnih sredstev, da bi lahko zaposlilo vsaj dva hlevarja, zato ta dela opravljamo s prostovoljci in delavci družbenokoristnih del. Prav zato smo se tudi odločili in lani decembra dali pobudo ter pripravili prvi sestanek vseh zainteresiranih slovenskih društev za zaščito in pomoč živalim, z namenom ustanovitve zveze društev.
Zveza društev je trenutno še v povojih, vendar upam, da se bo v prihodnjih letih razvila v močno organizacijo, ki bo lahko kandidirala na mednarodnih razpisih in tako pridobila sredstva tudi za kakšno takšno pravo, res vseslovensko zavetišče za vse vrste pomoči potrebnih živali. Trenutna razdrobljenost društev namreč to onemogoča, vsako se po svojih močeh bori, kolikor se lahko, je pa res, da so to večinoma društva, ki rešujejo predvsem male živali. A osnova je postavljena in zastavljena, srčno upam, da se bo zveza resnično ustanovila in da se bo počasi in po pameti začelo premikati na bolje tudi v tej smeri,” načrte razkrije Natalija in doda: “Ob koncu bi se želela zahvaliti vsem malim in velikim donatorjem in sponzorjem, ki so nam do zdaj stali ob strani ter nam pomagali s finančnimi in materialnimi sredstvi, vsem medijskim botrom. Brez vseh ljudi, ki so se odločili pristopiti in dati del sebe, danes društva ne bi bilo. Želim se zahvaliti vsem prostovoljcem, ki so neutrudno verjeli v društvo in v posestvo vložili svoje delo, svoj znoj, svoje srce in dušo. Vsak od njih je pustil svoj pečat, svoj kamenček v mozaiku, iz katerega je zraslo posestvo za pomoči potrebne živali, RC Petra.
Dobrodošli ste tudi novi prostovoljci in vsi, ki bi želeli za rešene živali darovati finančna sredstva (TRR SI56 1010 0005 0589 375). Že rešene in tiste živali, za katere še ne vemo, da jih bomo reševali, potrebujejo prav vsako pomoč, vsako človeško srce in dušo. Hvala vam!”
IŠČEVA DOM
Rudi je zelo prijazen, na ljudi navezan muc. Je pozitiven na levkozo, sicer pa popolnoma veterinarsko urejen. Išče dom kot edini muc, razen če je tam družba proti levkozi cepljenih muc ali na levkozo pozitivnih muc. Oddaja se pod pogoji Mačje hiše (www.macjahisa.si - 040/937-959).
Cvetka je prijazna, umirjena muca, ki ima rada ljudi, rada se boža, drugih muc pa se na začetku malo boji. Zanjo bi bilo najbolje, da je edina muca. Je zdrava in kompletno veterinarsko urejena. Oddaja se pod pogoji Mačje hiše (www.macjahisa.si - 040/937-959)
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču